Novice Svet24

Ne želim pisati o uspešnih in o manj uspešnih športnikih, koliko medalj smo osvojili in koliko bi jih še lahko, ker to počno drugi veliko boljše. Kot bioterapevta in atletskega trenerja, me zanima ozadje v pripravi in tekmovanju, področje energij v športu. Kako delujejo pri izboljšanju rezultatov tako pri posameznikih, kot pri ekipah. O tem se zelo malo govori, še manj pa piše. Novinarji imajo pri tem pomembno vlogo ozaveščanja. Vendar pa, če tega področja ne poznajo, na intervjujih tudi ne postavljajo športnikom in trenerjem vprašanj iz tega področja.

Pa ne gre samo za energije znotraj telesa športnika, ki omogočajo skladno in optimalno delovanje in doseganje rezultatov, ampak tudi za energije, ki jih športnik dobi kot podporo od zunaj in močno vplivajo na doseženi rezultat. Tam kjer je naša osredotočenost, tam je naša energija. V resnici energije sledijo mislim. Lahko vzamemo primer, ko je igrala naša košarkaška reprezentanca z Francijo. Vsaj milijon Slovencev je bilo osredotočeno z reprezentanco, jo energijsko podpiralo. Z druge strani pa vsaj 30 milijonov Francozov. To pa v primeru izenačenosti v kvaliteti reprezentanc lahko močno vpliva na to katera bo zmagala. Enako se dogaja tudi ko nastopa posameznik.

Na podoben način na ravni energij deluje tudi družba. Tisti, ki dobi več pozornosti, ne glede na to a ga občudujejo ali sovražijo, dobi več energije. Tisto ali tisti, proti katerem se borimo, dobi več energije in ga krepimo, zato politik tudi ne bo odstopil, saj bi s tem izgubil energijsko podporo. Čeprav je lahko energija množic do na primer politika sovražna, je za njega velika podpora, saj če deluje v sovražni energiji, mu je ta domača. Boriti se moramo za nekaj, ne proti nečemu pa lahko izboljšamo razmere v družbi. Pa kaj, ko večina tega še ne želi sprejeti, ko pa je tako »sladko« obsojati in bentiti proti nečemu, kar nam pomaga skriti svoje lastne napake in morda pasivnost. Tudi moje objave pri nekaterih izzivajo potrebo, da mi napišejo, da bi se moral boriti proti »zlu« kot temu pravijo. Želijo si, da bi se opredelil in podprl njihova prepričanja, saj so prepričani, da so edina pravilna. Nekateri še vedno vztrajajo, da bi se moral javno opredeliti proti ali za cepivo proti covidu 19. tega seveda ne bom naredil, ker premalo vem o vsem in sem neopredeljen. Kaj pa bom jaz osebno s tem naredil, pa ni stvar javne debate, saj nisem minister za zdravstvo.

Po mailih sem dobil kar nekaj sporočil, da ne bi smel podpirati šport, saj se je ta prodal politiki in kapitalu. Jasno je, da je ravno šport eno od najbolj koristnih področij delovanja v družbi, saj nas poenoti, vzpodbuja in ima koristno sporočilo za mlade, da začno trenirati in da je možno ob dovolj vložka doseči na videz nemogoče. Da ne govorimo o večji prepoznavnosti v svetu. Brez kapitala pa v današnjem času ne bi bilo olimpijskih iger in ostalih večjih prireditev. Če sem malo ciničen, pa vidim veliko korist v času olimpijskih iger, da je šport vsaj dva tedna s scene izpodrinil politiko. Že zaradi tega nam je vsem lažje. Upam, da bomo zmogli v teh prijetnih energijah ostati vsaj nekaj časa, dokler se spet ne spustimo v »kurnik«.

Ne glede na to kaj objavim, mi posamezniki pišejo o tem, kaj naj bi jaz moral obsoditi. Neverjetno v kaj naj bi se vse moral spotakniti. Na primer da naj obsodim tiste, ki jedo meso, navajajo, da so oni vegetarijanci iz etičnih razlogov. Ko mi to na predavanju nekdo pove, ga pogledam v noge in ga vprašam, zakaj pa potem iz etičnih razlogov nosi usnjene čevlje, pa usnjen pas. A se mu zdi, da za njegove čevlje lahko ubijejo kravo? Ravno tako od mene pričakujejo, da javno obsodim naftno industrijo, ki onesnažuje in uničuje naravo. Istočasno pa ti isti vozijo avtomobil in pričakujejo, da bo gorivo čim bolj poceni. Ali pa obsojajo slabe delovne razmere in nizko plačilo v tretjem svetu, kjer šivajo naša oblačila. Radi pa kupijo majico za pet evrov. O tem bi lahko še veliko napisal, vendar menim, da si vsi ti »dežurni« kritiki, ki pa po večini niso ustvarili sami veliko in tudi nimajo idej kaj bi sami naredili, ali celo ne želijo narediti, da bi bila družba boljša, ne zaslužijo več pozornosti. Vrnimo se v meni tako ljubo področje, v šport, ki nas je to poletje navdihnil in nam polepšal življenje.

Danes smo v svetu športa že zdavnaj presegli rek »pomembno je sodelovati«. V izrazito tekmovalnem svetu je največkrat za preživetje športnika in tudi tistih, ki ga podpirajo, pomemben samo rezultat. Šteje, če si med prvimi tremi, se pa večina premalo zaveda, da že izpolnjena norma, brez katere ni vstopnice za velika tekmovanja, pomeni izjemno pripravljenost. Merila, ki jih postavljajo mednarodne zveze, so dosegljiva le peščici. In le najboljši so deležni večje podpore panožnih in nacionalnih zvez ter sponzorjev. Kaj pa ostali, ki so svojo življenjsko energijo zavezali športu? »Športna revščina« je značilna za majhne države, kot je naša, kjer je malo potencialnih sponzorjev, za katere se športniki morajo krepko boriti. Ker so zahteve po vrhunski pripravljenosti vse večje, ni več dovolj samo pridno trenirati in razviti moč, hitrost in tehnični model, pač pa poseči tudi po alternativnih metodah, ki seveda med alternativne spadajo samo zato, ker niso znanstveno preverjene na znanstven način. Seveda obstajajo tudi druge alternativne znanstvene metode, ki jih uradna znanost zaradi ujetosti v materialistično paradigmo ne sprejema. Sam sem dokler sem bil še trener v atletiki, vedno prisegal na metode, ki sistematično vključujejo delo z energijo. To je tista energija, ki ji rečemo življenjska in je kot pojem veliko bliže vzhodnemu svetu.

Športnikov rezultat je preplet pripravljenosti na več ravneh, in tako tudi možnosti za njegov razvoj iščemo na več področjih: ko smo izčrpali vse možnosti razvoja moči, hitrosti, gibljivosti, taktike ..., lahko z izboljšanjem njegovih energijskih pretokov vplivamo na povečanje vseh ostalih parametrov. Moje izkušnje kažejo, da se je po vključevanju energijskih vaj športnik dobesedno prenovil in na novo postavil svoj sistem. Seveda je težava v tem, da je večina trenerjev in športnikov nezaupljivih do znanstveno nepreverjenih metod. Le redki, ki so dovolj odprti in predrzni, pa preizkusijo tudi druge načine priprav. In nato največkrat te na novo osvojene sisteme negujejo in nadgrajujejo. Zagovarjam holistični pristop tako pri načrtovanju treninga kot reševanju različnih težav in poškodb. Pomembno je, da športnik delo z energijami vpelje premišljeno: či gong, tai chi quan, joga in transcendentalna in integralna meditacija so najpogostejši načini, ki jih vključujejo za izboljšanje koncentracije in umirjanje, sproščanje in regeneriranje, ker pa vsi ti načini prednost dajejo pravilnemu dihanju, je telo in so mišice zadostno preskrbljene s kisikom. Tako imenovana meditacija tehnike pa, verjamem, bi za športnika morala postati rutina in ritual, brez katerega ne bi smel zaključiti treninga. Vse našteto pa je najbolj koristno pri urjenju športnikove pozornosti. Vzhodne filozofije učijo, da je »čas tukaj in zdaj«, zato že izurjenost na hitro osredotočenje, ki ga ne more zmotiti noben zunanji moteči element, vodi do uspeha. Prava čista neokrnjena pozornost sama po sebi prinaša energijo. Prav tako pozornost vzdržuje realen pogled na stvarnost in je ustvarjalna energija Zavesti in Vesolja. Angleška beseda za pozornost, attention, izvira iz latinskih besed, ad - k, proti, in tendere - iztegniti, nagniti; ko športnik posveti pozornost neki stvari, se usmeri k njej, ji namenja več energije. Danes je moderno reči pomnost ali maind fulnes. Tako povečamo možnost uresničitve česarkoli.

Športnik se mora zavedati tudi, da so vse napake, tako tehnične kot tiste, ki jih zagreši v delu z ljudmi ali v odnosu do samega sebe in bližnjih, pravi sesalci njegove energije. Zato je v optimalnem energijskem stanju le tisti, ki je s strani ekipe deležen najboljše oskrbe. Pred velikimi tekmovanji člani stikajo glave in se posvetujejo, kar je nujno, vendar pa bi se delo za naslednji olimpijski nastop moralo začeti že prvi dan po olimpijadi. Pred tem pa je koristno najprej ugotoviti, kaj je bilo do sedaj narejeno narobe in kje so še rezerve za razvoj športnika. Dobra ekipa nenehno presoja vse okoliščine: poleg pravilnega načrtovanja forme in izboljševanja tehnike naj bi se skrbelo za sprotno odpravo pojavljajočih se energijskih blokad. Te nastanejo posredno zaradi togih prepričanj ali podzavestnih vzorcev, raznih omejitev in travm, še zlasti pa strahu pred nastopom. Strokovnjaki, ki znajo sprostiti energijsko blokado, so športni psihologi, bioterapevti in tudi manualni terapevti, ki imajo posluh za človeka in njegovo telo. Ob rahljanju blokad energija steče in ta pretok bistveno izboljša športnikov potencial. Seveda mora športnik zbrati voljo, da začne energijo uporabljati kreativno, zato je biti uspešen športnik umetnost. Ko se na novo »programira«, naj bo pozoren na morebitno prenovo osebnih ciljev in na odzivanje okolice, pa tudi na svoje odzivanje na okolje. Šele tako bo nove zamisli ponotranjil in bodo postale vir njegove sveže ustvarjalne energije. Ne glede na to, kaj je športnik že dosegel, ima še vedno možnost izboljšati svoj rezultat. Po tem, ko je izrabil že vse znane možnosti treniranja, je čas za razmišljanje, ali morda ne obstaja še katero, njemu neznano sredstvo za dosego še boljšega rezultata. Naj se zaveda, da zagotovo zanj obstajajo tudi strokovnjaki, ki lahko probleme športnikov rešijo na do sedaj njemu še neznan način. Vredno je poskusiti.

Športnikom želim, da sodelujejo v svojem življenju in uživajo, kolikor morejo ob športu. To jim bo omogočilo še dodatno energijo, posredno pa razvoj moči. Šport naj športnika ne zasvoji in naj bo tudi igra in zadovoljstvo! Res je, da športniki, predvsem vrhunski, enačijo šport z življenjem, vendar pa bodo nekoč dali prednost čemu drugemu, zato naj nikoli ne dopustijo, da bi se počutili kot stroji. Etika naj bo prva, tako pa bodo tistim, ki jim bodo sledili, ohranjali pravo pot.