Čeprav smo imeli občutek, da se je Klemen Slakonja zadnja leta nekoliko umaknil iz javnosti, to ne drži. Vse čas je namreč pridno ustvarjal in kakor veter v jadra lovil nove ideje. »Nimam občutka, da bi se kadar koli prav zares umaknil z oči medijev. Vsake toliko mi prav dene malo premora, da se 'resetiram', v miru premislim naslednje korake, a občutek imam, da sem vedno v pogonu. Resda je od moje zadnje tedenske oddaje, ki sem jo vodil, minilo skoraj sedem let, a v tem času sem odvodil dve Emi, ustvaril štiri pesmi in produkcijsko zahtevne spote za moj YouTube kanal (Putin, Trump, Merkel, Dončić), po vsej Sloveniji koncertiral z Big Bandom RTV Slovenija, lani ustvaril avtorsko novoletno oddajo na TV Slovenija, igral v gledališču, sinhroniziral risanke, po skoraj devetih letih v Drami šel na svobodo in nazadnje podpisal še pogodbo z založbo Universal Music Group. Prosti čas pa sem preživel z družino. Tako da je bilo v resnici kar pestro,« pojasni in z nami deli še eno zgodbo. »Leta 2013 sem imel precej travmatično izkušnjo snemanja svoje lastne oddaje v Srbiji. Razmere za delo so bile katastrofalne, tako da dolgo nisem imel pristne želje po ustvarjanju nove tedenske oddaje. Je bila pa po drugi strani to tudi zelo poučna izkušnja. Najprej sem se naučil, kakšni morajo biti pogoji za izvedbo oddaje na neki ravni, ki bi jo rad dosegel. Če ti niso izpolnjeni, se tega preprosto ne grem več. Ko pa so, me je pa eno samo veselje. In takrat se tudi z veseljem lotim televizijskega projekta. Kot drugo pa sem se naučil tudi postavljati meje. Zdaj vem, kje so, in ker sem tudi sam zrelejši, bolj izkušen in se znam temu primerno odzvati, me ne skrbi, da bi se kaj takega ponovilo. Pa tudi če se, zdaj že vem, kako se v tem primeru najprimerneje odzvati, da ne bi po nepotrebnem izgubljal energije.«
Prav delo na televiziji je bila sicer že od nekdaj ena Klemnovih velikih želja. »Nikoli ne bom pozabil občutka pred svojim prvim televizijskim nastopom, ko sem imitiral v oddaji Hri-bar. Metuljčki v trebuhu, skoraj še bolj intenzivni kot pri ljubezni. Posebna čarovnija se je zgodila tudi na Emi 2011 in v vseh letih od takrat sem v oddajah, ki sem jih vodil, iskal podobne občutke, hrepenel po njih. Pa jih nisem več našel. Vse do Eme 2020. Kot da bi se na novo zaljubil,« pripoveduje Brežičan, ki zdaj vodi novo oddajo Kdo si ti? Zvezde pod masko. In kako pogosto se mu zdi, da ljudje sicer v življenju nosimo maske, nekateri celo več njih? »Zadnje leto se mi zdi, da zelo pogosto. (smeh) Nosimo maske, hkrati pa maske padajo. Prav ta situacija nas uči soočanja s sabo, vračanja k sebi in snemanja takšnih in drugačnih mask, za katere se niti nismo zavedali, kdaj in zakaj smo si jih nadeli. Sicer pa sam skušam živeti čim bolj pristno, brez mask. In jasno povedati, kar koli mi pač leži na duši.«
Otroci so naše največje ogledalo
Klemen je pri delu znan kot velik perfekcionist, a nič drugače ni niti v zasebnem življenju. »Prizadevam si za to, da rastem na vseh področjih življenja. Se pa zavedam, da perfekcionizem ni vedno najbolj idealna lastnost, tako da se učim spuščati in zaupati. Skušam prepričati samega sebe, da sem v danih okoliščinah in na točki življenja, v kateri sem, dal vse od sebe in naredil vse, kar je v moji moči. Potem sem bolj pomirjen.« Najbolj ga razjezijo aroganca, laži in sprenevedanja. »A se ne glede na vse skušam čim manj jeziti. Ko me nekaj razjezi, ne dovolim čustvu, da me preplavi, poskušam ostati zavesten in ugotoviti, kaj in zakaj je v meni sprožilo tak odziv. Poskušam ga 'predihati' in mu priti do dna. Veliko lepše je, če počnemo stvari, ki nas razveseljujejo. Pri meni je to glasbeno, igralsko ustvarjanje, nastopanje, igra z otroki, prosti čas z Mojco, potovanja … pa čeprav samo na potep iz lastne občine.« (smeh)
Da pri njih doma ni nikoli dolgčas, poskrbijo trije otroci: Ruj, Lev in Mila. »Trudim se, da bi se otroci čim bolj zabavali. In jim hkrati vcepiti ljubezen, sočutje, prijaznost. Zavedam se, da smo starši njihov zgled, zato se trudim po svojih najboljših močeh. Otroci so naše največje ogledalo. Tako da se od njih ogromno naučim.«
Naučiti pa se je moral tudi, kako med zaprtjem šol skupaj z Mojco stopiti v učiteljsko vlogo. »Med prvo karanteno, ko ni bilo ne predstav ne koncertov in smo obtičali doma s šolanjem na daljavo, sem dejal, da si ne predstavljam, kako znese tistim, ki delajo od doma. Dan ima na voljo 24 ur in težko je hkrati delati, skrbeti za otroke in jih obenem še šolati. Pozneje sva tudi midva z Mojco morala delati od doma, tako da nama je postalo zelo jasno, kako znese tistim, ki delajo od doma ob šolanju. Zelo težko. Zato smo si omislili še pasjega mladiča. Da bi bilo vse skupaj vsaj malo drugače. In še malo težje. (smeh) Sicer pa je bilo to za nas najprej kar stresno, potem pa smo se nekako unesli, se na novo organizirali. A nikakor ni bilo lahko. In še veliko bolj sem začel ceniti učiteljski poklic,« pripoveduje igralec, ki pa se kot večina staršev zdaj veseli, da so se njihovi otroci vendarle vrnili nazaj v šolske klopi.
In ko smo ravno pri otrocih – kakšen je bil kot otrok Klemen? »Mogoče sem bil celo preveč priden. Oba starša sta delala na šoli, tako da si nisem želel, da bi se komu zameril. (smeh) Vedno sem imel najraje športno in glasbeno vzgojo ter angleščino. Sem pa kot otrok vedno pripravljal razne nastope za domače in jim zaračunaval vstopnino. Kot kaže, sem to prenesel tudi na podmladek,« se nasmeji. Doma se največkrat smejijo med lovljenjem, skrivanjem, športnimi dejavnostmi in igranjem družabnih iger. »Pa Bacek Jon nas vedno znova spravi v smeh,« doda sogovornik.
Je sicer življenje dveh igralcev skupaj prednost ali kdaj tudi slabost? »Sva, kar sva, in na to nikoli ne gledava kot na slabost. Podpirava se ne glede na vse, kar pa je vedno samo prednost,« je prepričan. In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, svoje igralske zametke že kažejo tudi otroci. Med karanteno so celo skupaj ustvarili mini družinski film. »Smo v fazi Harryja Potterja, ki traja že kar predolgo, tako da smo si vmes krajšali čas tudi s kratko domačo različico filma. Lahko povem samo to, da ne bi bil slab Mrlakenstein. Med karanteno sem mu bil iz dneva v dan bolj podoben, celo brez maske.« (smeh)
Pomembni življenjski prelomnici
Za razvijanje novih idej človek potrebuje razmislek in čas zase, da se lahko potopi v svoj ustvarjalni svet. »Tudi jaz si rad vzamem čas zase, za ustvarjanje. Z otroki je tega časa v osnovi manj, zato veliko bolj cenim čas nasploh in se skušam čim bolje organizirati, da bi izkoristil vsako minuto, ki mi je dana.« Življenje je samo po sebi namreč polno presenečenj in nič drugače ni niti pri Klemnu. »V mojem življenju sta se zgodili dve pomembni prelomnici. Prva so seveda otroci. Ko pridejo na svet, se vse prioritete v trenutku obrnejo na glavo. Druga prelomnica pa je bila Mojčina diagnoza in njeno spoprijemanje s smrtonosno boleznijo. Ko se zaveš, kako minljivi smo, da je vsak naslednji trenutek lahko tudi zadnji. Zato nisem več videl smisla v ukvarjanju s stvarmi, ki me ne navdušujejo. Življenje je prekratko, da bi bil zagrenjen. Ponosen sem na to, s kakšno vero in predanostjo je Mojca stopala po poti ozdravitve, da sem bil lahko ob njej, gledal, se čudil in se ob tem ogromno naučil. Tako sem prvič prišel v stik tudi z meditacijo. Pomaga mi, da ostajam osredotočen. Da me negativna čustva ne odnesejo, da jih zavestno spuščam in menjam s pozitivnimi. Trudim se jo izvajati vsaj enkrat na dan.« Tudi kadar mu mediji pripišejo kaj zmotnega, se s tem ne obremenjuje. »Že dolgo ne spremljam več, kaj mi pripisujejo mediji,« pravi simpatični Klemen, ki je pri ustvarjanju božičnih skladb sodeloval s svetovno znano založbo Universal Music Group. So se s tem morda rodile ali obudile tudi želje po delu in selitvi v tujino? »Občutek imam, da s svojimi imitacijami v angleščini za tujino delam že kar lep čas. Sploh ker večina sledilcev na mojem YouTube kanalu prihaja iz tujine. A hkrati obožujem Slovenijo. In zdi se mi, da je varno okolje za ustvarjanje. A nikoli ne veš, kam te odpelje življenje. Odprt sem za vse.«
Vas zanima, kaj o Klemnu razkriva njegova astrološka natalna karta? To izveste s klikom TUKAJ!
