Novice Svet24

36-letna Nina Šušnjara sebe danes ne vidi več kot modna oblikovalka, ampak preprosto samo oblikovalka. Za njo je turbulentno obdobje, kjer se je posvetila sebi in svojemu osebnemu napredku, predsvem pa zdaj jasno ve, kaj ji življenje ponuja in kako ga sprejema. Ne, ni postala Dalaj Lama, ampak je postala boljša verzija Nine, ki jo vsi poznajo. Ob svoji malo več kot 10. obletnici modne kariere je za Obraze spregovorila o stvareh, ki bi jo mnogi radi vprašali, pa si ne upajo, brez zadržkov pa je spregovorila tudi o družini, svojem zasebnem življenju in planih za prihodnost.

Nina, nekaj časa vas ni bilo na sceni, pred kratkim pa veliki povratek, če temu rečeva tako... Dajva enkrat za vselej razčistiti ta t.i. veliki umik?
Ja, v življenju pride tudi do takšnih prelomnic. Zrasli smo v družbi, ki je dala velik pomen uspešnosti. Da to uspešnost dosežemo z denarjem, "slavo", določeno pozicijo, dobimo nagrado in še bi lahko naštevala. To so vse sebični "dosežki" pogojeni z egom. Danes vem da je ultimativen dosežek to, ko najdeš svoj notranji mir in svobodo. To pa dobiš takrat, ko si dovolj močan, da iztopiš iz te matrice razmišljanja in izpustiš sanje, ki so povezane z egom. Ko sanje niso več samo zate ampak tudi za druge ljudi, veš da si na pravi poti.

Vrnili ste se tako rekoč ob svoji 10. obletnici ustvarjanja, ki pa jo verjetno praznujete drugače, kot ste si zastavili?
Če sem natančna, je skoraj že 11 let in pol. (smeh) Konec leta 2018 sem si vzela enoletno pavzo, da se pripravim na 10. obletnico, ki bi se morala zgoditi v začetku letošnjega leta. Rabila sem malo pavze, ker se je toliko enih projektov odvijalo, da sem nehala uživati v svojem delu in kreativi. Toliko jih je bilo, da nisem bila prisotna, če temu tako rečem. In sem si vzela pavzo, potem pa se je zgodila korona, ki je to pavzo samo še podaljšala za dobrega pol leta, kar je meni bilo čisto ok. S tem pa se projekt oz. ideja predstavitve moje obletnice ni zgodila in smo stvar prestavili še malo. V glavi sem imela koncept, ki ga bodo ljudje šele zdaj, ko se je zgodila korona, zares dojeli. Tudi to me je malo bremzalo, če bodo razumeli, kaj želim sporočiti z novo kolekcijo in praznovanjem obletnice. Kdaj točno se bo to zgodilo? Ne vem, glede na situacijo, še nekaj časa ne... Upam sicer, da kmalu, jaz imam vse pripravljeno in potem samo gasa!

Ste si vzela dejansko pavzo ali ste ustvarjala v samoti?
Vzela sem si dobre pol leta čiste pavze, ki je bila namenjena predvsem druženju z mojimi bližnjimi, dobri hrani in spanju. Potrebovala sem počitek od konstantnega premlevanja kako in na kakšen način bi predstavila nov projekt. Potrebovala sem tudi kreativno pavzo. Vse je postalo že tako skoncentrirano, da sem nehala uživati v procesu nastajanja novih podvigov in nisem več cenila svojih idej. Resnično sem rabila popoln reset, da si spočijem. Pred tem sem bila dve leti razpeta med Ljubljano in New Yorkom, kar je bil tudi razlog za pavzo. Prišla sem do točke, ko sem ugotovila, da sem se od vseh stvari, ki mi pomenijo v življenju, začela oddaljevati in se znašla v okolju in situacijah, ki mi niso blizu in nisem uživala.

Torej je bil uspeh v New Yorku odločilen za pavzo, ali kako?
Ni bil odločilen, bil je pa povod, saj je bil eden od glavnih sprožilcev za pavzo. Sama sem vedno poudarjala, da je treba sanjati, na veliko, in slediti tem sanjam. Sama sem si že kot majhna deklica vedno vizualizirala New York in sem mislila, da so to moje sanje. Ko so se stvari zgodile v tej smeri, sem bila srečna, ampak takoj za tem je sledila popolna praznina. Enostavno nisem zapolnila sebe, kot sem mislila, da se bom. New York je zame izgubil tisti pravi pomen. Dobila sem občutek, kot da mi je nekdo izpod tal spodnesel preprogo. Sama sem ves čas mislila, da si to želim, na koncu pa sem ugotovila, da mi v resnici ne pomeni toliko. Tam sem bila najdlje stran od družine in prijateljev, s katerimi sem zares srečna. Te stvari sem si morala "naštimati" nazaj in se sfokusirati, kaj mi zares pomeni v življenju. Potem pa še vidiš modni svet od znotraj in je veliko stvari enoplastnih, površinskih in še dlje od mojih načel, zato se nisem počutila dobro. V tej pavzi, ki sem jo imela zadnji dve leti, sem si enostavno morala natočiti čistega vina, da sem malo predelala stvari pri sebi.

V New Yorku ste bili že večkrat, zasebno že neštetokrat, poslovno pa vsaj tri krat. Kdaj ste začutili to spremembo?
Že takoj prvič, priznam! Ko sem šla drugič tja in delala svoj dogodek, vse je bilo super, hkrati pa naporno in težko, pa meni ni težko delati. Ozadje je res drugačno, kot si ljudje predstavljajo. Sam dogodek je bil uspešen, da ne bo pomote, ampak vse ostale situacije so bile očiten znak, da to morda le ni prava pot. Potem sem šla še enkrat in sem ugotovila, da to ni prostor, ki je zame. Hkrati pa je bil tu še pritisk mnenja drugih, čemur sem podlegla tudi sama, priznam. Hotela sem zadovoljiti pričakovanja drugih in tu sem se ustavila in vprašala "Kaj bi pa ti rada?" Danes lahko z zagotovostjo rečem, da sem veliko bolj srečna, ko ustvarjam doma, v Sloveniji, pa naj bo to lokalen projekt ali mednarodni projekt, ki gre potem tudi v svet.

Omenili ste, da ste si nalili čistega vina. Je bilo to težko?
Ja, seveda! Jaz sem čutila, da rabim pavzo, da se znebim vsega zunanjega balasta ljudi, mnenj, pričakovanj... V tem času sem tudi ugotovila, da sem veliko bolj naivna, kot sem mislila, da sem. Tudi to si je bilo treba priznati! Sama vedno vidim stvari v najlepši možni luči, potem pa vidiš, da le ni vse tako rožnato. Vem pa, da sem vedno bila zvesta sebi in če se nekje nisem počutila dobro, sem nehala riniti tja. Pri New Yorku sem rabila tri izkušnje, da sem to spoznala. Saj ne rečem, da ne bom nikoli več šla tja, vsekakor pa bo naslednjič pod drugimi pogoji in na pravi način.

Kaj je bilo najtežje v tem času pavze?
Ko začneš delat na sebi in se ukvarjati s svojimi pomanjkljivostmi in sam s seboj, takrat začneš tudi rasti. In ta osebna rast ni vedno prijetna. Takrat ti tudi ne odgovarjajo več toksični odnosi in okolja ter negativizem v katerikoli obliki. Fizično ne zmoreš več sobivati v istem prostori s tako energijo. In takrat ti življenje tudi naredi čistko ljudi, odpadajo ti projekti, ki niso dobri zate in ostajajo ljudje, ki so na isti valovni kot si sam. Sama lahko rečem, da se mi je življenje absolutno spremenilo na bolje.

Če potegneva črto, kaj je glavna stvar, ki ste jo odnesli iz te pavze?
To, da je treba v polnem pomenu besede poslušat sebe in da so pričakovanja drugih v resnici osebni padec, ker nikoli v celoti ne moreš izpolniti njihovih pričakovanj, lahko pa svoja. Meni je bilo težko spustiti sanje, za katere sem mislila, da so tista prava stvar, pa v resnici niso bile. Egoizem, površinsko razmišljanje in še bi lahko naštevala, s čim sem se morala soočati v odnosu z drugimi. Ko delaš na sebi in vidiš, da je to nek podaljšek tvojega notranjega jaza, takrat je to smisel, prej je pa to samo neka maska. V življenju sem videla ogromno mask in sem se zamislila, zakaj mi je tega treba? Tako pač je v življenju.

Torej ste ves ta čas pustili kreativo na strani? Kolikor vem, ste zadnjo kolekcijo Anomalija predstavili leta 2018. Takrat so bili odzivi zelo dobri. So kasneje pritiskali na vas?
Niti ne. Seveda ljudje sprašujejo, ker jih zanima, kdaj bo kaj novega, ampak sem sama tako trdna zdaj, da bomo dajali projekte ven malo bolj počasi in z občutkom. Imam srečo, da sva glede tega s svojo poslovno partnerico Lucijo Gubenšek na istem planetu, če temu tako rečem. In sem ji hvaležna za to, da razume. Zdaj slediva svojim občutkom in nikakor ne več pričakovanjem drugih. Treba pa je vedeti, da je pri nas vse drugače kot v tujini. Pri nas dva tedna mode na leto nimata preveč smisla, ker ni kupcev in tudi kolekcije se delajo malo bolj brezsezonske. Tudi zato, ker moramo oblikovalci to fizično prodati. Vse mora biti modno, nosljivo in drugačno, a na koncu je treba to prodati, investicije so pa velike. Pa tudi pri nas je veliko ponudbe, povpraševanja pa malo manj in že to je velik faktor in izziv za vsakega oblikovalca.

Ko sva že pri tem, kdaj bo torej nova kolekcija?
Sama sem se s tem že zdavnaj nehala obremenjevati. Bo, ko bova z Lucijo začutili, da je čas za to.

Pa lahko že kaj razkrijete?
Lahko vam zaupam to, da je nova kolekcija že zrisana, materiali so izbrani, zašili pa jo bomo, ko bomo absolutno prepričani, da bo čas za to, ker sicer je to samo izpad dohodkov. (smeh)

Torej ne gre za to, da je trenutni "duh časa" izgovor?
Nikakor! Lahko pa povem, da sem v tem obdobju pavze tudi zaznala, da življenje teče v nekakšnih ciklih in to moramo prepoznati. Sama sem se znašla v enem od ciklov in nisem vedela, kaj moram spustiti, da bom lahko izstopila iz tega. V tem času pavze sem se morala ustaviti in iz druge perspektive pogledati lastne odločitve in življenjske cilje. Pravijo, da se ti nekatere situacije ponavljajo, dokler jih ne predelaš in sama upam, da sem končno izstopila iz tega cikla in bom lahko šla dalje. Tudi situacija s korono, če pogledamo malo bolj iz zgodovinskega stališča, to so stvari in situacije, ki so se nam že zgodile in jih moramo spet prebroditi. Ti moraš biti voznik življenja in ne obratno, sam moraš prevzeti kontrolo nad svojim življenjem. Vsi si moramo natočiti čistega vina in si priznati lastno "sranje", če povem po domače. (smeh)

No, marsikdo se je v tem času vprašal: Kaj dela Nina? Kam je izginila?
No, sem bila kar kreativna. Naredila sem sodelovanje z mednarodno modno znamko Hunter, ki bi se moralo nadaljevati še letos, a se je svet ustavil. Zdaj je pomembno, da se prilagajamo situaciji, sicer se lahko samo sekiramo in se potihem uničujemo. Ves čas sem bila zelo kreativna, veliko sem spala in si privoščila veliko dobre hrane. In tudi če sem se zredila za kak kilogram, je bila to hrana za dušo in sem uživala. (smeh) Potem pa sem začela z zdravim načinom življenja, veliko druženja z mojimi bližnjimi in družino. Predvsem pa veliko smeha, ker to me je dvignilo in mi vrnilo motivacijo. Sama sem zelo pozitiven človek in vse kar je negativnega ob meni, takrat kar malo uvenim in tega si ne dovolim več. Negativni ljudje in situacije pri meni odpadejo!

Večkrat ste že omenili družino in ni skrivnost, da je pri vas vedno na prvem mestu ...
Res je in naj kar takoj povem, da smo daleč od popolne družine. Smo zelo temperamentni in sem znamo tudi skregati. Smo takšni kot smo in si to tudi povemo. Zadnjič sem prvič zaznala, da v takšnih situacijah nikoli ne držita vedno dva člana družine skupaj in nikoli ni samo en črna ovca, ampak se to razporedi pošteno. (smeh) Seveda se je treba kdaj znati tudi skregati, kar pri nas na srečo traja le nekaj minut. Mama Nada je že v otroštvu postavila pravilo, da skregani ne hodimo spat! Ko sva bile s sestro Majo male in če sva se skregali, je prišel ati Ante in rekel, dokler si ne data "miri miri", ne gremo nikamor. To pomeni, da se moraš usesti en nasproti drugega, se gledati v oči in stegniti prst kazalec in iti nasproti drugega, zraven pa govoriti "miri miri". Situacija postane smešna in preden prideš do trenutka "prstek na prstek", se že smejiš, da pozabiš na jezo in na koncu si rečeš oprosti in sledi objem. Uspeh in mir zagotovljen! (smeh) Doma vemo, da je vse to brezpogojna ljubezen, ki ji je dodan dalmatinski temperament! (smeh)

Sta s sestro Majo Šušnjara Gabor, ki je priznana vizažistka, še vedno tako močan tandem kot pred leti, ko sta veljali za dobri vili slovenske estrade?
Seveda sva! V eni fazi ne rabiš več potrditev, da vsi vedo, kaj počneš v življenju in tega ne objavljamo na družbena omrežja. Obe imava tudi kakšno stranko, s katero smo tudi zasebno prijatelji in se imamo super, da nam še na misel ne pade, da bi se morali slikati in deliti to s svetom. Enostavno pozabimo na to in sem vesela, da je tako. (smeh) Z Majo ves čas delava skupaj, imeli sva tudi skupen workshop za osebni stil, kjer sva zagovarjali dejstvo, da ne rabiš slepo slediti trendom in zdaj po koroni ima to še večji pomen. Da ne rabimo vsega, ampak samo tiste stvari, ki so podaljšek našega jaza. Odziv je bil odličen, zdaj pa čakava, da mine vsa ta situacija z ukrepi, da lahko nadaljujeva s tem...

Z umikom ste stopili tudi ven iz javnega življenja...
Seveda in če sem iskrena, mi je zelo pasalo!

Torej danes skrivate svojo zasebnost?
Hm, ničesar ne skrivam. Pri meni se je to zgodilo posledično. Veliko ljudi, ki me ne pozna, pravi, kako si pa ti privat in skrivnostna. Pa sploh nisem, samo ne rabim več drugim deliti sreče in čakati na potrditev. Jaz za vse svoje najbližje pravim, da bolj kot jih imam rada, manj jih bom objavljala na družbenih omrežjih. Res ne rabim potrditve drugih in njihovih "všečkov", da vem, da imam nekoga rada in se imam z njimi super v živo. Posledično tako nehaš na družbenih omrežjih objavljati zasebne trenutke, ampak jih enostavno živiš, doživljaš ter v njih uživaš. To se mi zdi, da bi morali vsi malo bolj prepoznati to, da bi živeli v trenutku in ga začutili ter v tem uživati, namesto, da se borimo narediti sliko za objavo, da bodo vsi lahko videli, s kom si skupaj in kje.

Kaj pa vaše zasebno življenje. Po zadnjem razhodu v ljubezni ste poniknili, če temu rečeva tako. Ste danes samski ali zasedeni?
Srečno samska.

Ne govorite tega zaradi nekega splošnega klišeja?
Ne, sploh ne. Če sem iskrena, vmes sem si res želela imeti nekoga ob sebi, potem pa sem videla, da ne rabim tega. Postala sem zadovoljna s seboj in pomirjena. Zdaj me je bolj strah, da bi se mi nekdo napačen prisesal v življenje. (smeh) Tega me je bolj strah kot biti samska. Ko delaš na sebi, vidiš, da se ti tudi standardi dvigujejo. Pa ne govorim o tem, da mora imeti partner denar in materialne stvari, ampak o standardih, katere vrednote so mu pomembne, itd. Sama sem odraščala v družini, kjer je ati Ante dober mož in oče, s čimer je meni in sestri postavil visoke standarde o tem, kaj pomeni biti dober partner. Meni je normalno, da je moški spoštljiv, ljubeč in čustveno odprt do žene, kar mi je bilo kar malo šokantno, ko sem v realnem svetu videla potem, kaj vse najdemo. (smeh)

Pa je snubcev veliko zadnje čase?
Snubci so, ne bom lagala. (smeh) Veliko se jih boji... Hitro prepoznam tipa moškega - nekateri so arogantni pri osvajanju, kar mene nikakor ne prepriča, če ni prijazen in iskren, spet drugi so obremenjeni in mislijo, da ker delam v modi, da sem materialist, kar je popolnoma skregano z mojo logiko in načeli. Tudi sama sem se zamislila in vprašala, kako sem pristala v svetu mode, ki je materialističen, in da mi je ta posel tako všeč, čeprav so moje vrednote drugje. Fizična lepota je pomembna, ker lepota nasplošno je inspirativna, ampak brez notranje ni ničesar. Ko to pogruntaš, si brez omejitev in si lahko mirno rečeš: "Piči miško!". (smeh) Saj ne rečem, kdaj imaš lahko tudi slab dan in ti zunanja urejenost malo pomaga dvigniti razpoloženje in samozavest. To gre eno z drugim, a v bistvu moramo si biti lepi na ven in na noter, sicer so to samo maske s katerimi skrivamo naše nesigurnosti.

Ta vaša sprememba ali osebna nadgradnja, se torej pozna tudi v vašem delu ali kako?
Na nek način vsekakor. Sama se tudi ne dojemam več samo kot modno oblikovalko, ampak kot oblikovalko. Začela sem z modo, ampak sem hitro sama sebi dokazala, da grem lahko naprej in iščem prostor za napredek. Modni del sem si odkljukala in se vprašala, kaj še znam in si iščem izzive, da se lahko dokažem sama sebi. Rada se znajdem v situaciji, ko je treba kaj oblikovati, kar nima veze z modo. Treba se je nadgrajevati in rasti iz dneva v dan.

Kaj bi danes rekli mlajši sebi, če bi lahko?
Citat, ob katerem sem rasla gor, ki se ga držim še danes: "Ne sekiraj se za malenkosti, vse na svetu so same malenkosti!" To mi je super iztočnica, ker med odraščanjem se vsi presekiramo veliko in gre veliko živcev in stresa. Največja umetnost je to, da dovoliš ljudem in situacijam, ki želijo stran iz tvojega življenja, da preprosto odidejo in jim to dovoliš. Tudi če se karierno stvari umikajo, da se ne sekiramo in ti to ne zbija samozavesti, ampak ostaneš ob tem trden in ostaneš bolj odprt za stvari, ki so in prihajajo. Treba je pravilno zajahati tok življenja in ga živeti.

Kako pa se spopadate s trenutno situacijo? Vas skrbi prihodnost?
Jaz verjamem v to, da kar je namenjeno, da se bo zgodilo, se bo, kar pa ne, je pa z namenom odpadlo. Velikokrat pravijo, da je v zavrnitev v resnici le preusmeritev. Če nekaj ne gre in ni zate, je to treba spustiti iz življenja. Ni vedno lahko prepoznati teh stvari, ampak če delamo na temu, je lažje dihati.

Pred kratkim ste predstavili nov projekt, in sicer vnovično sodelovanje z My equa, kjer ste oblikovali novo stekleničko skupaj s torbico za lažje nošenje.
Ja, z Equo imam že lepo zgodovino. Skupaj tudi promoviramo lojalnost, kar je tudi ena izmed stvari, ki jo danes premalo cenimo v svetu. Zadnja leta smo vsi padli v to, da ko se nekaj pokvari, kupiš novo in to se je posledično preneslo tudi na odnose. Se z nekom skregaš in nista več prijatelja, gremo dalje. Ljudje nimajo več dolgoletnih prijateljstev, malo je tega, ker ko pride do problema ali prepira, se je treba znat pogovoriti in si povedati stvari, sicer ne moraš naprej v življenju. Najlažje je reči jaz nisem konfliktna oseba, zapreti vrata in oditi drugam. To je najslabše.

Pa je bilo težko ustvarjati, glede na gospodarsko situacijo?
Equa se je zgodila, kljub temu, da so bili vmes pogoji težki. Proizvodnje so bile na različnih koncih, meje so se zapirale in da smo to sprovedli, je bil pravi čudež. (smeh) Očitno nam je že bilo namenjeno, ker je zgodba zaživela. V prihodnosti pa pripravljam še nekaj podvigov, ene malo manjše, druge malo večje, ampak vse ob svojem času.

Za konec nam še zaupajte, katere vrednote so vam najvišje na seznamu pomembnosti?
Družina in najbližji prijatelji, ki jih ni veliko, smo pa skupaj v dobrem in slabem. V tej moji pavzi sem stopila ven iz vsega tega in so mi odpadli nekateri ljudje, ki jim ali nisi več zanimiv, ali bi se s tabo okoristili ali nekaj tretjega. Ostali so tisti, ki jim ni vseeno zame. Lojalnost. Sem zelo zvesta prijateljica in ne dovolim, da kdo čez moje ljudi govori kaj slabega, naučila sem se postavljati meje. Imeti rad sebe. Dolgo časa se je to povezovala z narcisnostjo, kar nikakor ni isto. Važno je, da se znaš sprejeti tudi s svojimi napakami, delati na njih in se izboljšati. Zavedati se moramo, da nihče ni popoln, vsi imamo napake in slabe strani, ki rabijo izboljšave. Ko se jih zavedamo, šele potem lahko rastemo. To pride od znotraj in tukaj zunanjost nima nobene veze. Delati selfije, to je narcisoidnost in samovšečnost, kar ni enako imeti sebe rad. Ko imaš sebe rad, si lahko dober do drugega in ga imaš iskreno rad. Vse se začne pri nas samih. Ko si mlajši, lahko hitro zapadeš v vlogo žrtve in vedno iščeš izgovor, kaj so drugi narobe naredili, namesto da vidiš, kaj si ti narobe naredil, kaj so tvoje pomanjkljivosti in kako se izboljšati. Ko to dosežemo, ti življenje sledi in je vse lepše. Sama sem danes pomirjena in oddajam lepo energijo. Vse se začne v nas samih!