»Preizkušnje so me naučile nečesa – le kdo sem, da bi lahko pametovala drugim? Vsak človek je zgodba zase, vsak ravna, kot najbolje zna in zmore, četudi pogosto dela napake, ki ga potem udarijo po glavi. Tudi sama nisem izjema. Iz vsega se trudim priti boljša, bogatejša za nove izkušnje, na neki način tudi močnejša,« pravi igralka Barbara Cerar.
Barbari Cerar se je v 45 letih vsega tega nabralo kar nekaj: kopica uspešnih gledaliških in filmskih vlog, ločitev, posvojitev ljubke afriške deklice, nova ljubezen in poroka. Igralka se razdaja na odru, ob omembi zasebnosti pa se zapre kot školjka. Kljub vsemu je razkrila delček svoje duše. »Zdi se mi precej nezanimivo, da bi razlagala, kaj se mi dogaja doma. Pa tudi o sebi ne maram brati žgečkljivih podrobnosti,« pravi. Tako trdo, kot zna delati, zna tudi uživati. »Še vedno sem kot majhen otrok. Vsako leto komaj čakam konec sezone in dvig živega srebra na toplomeru. Rojena sem v začetku novembra, ko za nekaj časa ugasne sonce in pridejo temačni zimski meseci. Zato verjetno toliko bolj hrepenim po svetlobi in toploti. Zima je čisto v redu, da se človek odpravi smučat, kaj več pa je ne potrebujem niti ne pogrešam.«
Konec junija se je veselila pobega v njihovo istrsko hišo, ki jo obdaja narava, popoln mir, ko nihče ničesar ne zahteva od nje, niti ne sama od sebe, kar je včasih še huje. »Vedno poskušam iti čez meje. Do sebe sem precej zahtevna. Želim biti poštena sama do sebe v iskanju bistva, resnice, ne glede na to, s čim se ukvarjam. Z leti to postaja lažje. Včasih je preseganje samega sebe tudi nasilje nad seboj. Pri iskanju novih poti in dimenzij v vlogah se učim mehkobe do sebe,« pravi.
Prizanesljivejša do sebe
»Bolj se razdajam drugim kot skrbim zase. Glede telovadbe sem kampanjski človek – enkrat tedensko v gledališču. Z leti je treba narediti čedalje več za manjši rezultat. Za oder moraš biti v formi. Starejša sem, več potrebujem ogrevanja pred predstavo. Za zdaj imam še srečo z geni, vidim pa, da se bo treba lotiti še česa drugega,« priznava. Edini redni obred je obiskovanje frizerja.
Z leti se je naučila biti malo manj storilnostno naravnana. »Včasih sem bila pridna punčka, zdaj pa imam dneve, ko se brez slabe vesti sploh ne premaknem s kavča. Znam dobro lenariti,« pravi igralka, ki zna prisluhniti ljudem in jih potolažiti. Prijateljice se k njej zatekajo po tolažbo in spodbudne besede. Veliko žensk jo poišče tudi glede nasvetov v zvezi s posvojitvijo in vsem rada pomaga.
Ni recepta za materinstvo
»Sem mama v vseh spektrih – od najboljše do najbolj grozne. Nikoli nisem rekla, da ne bom kot moja mama, saj sem imela najboljšo mamo na svetu. Če pri sebi prepoznam kakšno njeno lastnost, sem samo vesela,« pravi. S hčerko, navihano desetletnico, imata lep odnos. Zanjo je najboljša mama, tudi kadar ji česa ne dovoli. »Ponosna sem na najino povezanost. Težko sem jo dobila. Z njo je prišel nov smisel življenja, ljubezen, veselje. Z njo sem še enkrat otrok, na svet spet gledam skozi otroške oči. Kdaj pa je tudi težko biti starš. Otrok rad preizkuša meje, včasih te pripelje do skrajnosti. Domišljam si, da sem dobra mama. Sem kar stroga, so stvari, kjer ni popuščanja,« pravi Barbara, ki je odrasla z dvema sestrama in so še zdaj, ko ima vsaka svojo družino, tesno povezane. Enako iskrena kot pri delu je tudi doma. »Hčerki od prvega dne govorim resnico o tem, kdo je in od kod je. Ko si majhen, je morda težko slišati resnico, je pa mnogo bolje z njo odraščati, kot pa jo potem iskati,« sklene.
