Nataša Gavranić ima s partnerjem Blažem Jarcem doma štiriletnega sina Gala, zato je starševstva že vajena. Tudi obe nosečnosti sta si precej podobni. »Ne pri prvi ne pri tej nisem imela nobene slabosti, tako da prve mesece praktično ni bilo nobenih znakov nosečnosti, razen utrujenosti, in tudi zdaj v zadnjih mesecih nosečnost za zdaj dobro prenašam.« Je pa zato precejšnja razlika pri pripravah. »Zagotovo je teh precej manj kot pri prvi. Vsi trije se deklice zelo veselimo, saj je nova družinska članica vedno z nami v mislih in del naših pogovorov, a je načrtovanih priprav precej manj kot pri Galu. Z nakupom opreme za dojenčka smo dolgo odlašali, potem smo vse nakupili zelo hitro v zgolj nekaj dneh. Zdaj te stvari stojijo, saj se še nisem lotila urejanja, postavljanja posteljice, pranja oblekic …« Tudi pri zabavi za dojenčka so šle tokrat stvari v drugo smer. V prvi nosečnosti so ji prijateljice namreč pripravile zelo lep »baby shower«, ki ji bo za vedno ostal v spominu. »Zdaj ga v takšnih okoliščinah ne morem imeti, a se zavedam, da so na svetu veliko hujše stvari kot to, tako da me to ne obremenjuje.«
Novodobno materinstvo in Google
Čeprav delo v medijih velja za nepredvidljivo in stresno, je Nataša že v obdobju pred začetkom porodniškega dopusta poskrbela, da se s službo ni preveč obremenjevala. »V teh časih bi težko rekla, da je samo moje delo stresno. Časi so čudni, stresni, nepredvidljivi. Morda za nosečnost in rojstvo otroka ne najbolj ugodni. A mislim, da mi prav novo bitje v trebuščku in seveda tudi moj skoraj štiriletnik dajeta energijo za vse izzive in vnašata veselje v naš dom. Nimamo časa za slabo voljo in skrbi,« z nasmehom na obrazu pojasni. Tudi sicer je svojevrsten izziv biti mlada mamica in voditeljica hkrati. »Delo večinoma poteka do večera, ni stalnega urnika, delam tudi ob koncih tedna … A doslej smo to kar dobro usklajevali in ni bilo večjih težav.« Pa vzgoja? »Težko opredelim svoj način vzgoje. Predvsem se trudim, da otroku ne manjka ljubezni in da smo povezani. Zavedam se, da se bo samo z občutkom varnosti v družini lahko dovolj dobro razvijal na drugih področjih. Poskušam biti potrpežljiva in mirna, kar jasno ne uspe vedno, a obenem postavljam meje,« sebe v vlogi mame opiše Nataša, medtem ko za največje izzive današnjega sodobnega starševstva izpostavi forume in spletni iskalnik Google. »Mislim, da smo preveč informirani z vseh strani, kako bi kaj kot dober starš morali početi, in posledično s tem preobremenjeni. Opažam, da že deset let starejši starši s tem nimajo težav, moja generacija pa je očitno precej dovzetna za vse informacije s spleta in na žalost tudi z družbenih omrežij, zato se moram pogosto ustaviti in razsodno razmisliti o vsem, da znova začnem verjeti vase in v svoje lastno razmišljanje.« Vloga mame je Natašo in njena zanimanja tudi nekoliko spremenila. »Predvsem tako, da mojo pozornost zdaj večkrat 'ujamejo' otroški oddelki. (smeh) Bolj resno pa mislim, da me je ta vloga spremenila tako kot večino drugih mamic. Nenadoma je nekdo drug pomembnejši kot ti. In ta občutek pride povsem naravno, nenačrtovano.«
Šport v službi in doma
Nekateri znani obrazi svoje otroke radi izpostavljajo javnosti, drugi so popolnoma proti. Nataša, ki je tudi sama del medijev, ima o tem svoje mnenje. »Seveda so tukaj mnenja staršev zelo različna. Osebno nisem paranoična, če objavim kakšno fotografijo otroka na Instagramu, obenem pa se trudim, da ne pretiravam, saj imam ves čas v mislih, da bo enkrat odrasel in imel morda svoje želje po zasebnosti.« Če bi jo otroka čez leta vprašala, ali je bolje, da zajadrata v medijske ali športne vode, bi jima kot mama zagotovo svetovala šport. »Če bo kateri od otrok le imel interes, ga bova z Blažem spodbujala pri športni aktivnosti. Seveda pa mu, če se bo kdaj želel preizkusiti v medijih, tega ne bova preprečevala.« Prav šport je namreč sogovornici blizu ne le v službenem, pač pa tudi v zasebnem času. »Šport je v naši družini na sploh vse pomembnejši. V tej nosečnosti sicer nisem tako aktivna, kot sem bila v prvi, a vseeno poskušam vsaj nekajkrat tedensko iti na daljši sprehod v hrib ali po ravnem. Včasih mi počutje to ne dovoljuje in se ne obsojam, grem do tiste meje, kolikor mi telo dopušča. Bom že nadoknadila po porodu, ko bo čas za to. Gal ima pa za zdaj zelo rad vse igre z žogo, pred drugim valom epidemije je obiskoval urice tenisa za malčke.« Nekaj njenih skrbi, tako kot pri večini staršev majhnih otrok, je povezanih s trenutnimi razmerami, v smislu, kaj bo epidemija prinesla našim otrokom, ki so v tem času prikrajšani za številne stike s sovrstniki. »Mislim, da ni starša, ki se ne bi spraševal, kako bo vse to vplivalo na naše otroke. Srečo imamo, da je Gal še tako majhen, da je presrečen že, če čas preživlja z nama, a vidim, da si tudi on vse bolj želi vrstniške družbe. Žalosti me, da ne more normalno praznovati rojstnega dne, da ni bilo obiska Dedka Mraza itd. A se zavedam, da bo vsega tega enkrat, upajmo, da kmalu, konec.«
