»Čeprav smo se morali lani glasbeniki za eno leto prisilno umakniti, sam nisem mogel biti tiho. Prosti čas sem izkoristil za to, da sem začel pregledovati arhive, kaj vse sem ustvaril v 53 letih glasbene kariere. Prišel sem do osupljive številke več kot 400 posnetih pesmi! Velik izziv je bil vse to zbrati, saj je bilo dosti pesmi še analognih in bi bile zlahka za vedno izgubljene. Veliko je bilo tudi studijskih posnetkov, posnetkov koncertov in drugega na trakovih, kasetah … To sem začel spravljati v digitalno obliko in na zunanje diske. Živimo v bloku, doma imam v svoji delovni sobi približno polovico arhiva, druga polovica je na drugi lokaciji. Če mi bo sreča naklonjena in se mi bo nekoč izpolnila želja po hiši, bi si želel imeti pri sebi celotni arhiv,« pove Oto, ki se je nato lotil spravljanja v red še svojih notnih arhivov. Zaradi obilice vsega tega dela je malo manj pogrešal odre, kot bi jih sicer. Obenem pa je bil zaseden še z New Swing Quartetom, s katerim so se znova združili pred tremi leti ob petdesetletnici zasedbe. Naredili so nekaj spletnih koncertov in imeli tudi nastop za televizijo.
Na tekočem s tehničnimi novostmi
»Kljub našim letom nismo imeli nobenih težav s sodobno tehnologijo. Z njo se znajdem, kolikor je potrebujem za svoje delo. Seveda pa me moji dvanajstletni hčerki Ana in Ela na tem področju prekašata,« brez težav prizna pevec in hitro doda, da uživa v očetovski vlogi. »Očetovstvo je bilo zame nekaj čudežnega, saj se mi je zgodilo, ko sem že opustil vsako misel o otrocih. Potem pa je prišla v moje življenje moja lepa profesorica violine Maja. Od mene je mlajša osemnajst let, vendar se lepo ujameva. Morda tudi zato, ker je zelo odgovorna, zrela, srčna, iskrena oseba. Povezuje naju tudi glasba. Morda me tako dobro razume tudi zato, ker je vse življenje obdana s klasično glasbo, ki življenje človeka zaznamuje na čisto svoj način. Z Majo in njenim bratom, priznanim in cenjenim dirigentom in pianistom Markom Hribernikom, smo tudi glasbeno sodelovali v zasedbi Pro Anima Singers ali po slovensko Pevci za dušo in posneli kar tri albume. Po dobrih dveh letih ljubezni sva se poročila in bil sem presrečen, ko sva izvedela, da bova postala starša. Sreča je bila popolna, ko sta pod njenim srcem rasli kar dve mali bitji,« se spominja Oto in dodaja, da je seveda čisto razumljivo in življenjsko, da se z Majo kdaj tudi ne strinjata in imata različne poglede, vendar znata to nekako preseči in skupaj vzgajati hčerki.
Očkovi punci Ela in Ana
»V očetovstvu res uživam. Punci sta krasni in prav nič se ne vznemirjam, kadar me ovijeta okoli prsta in me zato žena krega. Tudi onidve me ne vidita kot malo starejšega tatija, kot mi pravita,« je srečen Oto, ki uživa v tem, ko gleda, kako se punci razvijata in rasteta. Seveda jima je bilo z Majo na začetku naporno, ko nista vedela, kaj ju čaka z dvema dojenčkoma. Zato sta bila sprva pri njenih starših na Gorenjskem, kjer so jima pomagali, nato pa so se vrnili v Ljubljano. Že zelo hitro se je pokazalo, da sta punci po starših podedovali glasbeni talent, čeprav ju ne Maja ne Oto nista spodbujala k temu. Ko so se vozili v avtu, so jima bile všeč pesmi Elde Viler, ki je tudi njihova družinska prijateljica in ki zagotovo niso najlažje melodije. Začeli sta peti Zlati prah imaš v očeh. Oto in Maja sta se samo spogledala, kako natančno sta zadeli tone, kot da bi pela samo ena. Čez nekaj let je učiteljica v tretjem razredu prinesla posnetek Slakove pesmi Čebelar, ki ju je čisto navdušila. In takrat ju je očka vprašal, ali bi imeli svoj posnetek, čemur sta seveda pritrdili. Šli so v studio in skladbo posneli. »Nato sem poklical še Blaža Švaba, ali bi ga pesem zanimala, in takoj je privolil. Vsi trije smo nastopili v oddaji, kmalu pa so nas vabili še v druge. Na svoj način sta posneli še pesem in videospot za Čez šuštarski most in pri tem zelo uživali. Ana in Ela ne hodita v glasbeno šolo, saj ju z Majo puščava, da si sami izbirata svojo pot. Zdaj sta čisto nori na Abbo, bomo videli, kaj še bo,« se muza Oto, ki ne more prehvaliti svojih deklet. Zelo pridni sta v šoli, tudi njuna najstniška leta mu ne predstavljajo težav, saj se dobro razumejo. Ravno tako so lepo izpeljali šolanje na domu. »Edino, kar me kdaj zmoti, je, da sta dolgo na telefonu. To jima poskušava malce omejiti, pa je. Sicer pa obožujeta gimnastiko. Ena si trenutno želi postati arhitektka, druga razmišlja o tem, da bi bila zobozdravnica. Vendar pa so to še otroške želje, ki se spreminjajo. Čas bo pokazal, kaj si zares želita. Do takrat pa ju bova z Majo podpirala, skupaj bomo uživali in se imeli fino,« pove Oto, ki je v začetku letošnjega leta izpolnil vse pogoje za upokojitev. »Upokojitve mi ni bilo težko dočakati. Večji del življenja sem bil samostojni kulturnik, zato bo pokojnina takšna, kot bo. Bomo videli konec maja, ko naj bi dobil prvo. Hecno pa je, da so se postopki za njeno pridobitev vlekli od začetka letošnjega leta,« se muza pevec, ki se želi čim prej vrniti na odre.
Horoskop
Komaj verjetno: Oto Pestner v pričakovanju svoje prve pokojnine
Čeprav vsi vemo, da že dolgo poje, se zdi podatek, da Oto Pestner letos praznuje 53. obletnico na odrih, skoraj neverjeten. »Res je. Peti sem začel že kot fantič, nato pa me ta ljubezen ni spustila vse do današnjih dni. V začetku letošnjega leta sem izpolnil tudi formalne pogoje za upokojitev in v kratkem sledi prvo izplačilo pokojnine, a vseeno komaj čakam na vrnitev na odre. Vesel sem, da zadnje dneve prav dobro kaže, organizatorji koncertov me že veliko kličejo,« je zadovoljen pevec, ki se je med karanteno lotil urejanja arhiva svoje velikanske zbirke – več kot štiristo pesmi, ki jih je v preteklih desetletjih prepeval sam, z Alpskim kvintetom in New Swing Quartetom.
osebni arhiv
