Poliamorija, ki sicer obstaja že dlje časa, se pa o njej šele v zadnjem obdobju več piše in govori, je tip partnerskega odnosa, kjer imajo posamezniki enakovredne intimne odnose z več partnerji hkrati. Različni partnerji vedo drug za drugega, torej gre za dogovor, ne za varanje. Nekaj naših znanih obrazov smo vprašali, ali so za izraz že slišali in kakšno je njihovo mnenje o tej liberalni obliki razmerja, ki zahteva veliko mero zaupanja, pa tudi strpnosti. Je ljubezen sploh lahko namenjena več osebam hkrati ali zagovarjajo prepričanje, da je sorodna duša le ena?
Katja Mihelčič
»Za poliamorijo sem že slišala. Sama do tega nisem obtožujoča in je ne označujem za napačno, vendar hkrati tudi ne kot nekakšno super ali pozitivno zadevo. Zame to predstavlja samo izbiro. Tako kot je izbira, da imamo enega partnerja, tako je samo izbira tudi to, da imamo več partnerjev. Sama poliamorije sicer ne bi izbrala, ampak to je samo moja odločitev.«
Žan Papič
»Poznam tak tip odnosa, nisem pa poznal izraza zanj. Sem si pa domišljal, da ga najbrž ima. Česa takšnega nisem nikoli prakticiral in niti nisem prepričan, ali bi bil sposoben to psihično prenašati. Ne bom pa vnaprej zavrnil tega načela, ker se mi v teoriji zdi, da zadeva stoji. Ljubezen je nesmiselno šparati, če jo lahko dajemo več ljudem. Bolje to kot sovraštvo!«
Filip Kržišnik
»Sam podpiram odločitve vsakega posameznika, ki bi ga to zanimalo, dokler s tem ne stori nič slabega meni oziroma mojim bližjim. Po mojem mnenju je treba biti odprt za vsa možna mišljenja in podpirati miselnost drugih. Poliamorija pa žal ni zame, sem vseeno prepričan, da sta v nekem zdravem partnerskem intimnem odnosu lahko le dva.«
Suzana Jakšič
»Prvič slišim za ta izraz, tak način spolnosti pa obstaja že veke vekov. Saj nismo zdaj izumili tople vode! Spolnost nam je seveda dana tudi v užitek, ne le za razmnoževanje. In sama po sebi nima nujno povezave z ljubeznijo. Zato me nič ne moti nobena oblika razmerij, ki jih uporabljajo ljudje. Vsak uživa na svoj način. Že nekaj časa sem samska, zato lahko izbiram tako partnerja kot obliko zveze. Sem pa v zvezi tradicionalistka: stroga zvestoba, vendar zelo pestra.«
Rene Šantič
»Dobra tema, čeprav mislim, da je do neke točke še tabuizirana. Zagotovo nekatere ljudi vzburja, da vedo ali vidijo, da ima partner spolne odnose z drugo osebo, a jaz tega ne bi mogel gledati ali dopuščati, saj bi me verjetno prej napadlo ljubosumje.«
Matjaž Očko
»Za poliamorijo še nisem slišal. Vedel sem sicer, da takšne zveze obstajajo, ampak ne v takem obsegu, da bi se o tem pisalo kot o nečem povsem normalnem. Razumem nagnjenja ljudi, ki želijo biti z več osebami hkrati, a tega ne podpiram. Imam zelo močan odklon do varanja in vsega, kar diši po tem, in četudi ta termin pravi, da gre za dogovor, me vse skupaj spominja bolj na prijateljstvo z ugodnostmi, ki pa ga podpiram, čeprav sem bolj romantična duša. Ne verjamem, da je pravo ljubezen mogoče deliti med več ljudi.«
Nina Maurovič
»Poliamorija se mi ne zdi ravno najnovejša pogruntavščina – ne vem, v čem se je harem razlikoval od tako imenovane novodobne poliamorije. Če se malo pohecam, je pojav pogost tudi v slovenskih zakonih – mož ima postrani še ljubico, za katero žena ve, a jo zaradi drugih bonitet, ki ji jih zakon prinaša, dopušča, pa tudi obratno, ljubica ve za ženo. Šalo na stran, če so vpleteni v takšne zveze srečni, če s svojim načinom življenja nikomur ne škodujejo in nikogar ne prizadenejo, kdo smo potem mi, da bi njihova življenja obsojali?«
Tina Poljanšek
»Sama se ne vidim v razmerju, ki bi temeljilo na načelih poliamorije. Vidim se v tradicionalnem partnerskem odnosu, torej z enim intimnim partnerjem.«
