Prve zapise o tej elegantni rastlini so našli v staroegipčanskih besedilih iz drugega tisočletja pred našim štetjem. Hipokrat pa je v petem stoletju pred našim štetjem prvič opisal njene protivnetne in protibolečinske lastnosti.
Veje in lubje vrbe so uporabljala že primitivna ljudstva za izdelavo orodij in za medicinske namene. Novice o zdravilni moči vrb najdemo tudi v dokumentih srednjeveškega izvora.
SIMBOLIKA V RAZLIČNIH KULTURAH
Izraz vrba ima keltsko poreklo, pomeni pa »blizu vode«. Vrba je tako iz povsem simbolnega kot naravnega vidika močno povezana z elementom vode in v njej zakoreninjeno čarobnostjo.
Za Kelte je vrba veljala za žensko božanstvo. Njen kult, povezan z luninimi cikli in plodnostjo, je imel skozi stoletja vedno velik pomen.
Les vrbe so uporabljali za gradnjo glasbil druidi, iz vej pa so izdelovali košare, ki so jih med svetimi obredi uporabljali za odlaganje daritev. Za izdelovanje košar so vrbove veje uporabljali tudi stari Rimljani.
V starodavni Grčiji je bila vrba drevo, povezano s posmrtnim življenjem, saj se njene veje, ko se zlomijo, obnovijo in ponovno zrastejo.
Judovsko ljudstvo je za vrbe menilo, da imajo moč pomiriti dež, zato so jih častili kot vse, kar je povezano z vodo. Mezopotamci pa so vrbovo lubje uporabljali za blaženje vročine in revme.
ZANIMIVI POMENI
Po enem od izročil lahko s prepletom dveh vej vrbe v križ predvidimo lastno smrt. Če križ na vodi plava, je smrt blizu; če potone, je še daleč.
Po krščanskem izročilu so jokajoče vrbe dobile pomen čednosti in čistosti, poleg tega so glede na držo simbolizirale pravi odnos do Boga – klečanje in spoštovanje.
V srednjeveškem obdobju je bila vrba povezana z ženskimi božanstvi in čarovnicami, zato so verjeli, da ima moč izžarevati zle uroke.
Na vzhodu pa imajo vrbe vedno pozitivno simboliko. Predstavljajo nesmrtnost, večnost in duhovnost, zaradi česar njen les uporabljajo za izdelavo kipov, stebrov in elementov svete arhitekture.
NEKAJ LEGEND …
Jokajoča vrba je že od nekdaj dražila domišljijo človeka, ki je okoli nje lahko ustvaril auro čarovništva in skrivnosti, izumil je na desetine legend in bajk, ki so iz nje ustvarile drevo, povezano s pravljičnim svetom, mitologijo in celo krščansko mistiko.
O izvoru vrbe so nastale različne bajke, ki pripadajo vsem zgodovinskim obdobjem in religijam oziroma verovanjem. Zato ni mogoče orisati legendarnega izvora jokajoče vrbe le iz enega zornega kota.
Prva legenda pripoveduje, kako je rastlina spremenila svoj videz v času Jezusa Kristusa. Medtem ko je Jezus nosil križ in izčrpan pod njim na poti na Golgoto že dvanajstič omahnil, se je zgrudil prav pred deblom vrbe, ki mu je stala na poti. Vrba, ki se je usmilila tolikšnega trpljenja, je upognila vse veje, da bi mu pomagala vstati, in mu nudila senco s svojimi listi. Ko je Jezus nadaljeval pot, še vedno bičan od vojakov, je vrba ostala z vsemi vejami navzdol in še naprej jokala. Od takrat ima to drevo pomen bolečine in solz.
Obstaja tudi legenda, ki pojasnjuje fizionomijo jokajoče vrbe in se prav tako nanaša na katoliško simboliko. Govori o tem, da je bila vrba prvotno z vejami, ki so segale navzgor, v čudoviti ogradi iz desetih delov (deset zapovedi) in je pripadala skrbnemu kmetu (Bogu), ki jo je vsak dan zalival. Nekega dne je vrbo obiskala kača (greh) in jo začela spodbujati, naj zapusti ogrado in spozna svobodo, ki je ni nikoli poznala. Neizkušena in naivna vrba je bila prepričana, da je pot v svobodo pravilna odločitev, zapustila ogrado ter se nastanila, kjer ji je kača svetovala. Kača se je ves dan prepletala med korenine vrbe in jo vodila, češ da hoče najti tisto mesto, ki je za drevo najboljše. Toda v resnici je kača vrbo pripeljala do mesta, kjer sonce ni nikoli posijalo in ni tekla voda. In tako so se veje vrbe za večno umirile in nikoli prenehale jokati.
Tretja legenda pa pripoveduje, kako se je vrba, drevo z lepimi vejami, pokončno usmerjenimi navzgor, spoprijateljila s potokom, ki ji je začel pripovedovati o svetu in življenju ter o vseh stvareh, ki jih je spoznaval med popotovanjem po deželi. Nekega dne sta slišala drvarje, ki so želeli vrbo posekati zaradi njene velikosti in lepote, ter skovala načrt za njeno rešitev. Vrba se je začela upogibati navzdol, se nagibati naprej, dokler se ni dotaknila vode potoka, in začela spuščati veje, da je bila videti čim bolj žalostna. Takoj, ko so drvarji zagledali to nenadno spremembo, so se odločili, da drevesa ne bodo rezali, saj je moralo biti v tem položaju boleče ali prekleto.
