Klara je izjemno duhovita, razgledana, inteligentna in predana svojemu poslanstvu, zato jo z veseljem predstavljam tudi vam.
Kako poteka obisk pri vas?
Ko začnem delati, najprej izvedem uvod – posvetitev, kjer vse darove in karmo te terapije posvetim božanskemu. Sledi pogovor s stranko, med katerim se že začnejo odpirati določeni energijski kanali, prek katerih dobivam uvide in informacije. Drugi del pa je povezan s čutnim. Prek dotika mi oseba pokaže, kaj skriva v svojem nezavednem delu.
Na kakšen način to vidite?
Prikažejo se mi slike, informacije in občutki v telesu. Včasih slišim zvoke, včasih tudi kakšna beseda prileti, ki je pomembna, da jo oseba sliši. Preprosto počakam na signal, ki se pojavi v kakršnikoli obliki, in ko se to zgodi, ga ubesedim. Predvsem pa se znotraj mene oblikuje stavek, ki ga povem stranki, da ga ponovi: »Osvobajam se tega in tega vzorca, teh občutkov, čustev in besed.« To pride kar samo od sebe.
Pravite, da ste v stiku z dušo in da se to razlikuje od stika z osebo. Kako to čutite in na kakšen način to ločite?
Res je. Oseba, osebnost, je neka identiteta, vloga, ki smo jo prevzeli v tem življenju. Lahko jih je tudi več, saj v življenju igramo več vlog, ki niso nujno usklajene z našo dušo. Ko pa pridem v stik z dušo, se ta pogovor lahko precej razlikuje od pogovora, ki bi potekal z osebnostjo, identiteto tega človeka, in od dejavnosti, ki jo opravlja v tem življenju. Zaradi tega neskladja lahko kdaj pride do določenih notranjih konfliktov ali celo bolezenskih stanj, ki se odražajo na fizični ravni. Dušo začutim zelo močno v prsih, na področju srčne čakre. Po stiku z dušo ustvarim neposredno povezavo še z osebo. Včasih ljudje to občutijo kot pritisk v prsih, nelagodje, lahko se sproži jok ali pa doživijo nenavadne občutke v telesu.
Kako začutite, da ste se povezali z dušo?
To je povezava, ki se vzpostavi v trenutku, kot klik. Enostavno veš, da je to to, ker je tako čisto, brezkompromisno in jasno. Ko je ta vez vzpostavljena, dobiš občutek, kot da bi se pogovarjal s svojim najboljšim prijateljem. Gre za zelo intimen del izkušnje.
Ali duša govori vam ali vi sprašujete njo?
Duša se začne pogovarjati z menoj. Pri ljudeh, ki so zašli s svoje dušne poti v tej reinkarnaciji, je občutek ob vzpostavitvi stika podoben srečanju s prijateljem po dolgem času – duša postane zelo radostna, kot da bi doživela osvoboditev. Končno me nekdo vidi, sliši in čuti, tako bi to opisala.
Ali na nas enako vplivajo zadeve iz preteklih življenj in iz naše trenutne inkarnacije?
Seveda, pretekla življenja lahko vplivajo na to, kar doživljamo v tem življenju. Ko se pojavi neko bolezensko stanje, situacija ali odnos, se preveri, ali je to povezano s trenutnim procesom ali s preteklim življenjem. Če je povezano s preteklim življenjem, se osredotočimo na to, da ga ozavestimo, ubesedimo in sprostimo določeno travmo iz preteklega življenja. S tem se razbije blokada, sprostijo se energijski kanali in osebe lažje zadihajo. Tako lahko pretekla življenja vplivajo na sedanje.
Kako opazite, če je nekdo risal kode ali izvajal kakšne druge magične postopke?
To se takoj opazi. Energijo prostora zaznam s telesom in tudi izven telesa, z energijskim telesom – lahko temu rečemo avra. Avra zaznava okolico, kot da bi imela receptorje, ki mi podajo informacijo in takoj sporočijo, ali je energija prostora v redu in kakšno je splošno stanje v prostoru.
Tako prepoznam, ali je energija v prostoru harmonična ali pa so tam entitete, duhovi oziroma duše, ki niso opravile prehoda in ostajajo v prostoru, kjer pogosto »straši«. Črno magijo je mogoče prepoznati po določenih simbolih, ki so vidni, so izrisani ali narisani.
Ali to dejansko vidite stvarno, vizualno, in ne le kot neko zaznavo v umu?
Da, vidim vizualno. Pojavijo se določeni simboli, vendar se ne poglabljam v podrobnosti. Ne raziskujem jih, ker se nočem ukvarjati z njimi, pa naj gre za temne ali svetlobne simbole. Včasih so lahko tudi svetlobni, na primer pri beli magiji. Kot rečeno, vidim jih, vendar se ne vpletam niti jih ne analiziram, saj me to preprosto ne zanima.
Katere blokade so v vaši praksi najpogostejše?
Najpogosteje se zatakne v odnosih.
V odnosu do sebe ali do drugih?
V osnovi smo tako odtujeni od sebe, da se kar najprej zapletamo z drugimi – običajno s starši. Kasneje v življenju pa podobne odnose, kot smo jih imeli s starši, vzpostavljamo z drugimi. Zaradi te odtujenosti od sebe sprva niti ne prepoznamo, da nismo v stiku s sabo. To se nato odraža kot projekcija na druge osebe v naši okolici, bodisi bližnje bodisi oddaljene. Tukaj se vedno zatika. Ko pa človek pridobi zavedanje, da je morda problem v njem samem, in ko se začne obračati vase, vzpostavi tudi odnos s seboj. Ta stik s samim seboj je bistven, saj s tem stikom lahko odpraviš marsikatero težavo in celo ozdraviš določene stvari.
Pri terapiji ustvarjate prostor, sproščate energijo travm, odstranjujete blokade … Koliko mora potem stranka sama delati naprej, da bo lahko proces predelave uspešen?
Jaz samo sprožim proces čiščenja, kot da pritisnem na pravi gumb ali stikalo, ki prižge luč. Ta luč, svetloba, se nato razširi, in če zadene blokado, toliko časa deluje na tistem mestu, dokler ne prebije skozi. To je prvi del. Bistveno je, da se začne proces in da se vzpostavi neka iniciacija, da se ta lučka prižge. V naslednjih dneh, tednih ali mesecih pa je naloga stranke, da sama ugotovi, kako bo delala s tem. Povezava je vzpostavljena, lučka se je prižgala – zdaj se sama odloči, kako bo nadaljevala. To je najlažje z meditacijo, s čiščenjem in osvobajanjem vzorcev ter podobnimi tehnikami.
Ali vsi napredujejo ali se kdo upre in se vrne v stare tirnice?
Mislim, da gredo vsi naprej, na neki način. Vedno se nekaj zgodi, tudi če oseba nima občutka, da se je kaj zgodilo. Kljub temu pride do nekakšne spremembe.
Ali so ljudje sposobni sprejeti sebe, ko jim poveste, kje je težava in kaj počnejo, recimo nekaj, česar se niti sami ne zavedajo?
Da, ker ta pogovor poteka na dušnem nivoju, duša že ve, kaj se dogaja. Bistveno je, da se vzpostavi stik z dušo, da se ji pove: »Dobrodošla tu, na zemlji, vidim te, slišim te, čutim te.« Ko se vzpostavi ta stik, duša začne svoje delo. Seveda trči ob osebnost, identiteto, ego, in tu se potem borimo sami s seboj. Vendar pa se ne more stanje povrniti v izhodiščno točko, ker se je že nekaj zgodilo. Edina možnost nenapredka je, če se oseba odloči živeti v laži ali vlogi žrtve še naprej, vendar se potemtakem sami onemogočamo in s tem najbolj škodimo sebi. Resnica pride na plan, in potem je posameznikova odločitev, kaj bo naredil s tem. Če pa vidim, da oseba ve, da bi se morala spremeniti, a bi bilo to lahko zelo težavno in dolgotrajno procesiranje, jih usmerim h kakšni psihoterapiji, recimo na tedenski ravni, da počasi odkrivajo svoje vzorce. Nekateri to pač potrebujejo in že ta napotitev predstavlja nekakšen preboj, korak za naprej.
S kom komunicirate med terapijo?
Med terapijo komuniciram predvsem z dušo osebe in njenim božanskim delom. Ob meni so med terapijo tudi svetlobna bitja, vodniki ali angeli, ki mi pomagajo. Imela sem celo obdobje – morda je to še vedno aktivno, le da nisem več pozorna na to –, ko so ta svetlobna bitja imela svojo »ordinacijo«. Ko sem začela delati, so rekli, da lahko oni pomagajo, in so energijsko telo stranke odpeljali v svojo »kirurško sobo«, kjer so izvajali nekakšno svetlobno kirurgijo. Ves čas sem bila prisotna v komunikaciji s stranko, ki je običajno čutila, da se nekaj dogaja, da nekaj gre ven iz njih, nekateri so celo imeli občutek, da lebdijo, da so v sedmih nebesih, da je božansko.
Kam pošiljate »negativno« energijo, ki pride med terapijo na površje?
Preprosto jo »spustim skozi – v zelo močan kanal, kjer se energija transformira bodisi skozi mene ali skozi telo osebe med terapijo. Ko je oseba podprta s svetlobo, ta transformira vse, kar pride na površje. Tema in blokade se enostavno razgradijo.
Kako lahko pomagate osebam, ki so bile zlorabljene v rani mladosti, predvsem tistim, ki se ne spomnijo dogodka, čutijo pa posledice?
To je podobno delu z notranjim otrokom. Oseba gre vase, v tisto obdobje, ko se je to dogajalo, z mojo podporo in uvidi.
Ob tako travmatičnih zadevah je ključno, da se oseba počuti varno, podprto in sprejeto. Pomembno je, da mi zaupa in se lahko zanese name. Torej ne glede na to, kaj se bo odprlo, sem tukaj zanjo in ji držim prostor. Ko oseba začuti ta prostor in ve, da je varna, se lahko proces sproži. Ko se odprejo ta čustva in spomini, sem še vedno z njo, čutim to grozo, srhljivost, notranje stiske, predvsem strah, sram in gnus. Ko se to sprosti, skupaj nadaljujeva s procesom, kjer oseba sprejme sebe kot zlorabljenega majhnega otroka. V tem procesu se tudi jaz simbolično »usedem« k temu otroku, vse to seveda na energijski ravni, pri čemer se čuti močna prisotnost božanske energije, nekaj, kar presega naše dojemanje. Ves čas preverjam, ali oseba vidi ta prizor in kje se nahaja v tistem trenutku. Lahko se zgodi, da oseba »zmrzne«, se umakne, ne čuti ali noče videti. Takrat presodim, ali naj nadaljujem ali pa postopek prekinem.
Proces torej po potrebi ustavite?
Ja, saj se lahko sproži nezavedni obrambni mehanizem, ki je tam z razlogom. Nikoli ne vem vnaprej, kako močan bo ta mehanizem, in če je zelo močan, ni smiselno siliti naprej, saj bi to lahko povzročilo dodatno zlorabo, česar si ne želimo. Pomembno je, da ne povzročimo retravmatizacije. To je zelo občutljivo področje, kjer so čustveni receptorji izjemno subtilni. Tudi če zaznam le nekoliko odpora, se vprašam, zakaj je ta odpor tam, in nikoli ne silim naprej. Ko začutim odpor, vprašam na glas: »Kaj čutiš? Kako se počutiš?« Če oseba odgovori, »strah me je«, ji rečem, »v redu je, sem s teboj, tukaj sem«. Ko se oseba sprosti, lahko nadaljujeva in proces se uspešno zaključi.
Ali se take stvari lahko zacelijo v eni sami terapiji ali to zahteva več časa?
Zacelijo se lahko, ampak to nikoli popolnoma ne izgine, ker ostane brazgotina.
Torej gre za sprejemanje tega dela sebe?
Da, sprejemanje tistega dela sebe, ki je ranjen. To ne izgine, saj je to zareza, energijska poškodba, nekakšen pečat. Potem se pač soočamo s tem pečatom v procesu zdravljenja. Pogosto imajo takšne osebe močno potrebo, da pomagajo žrtvam podobnih dejanj, in jih tudi sama spodbujam k temu. Lahko se usmerijo v socialno delo, pomoč otrokom, ženskam in tako naprej. S tem tudi sami sebe zdravijo.
