Darko se je rodil 30. januarja 1956 v Zagrebu, »ampak samo zato, ker v Jertovcu ni bilo porodnišnice. Mama in oče sta delala v termoelektrarni. Kraj so poimenovali kolonija in tam sem preživel prvih šest let, potem pa smo se preselili v Zagreb, kjer sem hodil v osnovno šolo. V prvem razredu me ni nihče razumel, ker sem imel tako močno zagorsko narečje, vendar sem se kmalu privadil.«
Prelen za izpite
Darko je bil priden učenec in učitelji so ga imeli radi. »Šola me je veselila, zato nisem imel občutka, da grem na tlako. Hodil sem v osnovno šolo, ki se je imenovala Vježbalnica, kjer so predavali študentje pedagoške akademije. Pouk je bil zelo zanimiv, inovativen in brez težav sem imel odličen uspeh. V istem okolju sem nadaljeval šolanje na gimnaziji, kjer pa sem imel med puberteto težave, saj se nisem uspešno socializiral,« se spominja Darko, ki pravi, da v osnovni šoli še ni bil tak frajer kot pozneje, ko je bil na rockovski sceni brez dvoma eden najbolj iskanih tipov. »Prej sem bil zelo majhen, med puberteto pa sem vse ujel in celo prehitel v rasti. Dekleta so me imela kar rada, ker sem bil prijetnega videza. In še zdaj sem tak,« se smeji Darko, ki je začel študirati svetovno in primerjalno književnost ter ruščino. »Že po končani gimnaziji sem želel postati filmski režiser, snemalec in montažer, vendar sem bil preveč len, da bi pripravil vse potrebno za sprejemne izpite. Zato sem se odločil za rezervno fakulteto, ker me je zanimala tudi ruska avantgarda.«
Rusko je tako hitro obvladal, francoskega jezika pa se je naučil pozneje kar na ulici v Parizu, kjer ima še danes enega od treh domov (poleg stanovanja v Zagrebu in na Braču). Na tej fakulteti, ki jo je obiskoval dve leti, so bili tudi Džoni Štulić, Jura Stublić, Sacher in drugi iz ekipe hrvaškega novega vala, s katerimi se je začel družiti še v gimnazijskih časih. »V teh dveh letih na fakulteti se je rodil novi val. To druženje nam je delo veliko, saj je bilo ogromno skupne energije, hkrati pa si se lahko videl v očeh drugih, kar je bilo zelo pomembno. Tam je bilo tudi veliko lepih deklet, pili smo vino in se zafrkavali. Če ne bi bilo teh deklet, gotovo ne bi imeli takega navdiha. Ne bi mogel reči, da sem se podal na glasbeno pot samo zaradi deklet, vendar so imele pomembno vlogo pri tem. To je bilo predvsem igranje iz čistega veselja, zaslužka pa ni bilo.«
Brez zvez in poznanstev
»Ko sem bil nato sprejet na akademijo, sem bil zelo presenečen, saj so izbrali samo štiri od dvestotih kandidatov. Prepričan sem bil, da lahko prideš na ta študij le z zvezami, vendar se je izkazalo, da je včasih dovolj tudi talent,« se smeji Darko, ki se je konec sedemdesetih let navdušil nad gledališčem in je zato želel postati igralec in režiser. »Tudi Shakespeare je bil igralec in prepričan sem, da ni režiserja, ki ne bi kje igral. Bil sem režiser, ki je hkrati sodeloval tudi na delavnicah, improvizacijah, pri maski. Ni me toliko zanimalo dramsko gledališče kot gledališče odprtega tipa. Ugotovil sem, da je pri gledališki igri potreben tudi pedagoški dar, ki pa ga takrat nisem imel. Težko sem delal z igralci oziroma jih nisem znal motivirati, da bi delali, kot da si to sami želijo. Takrat sem ugotovil, da to ni zame, zato sem se usmeril v glasbo in glasbeno-scensko delo. In tako so naši koncerti postali rockovsko-kabaretni.«
Glede na to, da je nekaj časa delal kot režiser na radiu, je s Hausterjem lahko delal res bolj za veselje. »Morda bi se dalo živeti tudi od prodaje Haustorja, vendar mi ni bilo treba skrbeti za to,« pravi Rundek, ki je leta 1995 začel samostojno kariero in prejel vse mogoče nagrade za debitantski album Apokalipsa, potem pa z vsemi nadaljnjimi samo potrdil, da je resnično izjemen umetnik.
»Vedno je najboljše obdobje v življenju tisto zdaj, danes. Meni je zdaj res super, sem v dobri formi, verjetno pa me bo kmalu začela najedati starost. Še nikoli nisem bil tako miren v sebi, kot sem zdaj. Danes ne privolim več v stvari, ki me motijo, saj imam tudi jaz težave s seboj, kaj šele z drugimi,« pravi Darko, ki je že od študija skupaj s svojo življenjsko partnerico, s katero imata sina. »Nisem tipičen družinski moški, zato je moje družinsko življenje umirjeno. Moja žena je bila od nekdaj moja prva poslušalka, njeni nasveti in pripombe pa so bili vedno dragoceni. Hvaležen sem ji za mnoge stvari, ki so tudi vplivale na to, da sem našel pravo pot. Sin mi je prinesel neko odgovornost, ki je drugače ne bi čutil in poznal.«
Že nekaj časa je vegan, zato niti na Braču ne lovi več rib. »Ribe sem sicer prej lovil, ampak mi jih je bilo vedno težko ubiti. Imam nekaj oljk, zelenjavni vrt. Na Braču delujemo kot skupnost in skrbimo, da pridelamo dovolj vsega. Zelo smo ekološko zavedni, kar se mi zdi pomembno. Že kar nekaj časa plastika nima vstopa v našo hišo. Pri tem mi pomaga žena. Tudi naš vrt je ekološki, za razgradnjo pa imamo kalifornijske deževnike, ki vse spremenijo v zemljo. Tudi v Zagrebu smo na vrtu naredili majhen kompostnik, da bi pritegnili še druge. V Parizu so taki kompostniki za celotno skupnost, pri nas pa so še na ravni družine.«
