Haustor so bili v osemdesetih eni glavnih akterjev zagrebškega novega vala. Ko so se hkrati s koncem skupne države razšli, se je Rundek, nekdanji študent filmske režije, podal na samostojno pot z eklektičnim albumom Apokalipso, na katerem je avtorsko poezijo naslanjal na različne glasbene sloge. Turneja Apocalypso Now sovpada s ponovno razširjeno izdajo prve plošče, na kateri najdemo tudi »izgubljeni«, nikoli objavljeni zadnji album skupine Haustor. »Nostalgiji se želim ogniti, rad bi le tiste pesmi predstavil v 'svežih oblačilih',« pravi.
Začniva drugače. Po razhodu zasedbe Haustor je Srđan Sacher ustanovil Vještice, katerih prva uspešnica se je imenovala Totalno drugačni od drugih. Bi lahko bil to »lajt« motiv vaše zasedbene in samostojne kariere?
To je motiv, ki bi moral navdihovati vsakega glasbenika. Tako Sacherja kot mene je ideja, biti drugačen od drugih, gnala naprej.
Obdobje novega vala velja za najrazburljivejšo dobo jugoslovanskega rocka. Če bi potegnili vzporednice z današnjo sceno: kako odprta je javnost za nekaj novega in svežega?
Glasbena scena je kot morje in vsake toliko prihajajo veliki valovi, ni pa ves čas neurje. Ta nihanja so neke vrste stalnica. Tudi v Zagrebu se je v zadnjem letu pojavilo precej zanimivih in izvirnih, novih glasbenih imen. Smo pa danes zasuti s podatki in umetnikom je težje dobiti pozornost javnosti kot takrat, ko je to šlo po naravni poti. Dvajset prijateljev je po koncertu na naslednjega povabilo svoje znance, potem jih je bilo že petdeset, nato sto itd.
Vašo glasbo bi v širšem lahko označili za »world music« (glasbo sveta). Največ občinstva imate v velikih mestnih središčih, in to kljub etno pridihu, ki hitro zleze v uho. Nezahteven poslušalec se lahko hitro »prilepi« na to glasbo.
Kot avtorja me je vedno gnalo, da ima moje delo neko razsežnost, da bodo lahko »šminkerji« ali »hipsterji« celo pri stotem poslušanju našli nekaj novega, da pa po drugi strani ostaja toliko prijetno, da ljudi pritegne, ne da bi se morali ob tem osredotočeno poglabljati. Včasih mi je to celo uspelo. (smeh)
Na razširjeni izdaji je še neobjavljeni album Haustorja, Dovitljivi mali čudaci. Kaj je prekinilo takratno snemanje plošče? Razpad države?
Razpad se je čutil v zraku; vse je razpadalo, tudi Haustor. Leto 1990 ni bil čas za prepevanje pesmi, nikakor pa ne takšnih, kot smo jih v studio prinesli mi. Tako smo končane posnetke vrgli v koš. Na srečo jih je shranil naš saksofonist, ki nas je nanje spomnil ob pripravi jubilejne izdaje. Poslušal sem jih in izdal v različici, kot smo jo takrat končali.
Če gledamo nazaj, je Apokalipso logično nadaljevanje zadnje plošče zasedbe oziroma neke vrste vaša osamosvojitev (kot solističnega glasbenika)? Bi to lahko bil zasedbeni album, če se ne bi razšli?
Haustor sem doživljal kot neki stilski okvir. Zasedba je zasedba, vedno je isti kitarist, bobnar itn. Čutil sem potrebo, da bi ga izdal, a sem zanj potreboval drugačne glasbenike; po eni strani je bil res moja osamosvojitev, naslonjena na pot, ki jo je tlakoval Haustor. Zdajšnja scensko zaokrožena namera je nadaljevanje zgodbe Darko Rundek Cargo z razširjeno osemčlansko zasedbo. Po eni strani spomin dvajsetih let samostojne kariere ter po drugi pot do nove zamisli in plošče.
Se vidite kot pripovedovalec zgodb ali kot potujoči glasbenik, ki navdih črpa povsod?
Verjetno sem glasbeno nadarjen, kar mi omogoča, da dam iz sebe vso to glasbo, ki mi ves čas roji po glavi. Potem me ta glasba prisili, da sem pesnik. Vem, kaj je dober verz, največ časa pa porabim za iskanje pravih besed – ustvarjanje glasbe je veliko lažje. Kar se tiče vplivov, jih jemljem povsod, pisanje besedil pa mi vzame največ energije, saj poskušam besede spisati tako, da imajo tako milino kot globino.
Kaj bi dejali samemu sebi izpred dvajsetih let, če bi se danes srečala?
Ko vidim svoje stare fotografije, si mislim: s tem človekom bi pa šel na kavo. Verjetno bi se pogovarjala malovredne stvari; nimam občutka, da sem zdaj pametnejši, kot sem bil takrat. Mlajši, ki ga je gnala želja, da bi bil junak, je bil mogoče bolj zaletav in obseden s seksom. (smeh)
