Novice Svet24

»Zelo sem vesel, ker me posluša vse več ljudi različnih generacij, in da moje pesmi na njih vplivajo pozitivno. Po dolgih letih premora je tudi slovenska mladina začela poslušati domačo glasbo. Prek družbenih omrežij me spremljajo v velikem številu in trudim se biti v stiku z njimi ter jih usmerjati v pravo smer, ki je povezana z glasbo in športom. Ob tem pa jih seveda tudi spodbujam, da izkoristijo vse svoje potenciale in talente. Tako sem tudi prišel na idejo za linijo šolskih potrebščin, ki bi lahko popestrila učenje in poskrbela za dodatno motivacijo. Povezal sem se s podjetjem, ki že več kot 25 let v Sloveniji ponuja organizirano oskrbo z delovnimi zvezki in šolskimi potrebščinami. Postal sem njihov ambasador in skupaj smo se lotili mojega največjega projekta do zdaj, za uresničitev zamisli pa smo potrebovali skoraj pol leta. Uporabili smo prepoznavne scene iz mojih najbolj znanih videospotov in jih preoblikovali v risane ilustracije. Poleg tega pa smo potrebščine okrasili z deli besedil iz pesmi in dodali moje motivacijske misli ter lastnoročni podpis. Vsako leto pride nova kolekcija, zdaj že tretje leto zapored,« pripoveduje Challe Salle. A njegov uspeh ni naključje, vse skupaj je rezultat trdega dela in tudi odrekanja. »Seveda pa je najpomembnejše, da verjameš vase in v svoje sanje in nikoli ne odnehaš. K temu pa veliko pripomorejo tudi časi, ko se stvari lahko naučiš sam prek interneta.« Pravi, da mu slava, ki prihaja skupaj z glasbenimi uspehi, ni odveč: »Zame je to del tega, s čimer se ukvarjam. Vse je odvisno od tvojega značaja, ker te lahko hitro odnese, če nisi z nogami trdno na tleh. Zame pa je osnova zavedanje, da je pomembnejše, da si dober človek kot pa zvezda. Največji minus je včasih to, da nimaš več toliko zasebnosti. Ljudje te na javnih mestih takoj opazijo, pristopijo do tebe, se želijo fotografirati, dobiti avtogram. Še zlasti se to pozna pri mladih, ko me srečajo in ko na koncertih nastane evforija.« Slava pa ni zaznamovala le njega, temveč tudi njegove najbližje: »S tem mislim na punco, sestro in mamo, ki jih nekateri prav tako prepoznajo prek mene. Za zdaj so sicer imele same dobre izkušnje, čeprav se mama ne želi preveč javno izpostavljati, saj je učiteljica, in to povsem razumem. Tudi sam si kdaj za trenutek zaželim, da me nihče ne bi prepoznal ali ustavil, predvsem kadar sem kje s punco, ko potrebujeva zasebnost, ali pa na dopustu v Sloveniji.« Ker je imel Challe Salle včasih tudi sto koncertov v enem letu, kar ga je zelo izčrpalo, si je postavil novo pravilo, da lahko v enem letu oddela največ petdeset koncertov.

Ko ima hudič mlade …
Challe Salle je svetel zgled slovenski mladini, tudi zato, ker brez dlake na jeziku pove, da je bil v preteklosti že na meji, ko bi lahko zabredel v slabo družbo: »Moja starša sta se leta 1988 iz Beograda preselila v Ljubljano in si tukaj ustvarila novo življenje brez kakršne koli pomoči, tukaj tudi nimamo nobenega sorodnika. In kljub temu nama s sestro nikoli ni nič manjkalo, zato sem jima zelo hvaležen. V osnovni šoli sem bil zelo priden in tudi uspešen, poleg tega sem igral še klavir in treniral košarko, tako da je bilo vedno pestro. V srednji šoli pa ni bilo vse tako rožnato … S puberteto sem postal upornik, moral sem končati športno kariero v košarki zaradi poškodb, ob tem sta se ločila še starša in s sestro sva ostala sama z mamo. Name je močno vplival očetov odhod in prekinitev stikov, saj sem bil pri šestnajstih letih prisiljen prevzeti njegovo vlogo. Posledično sem moral prej odrasti. Pustil sem šolo, da bi lahko delal in prispeval družini, ni mi bilo lahko, bil sem tudi v slabi družbi in spoznal sem ulico, zraven sem opravljal različna dela, od natakarja, prodajalca do komunalnega delavca. A sem s pomočjo glasbe, športa in družine kmalu našel pravo pot. Mislim, da so me kot osebo najbolj definirale težke življenjske preizkušnje, ki ti dajo drugačen pogled na življenje in svet.« Prav o tem govori tudi njegova najnovejša pesem Nove zmage, za katero je glasbo posnel med karanteno.

Družinsko zavezani športu
Challeta Salleta je na pravo pot vodil tudi šport, kateremu je še danes zavezana vsa njegova družina. »Res je, praktično smo vsi strokovni delavci v športu. Mama je profesorica športne vzgoje na eni izmed srednjih šol, oče je bil učitelj športne vzgoje v osnovni šoli, zadnja leta je nogometni trener v tujini. Jaz, moja sestra in moja punca pa smo inštruktorji fitnesa 2. stopnje, moj svak je fizioterapevt, njegov brat pa prehranski svetovalec. Očitno moramo razmisliti o tem, da odpremo kakšen svoj fitnes in vse to združimo pod eno streho.« Kar deset let je aktivno treniral košarko, ki je bila nekoč njegova prva ljubezen: »Bil sem tudi zelo perspektiven. Odnehal sem zaradi poškodb, ki so se ponavljale, največ težav sem imel z gležnji, zvini in zlomi, poleg tega pa mi je počila tudi trebušna mišica. Moj najbolj znan soigralec je bil Goran Dragić, s katerim smo skupaj z ekipo mladincev košarkarskega kluba Geoplin Slovan osvojili naslov državnih prvakov leta 2007. Če ne bi bilo poškodb in bi zrasel še kakšen centimeter, bi zagotovo vztrajal, zdaj sem visok 188 centimetrov. Če bi imel vsaj pet centimetrov več, bi bilo dovolj, vendar ti v športu nihče ne more ničesar zagotoviti, lahko se zgodi ena huda poškodba in je v trenutku vsega konec. Zdaj igram rekreativno ligo K40 s prijatelji in v štirih tekmah je moje povprečje v dvajset odigranih minutah 14,8 točke, 9,5 skoka in 2 podaji na tekmo. Igram pa tudi na dobrodelnih tekmah, ko me povabijo. Letos smo že drugo leto zbrali okoli deset tisoč evrov za socialno ogrožene otroke iz vrtca Galjevica.« Ker se je te dni vse vrtelo okoli naših košarkarskih reprezentantov in olimpijskih iger, se tudi sam rad spominja časov, ko je z njimi preigraval pod košem: »Sem velik podpornik domače košarkarske reprezentance, saj sem s fanti iz reprezentance nekoč tudi sam igral. Poleg Gorana Dragića, ki sem ga že omenil, še z Zoranom Dragićem, Edom Murićem, Jakobom Čebaškom in Luko Rupnikom.« Z Luko Dončićem sicer ni imel priložnosti igrati, se pa poznata. Leta 2017 sta ravno Luka in Goran, takrat vodilna člena naše reprezentance na evropskem košarkarskem prvenstvu, kjer smo postali prvaki, organizatorje prosila, da zavrtijo Challetovo pesem na ogrevanjih pred tekmami: »Gledal in navijal sem prav na vsaki tekmi in vesel sem, da jim je bila pesem tako všeč. Ko so se vrnili v Ljubljano, sem imel tudi koncert v eni izmed diskotek, kjer smo pričakali reprezentante.« Tako ostaja Challe še vedno povezan s košarko, četudi to ni več njegova prva ljubezen. Bo pa poseben gost na letošnjem košarkarskem kampu Gorana Dragića in še vedno ostaja njegova velika želja, da bi si ogledal NBA-tekmo v ZDA, pa naj bo to, ko bo igral Luka Dončić ali Goran Dragić. Na drugo stran Atlantika je že imel namen odpotovati, pa je zaradi pandemije potovanje odložil, a mu na ZDA še vedno ostajajo lepi spomini, ko je kot eden najbolj perspektivnih slovenskih mladinskih košarkarjev tam igral za reprezentanco: »V prvem letniku srednje šole smo bili na turnirju na Floridi, kjer sem dobil več ponudb za igranje na srednjih šolah, s plačano šolnino. Vendar sem vse ponudbe takrat zavrnil, ker sem bil premlad in nisem želel zapustiti svoje družine in prijateljev. Nekaj let pozneje pa sem se še poškodoval.« A tudi lepi spomini ostajajo ...