Erika Žnidaršič, ki je 19. oktobra vodila zadnje soočenje pred predsedniškimi volitvami, je v oddajah v živo navajena na »vse živo«, čeprav takšnega pretepa, kot se je zgodil v predreferendumskem soočenju na temo drugega tira, še ni doživela. Vendar je prebrodila tudi to. Voditeljica, ki je želela študirati astronomijo, a se nato odločila za novinarstvo, ker je menila, da bo imela manj dela s študijem in več časa za ples, je na koncu pristala prav tam, kjer si ni mislila, da bo – v novinarstvu, in to »na polno«. Po različnih informativnih oddajah je prevzela vodenje Tarče, ki poleg raziskovalnega novinarstva prinaša dolge delavnike in grožnje, a kljub temu še ni prišla do točke, ko bi si rekla, da ima tega dovolj.
Kako potekajo priprave na soočenje predsedniških kandidatov?
Soočenje je poseben izziv, saj je drugačno od običajne Tarče, kjer smo usmerjeni v eno temo, ki jo podrobno raziščemo. Tu so v ospredju kandidati, z vsemi svojimi zdajšnjimi in preteklimi stališči, dejanji in osebnostjo. Zdaj preverjamo vse mogoče podatke, iščemo informacije in podrobnosti, ki še niso bile objavljene. V posebnem studiu bomo vprašanja zastavljali tudi partnerjem oziroma partnericam kandidatov.
Kako iščete podrobnosti, ki še niso bile razkrite?
Vsak v uredništvu »tipa na svoje konce«. Eden preverja v eno smer, drugi v drugo, pogovarjamo se z različnimi ljudmi, iščemo podatke, dokumente.
Kako bi opisali letošnji nabor kandidatov?
Pester in nekako v duhu predsedniških volitev marsikje po svetu. Imamo nekaj resnih kandidatov, nekaj malo manj resnih in nekaj takih, ki si pripravljajo teren za parlamentarne volitve. Gre za nabor kandidatov z vseh vetrov, še posebej zanimivi pa so bili kandidati za kandidate. Zagotovo pa zdaj ne bi imeli deveterice, če bi bile predsedniške volitve po parlamentarnih.
V čem ste lahko drugačni, boljši od komercialne televizije?
V obilici različnih soočenj bo naše, kot je bilo že prvo, povsem vsebinsko, temeljilo bo na resnih temah, ki so pomembne za prihodnost naše države in sveta. Jasno, zaupanja vredno, konkretno, brez dodatkov, tako kot so, denimo, potekala tudi zadnja soočenja v Nemčiji, Franciji. Gre vendar za položaj predsednika države in temu primerno bo soočenje. Vodila bom zadnje soočenje na nacionalni televiziji; gledalci, ki me poznajo, vedo, da bom zahtevala jasne odgovore, v uredništvu Tarče pa bomo dali vse od sebe, da bodo volivci izvedeli kaj novega o kandidatih in se tako lažje odločili.
Komercialna televizija v nasprotju z RTV Slovenija ni omejena s tem, da mora vsakemu kandidatu nameniti enako pozornost in minutažo.
Mi smo omejeni z zakonodajo, kar je velika ovira. Je pa vsekakor lažje čas meriti devetim kandidatom na predsedniškem soočenju kot tridesetim udeležencem referendumske kampanje. Upam, da mi bo uspelo – kljub zelo strogi zakonodaji – vzpostaviti dobro debato.
Koliko ste z minutažo omejeni kot voditeljica?
Gre za zelo zahtevno nalogo, saj je treba biti pozoren, ne samo na vsebino in potek oddaje, kot na primer na komercialni televiziji, ampak tudi na čas, ki ga je treba ves čas uravnavati. V oddaji sem »multipraktik«. (smeh) Vodim oddajo, razmišljam, poslušam, sprašujem in preračunavam čas. Sem pa generalko že naredila z referendumskim soočenjem, zato vem, kaj me čaka.
Kako se počuti voditelj, ko se spoprime s tako razgretimi strastmi, kot so bile v referendumskem soočenju o drugem tiru, ko je na koncu oddaje prišlo celo do pretepa?
V oddajo smo morali po zakonu povabiti vse, ki so želeli sodelovati v referendumskem soočenju, in teh je bilo okrog trideset. Že pred oddajo mi je bilo jasno, da bo le s težavo šlo za zelo vsebinsko soočenje, saj so mnogi udeleženci v oddaji sodelovali, čeprav so o zakonu o drugem tiru vedeli zelo malo ali celo nič. Za voditelja je to nekoliko ponižujoče, še precej huje pa je, da se ti med oddajo zgodi nekaj tako nizkotnega, kot je pretep. Namesto resnega, vsebinskega, argumentiranega soočenja o še kako pomembnem vložku, ki bo vplival na našo prihodnost, se je zgodil gostilniški pretep, jaz pa sem pristala v vlogi nekoga, ki poskuša umiriti strasti. Niti v sanjah si nisem zamišljala tega.
Kaj vam je šlo takrat po glavi?
To je zanimiv položaj. Ko oddaja teče v živo, možgani ne delujejo kot po navadi. A mi je bilo jasno, kaj moram narediti, zato ni bilo nikakršnega razmišljanja, samo presoditi sem morala, kdaj ukrepati in kako. Moram pa reči, da smo bili vsi v studiu osupli – tako udeleženci kot celotna ekipa v režiji. Za skrajni ukrep sem se odločila, ko sem začutila, da je šlo čez mejo in ni bilo več poti nazaj, ker je bilo jasno, da se gospod ne bo umiril. Po moji presoji je prišel na soočenje, da bo povzročil hrup. Na srečo se je to zgodilo v zadnjih dveh minutah soočenja, ne prej, saj bi bila oddaja s tem uničena.
Se vam je že kdaj zgodilo kaj podobnega?
Ne. Da bi se med oddajo v živo zgodilo prerivanje, ni ravno vsakdanje, in to le nekaj metrov stran – bilo je precej nenavadno. Gledalci niste videli dogajanja v zaodrju studia, za kamerami: ko so varnostniki g. Egidija Kozjeka spremljali ven, se jim je z vso silo uprl, mi pa smo strmeli in le nemo opazovali dogajanje. Takrat sem rekla – hvala in na svidenje.
Sami ste vedno vodili oddaje v živo, tako da se vam je bilo verjetno lažje odzvati?
Zagotovo je prednost, da se ne odzoveš nerazsodno. Navajena sem na »vse živo« v živo.
Na RTV Slovenija ste kot voditeljica v informativni program prinesli neko novo energijo, ki so jo nekateri obsojali kot senzacionalizem in agresijo. Mislite, da bi bili enako kritični do moškega voditelja ali za ženske še vedno veljajo druga merila?
Vsekakor ženske voditeljice to občutimo in mislim, da imajo druge podobno izkušnjo. Ženska hitro, ko vprašanje zastavi malce bolj neposredno, prejme očitek, da je agresivna, nesramna ali karkoli že. Rekla bom samo to: naj mi kdo pove, kdaj sem kako vprašanje zastavila, ne da bi imela resno podlago zanj. Vsako temelji na dejstvih, preverjenih podatkih, številkah, pravilih, zakonih, ob takem vprašanju pa moraš zahtevati konkreten odgovor. Kar seveda ne izključuje vljudnosti. Se mi pa zdi, da moramo ženske voditeljice za zaupanje in spoštovanje v tem poklicu precej trdo delati in se zelo dokazovati.
V zadnjih letih ste zamenjali kar nekaj oddaj. Bi rekli, da vam je Tarča najbolj pisana na kožo?
Rekla bi, da sem pristala tam, kamor sodim. Mogoče sem potrebovala nekaj časa, da sem se našla in ugotovila, kaj si želim, kaj sem, in to je raziskovanje, brskanje po podatkih; ne zadovoljim se s površinsko obravnavo teme, vedno iščem podrobnosti, ozadja, in to je Tarča. Tu lahko stvari resnično raziščeš, preveriš, odpiraš nove teme, vplivaš na to, da se obravnavajo družbeno pomembne stvari in s tem na neki način izboljšuješ družbo in okolje, v katerem živimo. V Tarči bi si želela še več raziskovalnega novinarstva, kar pa je na naši televiziji in nasploh v majhni Sloveniji težavno izvesti, saj bi potrebovali več novinarsko-raziskovalnih ekip, da bi lahko raziskovalne teme delali tedensko.
Je raziskovalno delo lepši del Tarče?
Ne bi rekla lepši – napornejši. Morda si kdo s težavo predstavlja, ampak raziskovalno novinarstvo je garaško delo. Čeprav je oddaja enkrat na teden, delamo vsak dan. Pogosto se šalim, da ob kupu papirjev, zakonov, dokumentov, poročil, ki jih preberem o posamezni temi, vsak teden naredim eno magistrsko nalogo. Delamo tudi doma, do enajstih zvečer, če je treba, ves čas si v tem, ni miru. Najlepše je po navadi v sredo zvečer, ko so stvari približno sestavljene, do takrat pa je zelo stresno in kaotično. V četrtek dopoldne se potem dogaja še marsikaj in tik pred zdajci se lahko vse postavi na glavo, včasih se zgodi celo, da ob pol osmih zvečer ne vem, ali bo gost sploh prišel v studio ali ne, po možnosti ključni, na katerem sloni oddaja.
Koliko se v oddajo vpleta vodstvo?
Odkar sem tu, se ni niti enkrat, tako da smo v uredništvu resnično sami tisti, ki se odločimo, kako in kaj bomo delali ter koga bomo povabili v studio.
Katere teme po navadi naletijo na največje pritiske in grožnje od zunaj?
Hitro se zaplete, ko gre za visoke zaslužke, in taka je skoraj vsaka oddaja. Veliko večja težava kot politični pritisk so danes pritiski velikih podjetij, institucij. Te imajo denar, da si lahko privoščijo drage odvetnike, s katerimi pritiskajo na medije prek zakonodaje, ki so jo zelo dobro preučili. Natančno vedo, kje lahko dosežejo učinek, kar je velika težava, saj lahko to posredno vpliva na novinarsko svobodo. Groženj s tožbami in zahtevkov za pojasnila je zelo veliko, z njimi se spoprijemamo skoraj po vsaki oddaji, kar vzame veliko časa, ki bi ga sicer lahko namenili resničnim težavam. Žal zakonodaja služi močnim družbam, majhnemu posamezniku pa večinoma ne.
»Ženska hitro, ko vprašanje zastavi malce bolj neposredno, prejme očitek, da je agresivna, nesramna ali karkoli že. Rekla bom samo to: naj mi kdo pove, kdaj sem kakšno vprašanje zastavila, ne da bi imela resno podlago zanj.«
Kako pritiske doživljate osebno?
Vsekakor ni prijetno, ampak vem, da je treba pri takšni oddaji to vzeti v obzir.
Ste si kdaj rekli, da ni vredno tega?
Večkrat. Vsakič, ko pride do česa takšnega, se sprašujem, zakaj sem sploh tu, ali to res potrebujem, ampak na srečo hitro mine. Vsaj do zdaj je.
Lahko, ko greste domov, delo pustite v službi?
Na žalost je zelo težko. Sreča pa je, da me otroka zaposlita in preusmerita mojo pozornost.
Kako si predstavljate medije v prihodnosti?
Kdo bi vedel, kako se bo vse to razvijalo v prihodnosti. Že to, kar se zdaj dogaja, razkraja resno novinarstvo. Danes je mogoče prek družbenih omrežij začeti vsako govorico, ki hitro zaokroži in se prime ljudi. Celo »klasični« mediji so se že pred časom precej spremenili, prevladuje tako imenovano »instant« novinarstvo, redko je resno, poglobljeno, verodostojno obravnavanje različnih vprašanj in tem. Treba se je vprašati, komu to koristi!
Ste dejavni na družbenih omrežjih?
Toliko, kolikor moram biti zaradi promocije oddaje, zaradi vsebin, ki jih imamo, ker lahko tako dosežemo tudi tiste, ki niso gledalci klasične televizije. Da bi jih uporabljala v zasebne namene, pa ne, saj se mi zdi, da je treba življenje živeti drugje, ne na družbenem omrežju.
