Novice Svet24

»Čeprav je bilo lansko leto za vse zelo zahtevno, je bilo zame eno najlepših v življenju. Tudi če bi še tako skrbno načrtovala, vanj ne bi mogla vnesti vseh srečnih trenutkov, preobratov, poroke, nosečnosti in navsezadnje še rojstva hčerke. Življenje me je naučilo, da se mu je treba prepuščati, iz vsega potegniti najbolje, kar se da, pa je na koncu vse nekako prav. Najprej sva se odločila za hitro poroko v marcu, ker sva se ustrašila, da se utegne zaradi covida-19 zapreti država. Kmalu pa sva tudi izvedela, da bova postala starša,« pove Ani, ki je poletje in jesen preživela na nekaj koncertih, ki jih je lahko izpeljala s svojimi fanti v okviru šansonskega projekta Hotel za srečo, čisto spontano pa je začel nastajati še nov album, ki ga namerava izdati še letos.

In potem je prišla Miša
Ani poskuša na vse gledati pozitivno, zato je bila čisto sprijaznjena, da bo morala v porodnišnico sama in tudi prve dneve in tedne kot mama preživeti sama. Kajti njen mož Roman organizira potovanja po vsej Aziji in zanj je zima običajno čas, ko je na poti s svojimi skupinami. »Vedno se podpirava in si pomagava, zato mi je hudo, ko ga gledam, ko že tako dolgo ne more delati. Včasih se šaliva, da sva se znašla v sanjski krizni kombinaciji – nastopanje, glasba in turizem, ko sva oba ostala skoraj brez prihodkov. Na srečo sva skromna, ne potrebujeva veliko, imava pa tudi nekaj prihrankov, s katerimi se bova pregrizla skozi težke čase. Zato pa sva toliko bolj hvaležna za to, da je bil Roman ob Mišinem rojstvu v začetku decembra doma in je lahko doživel prve trenutke očetovstva. Četudi bi mu vse fotografirala in poslala na drugi konec sveta, bi bil vseeno prikrajšan za osebno izkušnjo s svojo hčerko. Tako pa je bil navzoč pri porodu, jo prvi poljubil in pocrkljal, nato pa je moral domov. Še predstavljate si ne, kako nestrpno je čakal tiste tri dni, ko sva bili še v porodnišnici, preden sva prišli domov,« se smeji Ani, ki hitro doda še, da zaradi razmer ni mogel izpolniti starega štajerskega običaja, po katerem bi »zapili« dojenčka. Tako še zdaj čaka, da bo prijatelje pogostil s pijačo ob rojstvu hčerke.

Stari starši so se načakali vnukinje
Zaradi zaprtih občin so morali na prve trenutke z vnukinjo dolgo čakati tudi stari starši v Aninih Libojah in na Romanovem Ptuju. Na koncu so le sprostili ukrepe in ponosna starša sta šla lahko z dojenčico na pot. Ne glede na to, koliko fotografij malčice sta jim poslala Ani in Roman, je bilo videti vnukinjo v živo še posebno lepo. Ani pa je komaj čakala, da vidi tudi svojo nečakinjo Milo, hčerko njenega brata, ki se je rodila le štiri dni pred Mišo. Hitro pove, da je lepo priti med domače, še posebno ker lahko z bratom in svakinjo klepetajo o istih skupnih temah – starševstvu. Že zdaj pa se veseli, ko bosta punci toliko zrasli, da se bosta igrali. »V Liboje je tako lepo iti tudi zato, ker mi ni treba skrbeti, da bom kaj pozabila za Mišo. Če se mi to zgodi, je pri bratu vse potrebno za dojenčka,« se smeji mlada mama, ki je ravno na Štajerskem tudi prvič peljala hčerko na sprehod. Prej je bilo v Ljubljani premrzlo, ko se je malo segrelo, pa ju ni nič ustavilo pri sprehodih z vozičkom. Vsak dan prehodita ali prevozita kar deset kilometrov. »Največkrat me ljudje sprašujejo, ali Miša spi. Jasno mi je, da se dojenčki ponoči zbujajo in jedo, nato pa spet zaspijo. Takšna je tudi Miša. Naučila pa sem se poslušati sebe in ne pretiravati. Zato tudi nisem utrujena. Velikokrat popoldan, ko ona spi, zadremam tudi jaz. Sicer pa mi je v veliko uteho, da mi Roman pomaga pri vsem. Res se imamo lepo kot družina. To mi daje elan, da lahko naredim še kaj. Obožujem staro Ljubljano in vedno sem si želela več časa preživeti na sprehodih po ulicah. Prej je bilo pri mojem tempu življenja to nemogoče. Zdaj pa užijem sleherni dan, ko se sprehajam z vozičkom, opazujem izložbe, odzdravljam ljudem in mimogrede komu zaželim lep dan,« pravi Ani, ki so se ji na sprehodih z vozičkom mimogrede stopili med nosečnostjo pridobljeni kilogrami. Ker ne mara organiziranih vadb po telovadnicah, se drži filozofije, da kakor so prišli, tako bodo tudi odšli. In zdaj jih že skoraj ni več. Že zdaj so ji prav čisto vsa oblačila iz tako imenovanih prednosečniških časov. Prav nič ni komplicirala niti s stvarmi za dojenčka.

Čas za ustvarjanje
»Odločno sem proti pretiranemu potrošništvu. Vsi se strinjamo, da dojenčki zelo hitro rastejo in v nekaj tednih, mesecih prerastejo oblačila. Zato sem zelo hvaležna svojim prijateljicam, še posebno Sari, ki so malo pred mano postale mame in so me dodobra založile z vsemi oblekami, pajacki in drugimi pripomočki za dojenčka. Tako sem kupila zelo malo, zelo pa bom vesela, ko bo Miša prerasla pajacke in jih bom z veseljem podarila naprej,« pravi Ani, ki komaj čaka, da bo njena hčerka toliko zrasla, da jo bo peljala v knjižnico in lutkovno gledališče na predstave in bralne urice, pa da bosta skupaj brali, risali, se igrali. Tako bo v sebi ohranjala svojo otroškost. In ker je Miša tako pridna, pri skrbi zanjo pa ji pomaga mož, z veseljem sodeluje pri nastanku svojega novega albuma. »Karantenski čas je prišel kot nalašč tudi za razmislek o prihodnosti in za snovanje novega albuma. S svojim šansonskim projektom Hotel za srečo imamo že skoraj ves material za zgoščenko. Prav vesela sem bila, ko so mi fantje še tik pred porodom pošiljali nov material in smo lahko naredili demo posnetke. Že kmalu pa bomo nadaljevali snemanje, v načrtu pa je tudi videospot. Tako bom najlepše izkoristila čas, ko ne morem na odre. Sicer pa se mi nikamor ne mudi. Zdi se mi, da sem brez pretiranih ambicij in načrtovanja v življenju dosegla že vse, kar sem si najbolj želela. Vse, kar prihaja, pa bo samo še lepše in slajše,« še pove in z vozičkom odhiti naprej.