Novice Svet24

Majo Blagovič in njenega Ladija smo ujeli na Štajerskem, kjer sta v Mariboru skrbno obnovila domačijo njenega očeta in kamor rada pobegneta pred kraško burjo in na druženja s prijatelji. »Zame je jesen prava grozljivka. 1. novembra umrem, ne ustvarjalno, temveč čustveno. Sem junijski človek, marca spet postanem normalna. Do takrat pa zimo najraje preživim delovno. Fino je tudi, če se lahko kot medvedi zavlečeš v kotanjo, zaviješ v toplo odejo, bereš knjige in gledaš nadaljevanke. Tako kot so nekateri oboževali Štorijo, je meni všeč Downton Abbey. Prav nič pa ne bi imela proti, če bi bila nekje na toplem in na soncu. Nimam rada kratkih dni in sivine, zato sem tudi šla iz Štajerske na Primorsko. Tam je lepo že februarja, ko te pobožajo prvi topli sončni žarki,« pravi Maja, ki si želi, da bi jo življenje božalo. Vsake toliko se ji prikaže kaj lepega. To je bilo zanjo letos februarja, ko so staro ekipo Štorije povabili v oddajo Pri Črnem Petru in se zagnali v delo. Žal se je to prehitro končalo, tako da zdaj čaka kakšno novo ponudbo, njej pa ostaja gledališče.

Pestri dnevi
»No, tudi tu je prišlo do sprememb. Po 37 letih ustvarjanja sem se poslovila od institucionalnega gledališča, za kar je tik pred pokojem treba imeti pogum. Okoliščine in razmere so bile take, da mi ni bilo hudo, ker sem šla. V resnici pa pri takšnih odločitvah mine veliko časa med tem, ko si želiš nekaj premakniti, in tem, ko to tudi storiš. Že pred časom sem postala nezadovoljna, nato pa je trajalo, preden sem izvedla odločitev,« pove igralka, ki ne razmišlja o upokojitvi, temveč prekipeva od ustvarjalnosti. »Ne glede na okoliščine ostajam optimistka. Vse življenje so z mojimi urniki upravljali drugi. Prav nič nimam proti urnikom, temveč proti temu, da sem vse dneve preživljala nekje, kjer se nisem počutila izpolnjene niti za četrtinko moje domišljije in želje. To potem res postane težava. Vendar tega ne jemljem kot tragedije, temveč kot spremembo. Na hrbtu sta mi zrasli dve pikici. Moja otroka to preverjata in pravita, da so to zametki krilc,« je poetična igralka, ki hitro doda, da ne bo nikoli upokojenka, temveč ustvarjalka. Zdaj ji je v veliko olajšanje, da sta odrasla njena sinova.

Odrasla in uspešna sinova
»Z njima je bilo veliko dela, saj sva bila z Ladijem za vse večinoma sama, ker nisva imela babic v bližini. Kljub temu sta fanta zrasla in sta že dolgo samostojna. V vseh smislih mi zelo pomagata. Urban je 10. septembra diplomiral v Londonu in z Ladijem sva se z veseljem odpravila na podelitev diplome. Pripravili so prekrasno in pompozno prireditev, ki pa se je ne bi mogla udeležiti, če bi bila v službi, saj ne bi dobila prosto. Tako pa sva res uživala. Dva tedna zatem sva najela kombi, vanj strpala 2 x 2,20 metra veliko sliko, ob sedmih zvečer sedla za volan in se odpeljala 1400 kilometrov proč na Nizozemsko, kjer na ugledni Minerva Fine Arts Academy v Groningenu študira Jakob. Ob pol desetih sva bila pri njem, kar pomeni, da imava še veliko energije,« se muza igralka, ki je sinova vedno podpirala in jima puščala proste roke.
Prizna, da je na podelitvi diplome spustila kakšno solzo ponosa, saj je bil mladenič najboljši študent na fakulteti. »Da bo šel po končani športni gimnaziji v Kopru v London, se je odločil že kot otrok, ko smo doma sedeli na kamnitem zidu in se pogovarjali. Rekla sem mu, da če želi biti ekonomist, mu ni treba tako daleč, pa še drago je, da si to lahko uresniči tudi v Ljubljani. Ni se pustil odvrniti, sam si je uredil štipendijo in opravljal vse obveznosti. Zdaj študira debele knjige, saj si želi na magisterij v Pariz, Milano ali London. Eno leto je tudi študiral v New Yorku in sem zelo uživala, ko sem ga šla obiskat. Meni se zdi, da bi bil odličen diplomat, saj ga imajo ljudje zelo radi, a on se pri svojem študiju raje posveča vprašanjem, kako bi v nerazvitih državah izboljšali gospodarstvo, ne da bi prizadeli ljudi,« razlaga Maja. Drugi sin Jakob pa je umetniška duša. Na veliko likovnih akademij po Evropi je poslal svoje risbe in bil povsod sprejet. Na koncu se je odločil za Groningen, kjer je med 250 slikarji iz Nizozemske prišel med prve tri. Maja in Ladi zelo uživata, ko gresta lahko na njegove razstave.

40 let koruzništva
»Sodobna tehnologija nam omogoča, da smo ves čas v stikih. Slišimo se po whatsappu. Vesela pa sem, ko ju lahko obiščeva, saj zelo rada potujem. Seveda bi ju najraje imela pod perutko, a ju je treba spustiti, da vidita in se preizkusita v svetu. Fanta za praznike vedno rada prideta domov in takrat nadoknadimo trenutke, ko smo bili ločeni. Najpomembnejše se mi je zdelo, da ju naučim, da ni pomembno, kaj mislijo drugi. Da naj razmišljata s svojo glavo in imata srce na pravem mestu,« pove in doda, da sta z Ladijem med nedavnim bivanjem v Londonu poleg sinove diplome praznovala še okroglih štirideset let koruzništva. Par sta postala 10. septembra in v tem času doživela veliko lepega, a tudi težkega. »Vendar si nikoli nisem želela poroke. Lepo mi je tudi tako, saj ti noben papir ne more dati lepega in zadovoljnega življenja. To si moraš narediti sam. Vesela sem bila, da sva dočakala ta skupna leta in jubilej tudi lepo praznovala. V Londonu smo šli na večerjo v suši restavracijo in preživeli prekrasen večer. Vse, kar si želim, je zdravje in čim več takih trenutkov,« sklene.