Novinarka, voditeljica in urednica Mojca Šetinc Pašek je svojemu delu predana z dušo in telesom. Seveda pa se zna tudi sprostiti in odklopiti. To najraje počne s svojima moškima – možem Miletom Šetincem in sinom Larom, in sicer na otoku Visu, kjer je bila letos že 42. leto zapored.
»Televizija je zelo ustvarjalen, celo umetniško boemski medij, ki, če padeš vanj, pomeni 'okupacijo' za vse čase. Delovni čas in ritem nista običajna, ni osemurnega delovnika tradicionalnega javnega sektorja. Najprej sem se odločila za novinarstvo, nato sem končala še na RTV z vsem, kar spada zraven. Ker svoje delo rada opravljam stoodstotno, sem novinarka in televizijka stoodstotno. Čeprav sem, kot vsi novinarji, podvržena lastni komandi in večnemu prepričanju, da imam samo jaz vedno in povsod prav, je odlično ekipno delo življenjska lekcija, ki mi jo je prinesla televizija,« pravi Mojca. Delala je praktično že vse, novinarske prispevke za TV Dnevnik, analitične za Odmeve, komentarje tedna za tedenski Utrip, vodila pogovorne oddaje, naredila nekaj informativnih dokumentarcev in TV-portretov. Zadnji letos je bil o Janezu Drnovšku in njegovi politični veščini, ki je, kakor koli obračajo, drugi domači politiki ne obvladajo tako, kot so jo Drnovšek in njegova ekipa.
Vzgoja in pol
Glede na to, da je pred kamero in pod drobnogledom javnosti, skrbi za svoj videz. »Zanj so zaslužni dobri geni po mamini strani in naše maskerke, prave profesionalke, ki te iz velikega kupa nesreče spremenijo v lepotico brez primere,« pravi. Zato je tudi ni strah staranja. »Štejem mladostnih petinštirideset let, starostnih gub ali sivih las še ni na vidiku. Zase skrbim z dovolj gibanja, sproščanja, optimizma in humorja, pa kakšno vlažilno kremo,« pravi mama tretješolca Lara. Sinu je všeč, da jo gleda na televiziji, ga pa skušajo doma držati proč od televizijske evforije in mu ponuditi čim bolj običajno otroštvo.
Mojca je po moževih besedah preveč popustljiva mama, sin pa doda, da je pol–pol. Kar zadeva odgovornost za šolo, je stroga. »Lar se mora naučiti samostojnosti in odgovornosti zase in v odnosih z drugimi. Tukaj ni kaj dosti popuščanja. Poskušam ga naučiti, da bo odgovorna in humana oseba, z dovolj empatije za druge, zlasti šibkejše in živali,« pravi in razkrije, da se bo njena družina septembra povečala za še enega družinskega člana. »Trem mačkam se bo pridružila nova družinska članica, psička Brena Blue Sky. Ime je stvar kompromisa med moškima članoma družine Šetinc Pašek, ki se je skotila julija, a mora biti dovolj stara, da pride k nam.«
Magična zvestoba Visu
»Po klasični delitvi med gorske ali morske ljudi sem absolutno morska. Obožujem morje v vsaki obliki, tudi ko je vreme najbolj nemogoče. Pravih počitnic si brez dveh, treh tednov na mojem otoku ne znam predstavljati. Moj sanjski otok je otok Vis. Že dvainštirideset let z družino vsako leto zahajamo na Vis. Najprej, ko je bil otok skorajda zaprt za turiste in tujce zaradi JLA, ki je imela tu svoje morsko oporišče, smo hodili s starši in sestrama. Takrat je bil izoliran, neokrnjen naravni raj, poln zgodb iz starih dni. Bil je idealen za vse radovedne in domišljije polne. V času operacije Nevihta, poleti leta 1995, smo bili na Visu eni redkih turistov, ki so si drznili priti in ostati z domačini. Nad otokom je povsem navdušen tudi Mile. Hiško v Milni rezerviramo že leto vnaprej,« razlaga. Letos sta z Larom odrinila pred Miletom. Potovala sta, kot so potovali na Vis pred štiridesetimi leti, s spalnikom do Splita. Prava sprostitev pa je v zalivu, v senci borovcev, s kopico knjig in morjem na dosegu roke. Letos so tam so ostali do začetka septembra.
