''Preden prečkaš cestišče, poglej levo, desno in še enkrat levo!''
Tako so nas učili že naši starši in prav je, da tako učimo tudi svoje otroke. Ti imajo namreč manjše vidno polje, kot ga imamo odrasli, hkrati pa so bolj razposajeni in radovedni, obenem pa tudi nepazljivi, saj še nimajo pomembnih izkušenj iz udeležbe v prometu. Ker te šele nabirajo, jim moramo odrasli biti za zgled in jim dodobra pojasniti cestnoprometna pravila in ravnanje v prometu.
Pred prečkanjem cestišča se morajo otroci dobro prepričati in sprva pogledati na levo, nato na desno in potem še enkrat na levo, saj vozilom, ki prihajajo z leve, najprej križamo pot. Ob tem ne smemo pozabiti na to, da mora otrok ob pogledu, obrniti tudi glavo. Na takšen način ga učimo, da pri tem tudi opazuje, kaj se dogaja na cesti.
POZOR: v prometu nam prav zvok lahko pomaga, da ravnamo pravilno, tudi če spregledamo prihajajoče vozilo!
Ob tem je pomembna spodbuda, da bi poskušal ločevati med različnimi zvoki (na primer med zvokom osebnega avtomobila in zvokom tovornjaka) ter da bi poskušal ugotoviti smer, iz katere zvok pravzaprav prihaja.
Otroka privajamo postopoma!
Otrok se postopno uči varnega prečkanja ceste. Vedno naj pravilno prečka ulico, četudi na njej ni skoraj nobenega prometa! To pomeni, da se ustavi korak pred robom pločnika, pogleda na levo in desno, še enkrat na levo, in če v bližini ni vozila, ki bi se mu približevalo, stopi na cesto.
Otroci se morajo naučiti in si pridobiti izkušnjo, da prečkajo cesto z normalnimi koraki, ne v teku. Tako ima voznik več možnosti, da predvidi otrokovo ravnanje in pravočasno ustavi. Na sredini ceste naj se otrok še enkrat ozre na desno, ali se mu približuje novo vozilo. Zelo pomembno je, da se otrok sredi ceste ne premisli, v kateri smeri bo prečkal cesto, in ne steče nazaj, saj ga voznik ne pričakuje.
Kje je prečkanje najbolj varno?
Prečkanje ceste skozi podhode ali prek mostičkov nad cesto, je zagotovo najbolj varno, a so ti vse preredki. Zato cestišče najpogosteje prečkamo prek označenih prehodov za pešce, pri čemer otroci do dopolnjenega osmega leta starosti, teh še ne bi smeli prečkati popolnoma sami. Nimajo namreč izkušenj z oceno hitrosti in oddaljenosti, zato jim moramo pri tem biti v pomoč odrasli, ki ga že zelo zgodaj naučimo, kako mora prečkati cestišče.
Kaj pa tam, kjer je semafor?
Na prehodih za pešce, ki so urejeni s semaforji, je prečkanje lažje in varnejše. Počakamo na zeleno luč za pešce in prehod je dovoljen. Kljub zeleni luči pa moramo vedno pogledati na levo in desno ter se prepričati, ali so vozniki resnično ustavili. V križiščih, kjer pešcem križajo pot vozniki, ki zavijajo na desno ali levo, je to še posebej pomembno. Otroci se morajo tudi tu naučiti, da prečkajo prehod z normalno hitrostjo, ne v teku, in da nadaljujejo pot po prehodu za pešce, tudi če se prižge rdeča luč.
V tovrstnem primeru, nadaljujemo s prečkanjem ceste, četudi se medtem prižge rdeča luč, saj nam čas, ki ga imamo za prečkanje ceste, vedno omogoča, da lahko varno prečkamo cesto z normalno hitrostjo hoje, če smo pri zeleni luči stopili na prehod, pa čeprav se je takoj nato prižgala rdeča luč.
