Znano je, da imajo hišni ljubljenčki družine Boštjana Romiha zanimiva imena. »Mačkam praviloma dajemo imena po pijačah, pa saj to ni tako nenavadno. Pred leti se je začelo s psom, ki je imel že rodovniško ime Tequila, nato so bili mački Gin, Tonic, Sangria in Jack. Mimogrede, neki novinar je zapisal, zakaj ne damo kakšni mački ime Mleko. Kaj pa vem, morda zato, ker še nismo našli take, ki bi bila srednjega spola. (smeh) Pri tovrstnih zadevah, kot so imena ljubljenčkov, je nekaj družinske demokracije še mogoče, prav povsod pa otroci volilne pravice pač nimajo. Hierarhija v naši družini je jasna: uboga se vodjo tropa, nato včasih tudi očija,« z nasmehom na obrazu pojasni Boštjan. In kako je njihova nova psička z uradnim imenom Upper Carniola Key To My Happiness postala Qi? »Glede na to, da je njeno uradno ime dolgo in zelo nobel, smo jo na začetku na kratko klicali Happy. A ker smo zadnja tri leta pridno trenirali kung fu, jaz tudi či gong, smo idejo nato potegnili od tam in jo preimenovali v Qi (Či), kar je kitajska beseda za življenjsko energijo. In še kako je dvignila življenjsko energijo celotne družine!« pravi Boštjan, ki se je že leta navduševal nad tem, da bi v njihov dom spet vstopil kuža. »Prav zato je bilo že od začetka jasno tudi, da bom prevzel večino odgovornosti. Poleg tega pa sva z Laro ocenila tudi, da so otroci že dovolj veliki in zreli, da bodo kdaj tudi oni pomagali. Nisva se zmotila – praviloma jih tudi po dobrih štirih mesecih ni treba prositi, kadar jo je treba peljati na sprehod. Na splošno smo čisto vsi zaljubljeni vanjo in ta naša kosmatinka ima ljubezni in pozornosti za izvoz.« In kako sta se na svojo »živalsko konkurenco« odzvala mačkona? »Tako in tako smo pričakovali, da neke hudo tople dobrodošlice z njune strani ne bo, a da bomo znali zvoziti. Svoji novi sostanovalki sta takoj pokazala meje, ona hitro dojema in novega pihanja ni spodbujala in po nekaj dneh so se lepo navadili drug na drugega. Zdaj ju ona jemlje za svoje krdelo in se ju vedno strašno razveseli, le da fanta kot prava mačka njenega repa ne razumeta na pravi način, zato ljubezen ni prav vzajemna. Morda ne bomo doživeli, da bodo spali objeti, a sobivanje je brez stresa in čedalje bolj prijateljsko.«
Seveda pa ima tudi vsak štirinožni član družine svoj značaj in razvade. »Jack je po eni strani ljubosumen alfa sebičnež, po drugi pa najslajši 'carton', ki teče Laro pozdravit k vratom, ji s tal skoči v naročje in se začne privijati k njej, da še jaz postanem ljubosumen. Tudi obiske rad osvaja in se dela najbolj sladkega na svetu. Ko pa v hišo pride novo bitje, je najbolj nesrečen muc na svetu, kot da se mu srce para, ker bo moral nekaj človeške pozornosti deliti z drugimi. Rad počiva v umivalniku in najraje pije vodo iz pipe. Tonic je nežna, mehka in zelo kosmata duša, ki se kot dolgodlaki lepotec kot zanalašč nerad crklja, približno enkrat na teden pa dobi napad ljubezni in takrat ga kar premika od navdušenega predenja. Približno med 4. in 6. uro zjutraj dobi prav posebne popadke in z direndajem jasno pokaže, da bi rad ven. Tudi sicer se rad zadržuje na prostem, eden najlepših prizorov je, ko stisnjen v široko kepo čemi zunaj na zasneženi mizi, po njem sneži, veter mu mrši dolgo dlako, on pa se kot začaran nikamor ne premakne.«
Dežurni snovalec prismojenih zamisli
In ko smo ravno pri navadah in razvadah … Boštjanova je kava. »Mi super diši in nosi užitke, hkrati pa mi prav nič dobrega ne naredi. Pa tudi ta, da me velikokrat mora nekdo ali nekaj brcniti v zadnjo plat, da se premaknem in ustvarim kaj posebnega. Kot da moram biti stisnjen v kot, da se mi odpre. Odlašanje, to je moj greh.« (smeh) Pogovor nas nato pelje v njegove spomine iz otroštva … »Bil sem preobilen, no, predebel. In težko je verjeti, kako se te travmice glede tega držijo tudi po vseh teh letih. Bil sem tudi precej sramežljiv, negotov in odvisen od potrditve okolice. Med sedmim in osmim razredom sem v dveh mesecih počitnic prek vsakodnevnega potenja in konkretno skromnejšega jedilnika dosegel preobrazbo kot v kakšnem šovu o hujšanju. V šoli me niso prepoznali, junija sem bil še debelinko, 1. septembra pol tanjši. Uf, kako mi je godilo! Postal sem konkurenčen tudi pri dekletih, in da sem igral kitaro, ni prav nič škodilo. (smeh) Vse lepo in prav, svojo zasnovo pa še zdaj nosim s seboj – moram se paziti, če bi jedel toliko, kot bi mi srce poželelo, bi imel vsaj deset kilogramov več. Življenje je muhasto, moj kolesarski prijatelj ne more verjeti, kako malo pojem v primerjavi z njim, pa je on prava trlica, migava pa enako. Zato pa on ne more zapeti niti Kuža, pazi ali po taktu odplesati valčka,« se nasmeji. Tudi otroška duša še vedno prebiva v njem. »Doma sem dežurni snovalec prismojenih zamisli, besednih iger ali pač domislic, ki morda niso najbolj za v javnost niti jih neposvečeni poslušalec ne bi mogel razumeti, a meni je nekaj najbolj dragocenega, kadar se otrokom oči zasvetijo in usta raztegnejo v nasmeh. In ko imamo potem svoje interne šale, ki jih iz spomina vlečemo še leta pozneje. A ta prismojenost ima po moje tudi koristno plat – ironija, parodija, namerni nesmisli so odlično sredstvo zoper tope možgančke. Ko otroci ugibajo, ali je oči resen ali se spet heca in v čem je zdaj štos, prav slišim prasketanje iskric v njihovih glavah. No, da ne bo izpadlo preveč idilično: kot pravi klovn znam tudi jaz biti včasih dolgočasen in zamorjen. Da se ne razvadijo.« (smeh)
Najboljša mantra je brca v zadnjo plat
Boštjan rad poprime tudi za bas kitaro, ki se jo uči. »Napisal sem nekaj pesmi, komadov, ki si jih ne upam posneti in s tem živciram Laro, veliko se tudi ukvarjam s športom, pa mi nikakor ne uspe postati športnik. Zanimajo me stvari, ki so še nekoliko onkraj izmerjenega, dokazanega oziroma nedvomno razloženega in jim poenostavljeno pravimo duhovnost. Rad poslušam tibetanske posode ali gonge in včasih za boljši potek dogodkov ali za dvig energije postavim kakšno os sveta, axis mundi, po metodi Marjana Ogorevca.«
Tudi meditira nekajkrat na teden. »Sicer nima nekih čarobnih učinkov, včasih mi je super, včasih se mi zdi, da ni nič, včasih zaspim – natančno tako, kot bi menda moralo biti. Se mi zdi v redu, da skušam razumeti stvari, ki jih ne znam razumeti. In se hkrati borim s svojim zoprnim umom, ki želi preveč razumeti. Vse bolj se mi pa dozdeva, da je moja najboljša mantra brca v zadnjo plat. Vstani in naredi, filozofirati že znaš.« Filozofije pa ni niti, ko gre za šolo. »Najstarejša hči je v drugem letniku gimnazije. Pri njeni slovenščini uživam, pri matematiki pa grem pomagat najmlajši, ki je v četrtem razredu.« (smeh) Pandemija je namreč precej spremenila tudi njihovo družinsko dinamiko. »Odnesla mi je veliko posla in mi na drugi strani dala veliko družine. Ne vem, ali smo kdaj bili toliko skupaj, si namenili toliko pozornosti, nekatera družinska doživetja nam bodo ostala za vedno zapisana v spomin. Na začetku leta 2020 smo bili na najboljšem potovanju do zdaj, poleti preživeli najboljše in najbolj adrenalinsko jadranje, jeseni dobili psičko Qi, ki je med nas vnesla ogromno veselja. Še nikoli nismo toliko kuhali, pekli in se nadihali svežega zraka. In december sploh ni bil hektičen, temveč dejansko prazničen. Tako kot vsi tudi jaz komaj čakam, da se življenje vrne v normalo, ampak kaj pa če tisti prejšnji predkoronski svet kljub vsemu ni bil tako normalen?«
Ko bo mogoče, bodo Romihovi odšli na katero od njim ljubih potovanj, pri čemer se bo novih pustolovščin nadejala tudi Qi. »Ker je pasme šetlandski ovčar, bo kot psička imela težo okrog sedem kilogramov. Tudi plečna višina okrog 35 centimetrov pove, da gre za drobnega psa, recimo temu priročne teže in velikosti. Radi bi jo vzeli tako rekoč povsod, kamor se bo dalo. Hišno čistočo pri šestih mesecih obvlada, z ljudmi in psi se dobro razume, z nami se ji bo dobro godilo. Radi bi jo navadili na jadrnico, avtodom, upajmo, da tudi letalo, menda gre s tako težo lahko s teboj v potniški del. Za zdaj ima edino nekaj težav s slabostjo pri vožnji v avtu, a upam, da bo to izzvenelo. Če pa se odpravimo kam predaleč, bo šla na svoje pasje počitnice – takrat jo bo k sebi vzela prijateljica, izkušena trenerka psov, sicer lastnica dveh šeltijev.«
