Smreko torej vsi poznamo kot simbol božičnih praznikov, vendar ima to drevo v sebi vtisnjeno tudi veliko drugačnih starodavnih verovanjih in močno simboliko.
Zgodba, ki jo smreka pripoveduje, zares osupne.
Izvor smreke
V starem Egiptu je smreka veljala za drevo jaslic. Pod njenimi vejami se je rodil bog Biblos, »prototip« predinastičnega Ozirisa. V Grčiji je bila svetinja za Artemido, lunino boginjo rojstva.
Druantia, galska boginja smreke, je veljala za mater celotnega drevesnega koledarja. Smreka je bila povezana tudi z boginjo nove lune, imenovano Kaineides, kar pomeni »prinašati nove stvari«. V Grčiji je bila smreka v središču spomladanskega obreda v čast Veliki materi – v središču tržnice so jo postavili goli možje, ki so nato iz nje s posebnim obredom osvoboditi duha nove letine.
V predkrščanskem svetu je bila smreka povezana s soncem. Na božič so drevo ob zimskem solsticiju okrasili s sladkarijami, sadjem, darili in svečami, podobnimi žarkom, da bi podprli zvezdo pri njenem ponovnem rojstvu. Nato so drevesne okraske razlagali na krščanski način: sveče simbolizirajo svetlobo, ki jo Kristus razdeli človeštvu, zlati sadeži in darila so simbol duhovnega življenja in ljubezni, ki nam jih ponuja.
Da bi zaščitili domove v Nemčiji, so na silvestrovo ljudje rezali smrekove veje in jih pribijali na vrata. Jakuti pa verjamejo, da se šamani rodijo znotraj gnezd na veliki severni smreki. Na Tirolskem in v Švici so govorili, da je genij gozda živel v stari smreki in imel nalogo bdeti nad živino in zagotavljati blaginjo.
V Savoji je smreka nevtralizirala zlo oko in preprečila udar strele, zato je bil vrh odrezan tako, da so veje predstavljale pet prstov odprte roke, v znak zaščite. Pet je bilo tudi število, ki je bilo boginji sveto.
Smreke v različnih kulturah
Kot v mnogih drugih tradicijah je tudi v keltskih vedah smreka povezana z zimskim solsticijem in je posvečena na dan rojstva božanskega otroka. Še vedno se srečujemo z mitom o božanski sončni svetlobi, z dualizmom smrti in ponovnega rojstva, ki je osnova mitologije dreves.
Smo v najtemnejšem letnem času: dnevna svetloba je zmanjšana na minimum. Vse je pridušeno in počasi, utripi življenja so skoraj neopazni, če v tem obdobju hodite po gozdu. A v zraku lebdi veličastna in tiha sila, nad to sezono bdi izjemno vitalna prisotnost – smreka in z njo vsa zimzelena drevesa.
Prebivalstvo severne Azije je menilo, da je skupaj z brezo, kozmičnim drevesom, smreka božanska lestev do svetlobe, podporni steber in stičišče med nebom in Zemljo.
Od srednjega veka je smreka postala klasično božično drevo. Kmetje so ga v gozdu posekali, da bi ga odnesli domov, kjer so ga okrasili z venci, sladkarijami in svečami. Ta navada je bila v latinskih državah uvedena precej pozno, na francoskem dvoru na primer leta 1840.
Kraljica
Jesen in zima sta na svoj način po vsem svetu sinonim za umiranje. V naravi le zimzelene rastline ob nastopu zime ohranjajo svojo vitalnost in lepoto, zato so marsikje čaščene kot simbol nesmrtnosti. In smrka je med zimzelenimi rastlinami nesporna kraljica.
Podobna vsebina:
