Legendarni slovenski pevki Eldi Viler se je po uspešni operaciji kolka življenje končno vrnilo v normalni tir. Še vedno redno vsak dan hodi na terapije, a to, kot pravi, ni nič v primerjavami s težavami, ki so jo pestile. »Najbolj sem vesela, da grem spet lahko na kolo. Resda vozim samo po ravnem, v trgovino in po bližnji okolici, in še to zelo počasi ter previdno, ampak vseeno.« Je pa njeno kolo nekaj posebnega, saj ima tri kolesa. »Veliko ljudi mi v šali reče: O, kako lep kabriolet,« pravi zadovoljna Elda, ker nima več bolečin, ki so jo prej mučile leta.
Operacija kolka ji ni vrnila le zdravja, ampak prinesla tudi nova spoznanja. »To je eden tistih življenjskih položajev, ko spoznaš, da se res učiš vse življenje. Ampak izkusiti ga moraš sam, na lastni koži. Predolgo sem odlašala zaradi strahu, pa tudi poslušala druge in prenašala bolečino, namesto da bi k zdravniku šla že prej in si prihranila veliko neprijetnosti. Ker vem, kako je, vsakemu svetujem, naj ne odlaša in naj se ne boji operacije. Pojdite, če morate in če imate možnost. Strah ima velike oči. Dokler te ne začne res nekaj mučiti, ne veš, kaj je zdravje,« pravi o izkušnjah. Spremeni pa se
človeku tudi njegov vsakdan. »Vsaj zase lahko povem, da to povsem drži. Zdaj veliko bolj cenim življenje, lažje razumem tudi bolečine drugih. Ne jezim se več zaradi malenkosti, kot sem se prej. Trudim se, da je moje življenje čim bolj kakovostno.« Po uspešni operaciji zdaj tudi bolj pazi nase. Le malenkost je namreč dovolj, da se lahko kaj zgodi. »Nič več ne pretiravam. Človek ne more zganjati panike za vsak korak, treba je pač delati in misliti z glavo, pa gre,« je prepričana.
Če kdo misli, da miruje in da ždi v hiši po zapečkarsko, se zelo moti. »Veliko se gibam in delam na vrtu,« pravi. Uboga pa tudi terapevte in redno telovadi.
Telovadi z žogo, dviguje in krči noge, stiska kolk, vaje dela na trebuhu in na hrbtu, sedi na bokih. »Ne pretiravam, a tudi lenarim ne. Vaje delam vsak dan. Leva noga je še malo zategnjena, ampak gre.«
Seveda je za to potrebno veliko discipline. »Tudi jaz sem se morala kar vzeti v roke in biti pridna. A močna volja se mi je obrestovala. Zdaj spet lepo mirno spim, tudi bolečin v kolkih in kolenih ne čutim več. Najbolj razveseljivo pa je, da pri hoji ne potrebujem več bergel. Trinajsti dan po operaciji sem šla na odstranitev šivov in so mi zdravniki rekli, naj se naučim spet hoditi brez bergel. Nisem vedela, kako bo šlo, ampak poglejte, res jih ne potrebujem več.«
