V času okoli 1. novembra so naša pokopališča zelo obiskana in vsakdo s seboj prinese svečo, ki jo prižge v spomin na pokojnike. Nekateri izbirajo klasične sveče iz voska, drugi se odločajo za okolju prijazne elektronske in solarne sveče. Kaj pa znani Slovenci?
Natalija Bratkovič, voditeljica
»Pokopališča oziroma grobove najbližjih obiščem, vendar nikoli 1. novembra. Razlogov je več: od tega, da je vse skupaj (kot marsikje drugje in marsikaj drugega) postalo preveč potrošniško usmerjeno, do tega, da je na dan mrtvih vedno velika gneča. Ko obiščem pokopališče, na grobovih starih staršev prižgem klasične sveče. Preostali najbližji so še vedno v mojem življenju.«
Dada Jerovšek, podjetnica
»1. november je za vse nas žalosten dan in poln bolečin. Za vse tiste, ki smo izgubili najdražje, pa nič manj kot vsi drugi dnevi v letu. Vsak dan se spominjam tistih, ki jih ni več med nami. Ves čas so v mislih in srcu. Bolečina in žalost ostajata. Obenem pa pomislim, kako žalostno je, da se nekateri spomnijo na svoje preminule samo na ta dan. Hitijo z urejanji grobov, prinašajo rože, po možnosti plastične, da bodo dlje zdržale, umetne lučke, ki bodo dlje gorele. Tako si uredijo svojo slabo vest za eno leto vnaprej, do naslednjega 1. novembra, pa še to mogoče bolj zaradi sosedov, saj je mnogo grobov preostale dni v letu žalostno zanemarjenih. Saj ni potrebno veliko denarja. V resnici naših umrlih tudi tam na grobovih ni. Gre za simboliko, prostor, kamor se prinašajo rože, prižigajo svečke, čistijo nagrobniki. Ampak skozi vse leto. Jaz največkrat prinašam na grobove bele marjetice, jeseni belo vresje in prižigam bele reciklirane svečke ali pa oljčne lučke. Predvsem pa so z menoj ves čas in vedno. Ne le en dan v letu.«
