Te dni je Kristina Jakopič zelo zasedena, saj je, kot pravi, v službi norišnica. »To je eno izmed obdobij v letu, ko imamo cvetličarji veliko dela predvsem z izdelovanjem prazničnih aranžmajev. Zelo zanimivo in ustvarjalno delo, a žal na Jesenicah, kjer delam, stranke ostajajo tradicionalne in večinoma posegajo po venčkih iz naravnih smrekovih vejic z okraski v rdeči barvi. Težko bi opredelila, kakšni so letošnji trendi, saj je pandemija vse postavila na glavo, pa tudi dobavitelji nimajo takšne izbire dodatkov kot v prejšnjih letih. Sama bi bila rada bolj drzna, a se moram podrediti povpraševanju. Če bi izdelovala venček po svojem okusu, bi bil v črno-beli barvi. Sicer pa najbolj uživam, ko mi pri izdelovanju šopkov stranka prepusti odločitev in lahko dam duška svoji ustvarjalnosti.« Kristina tudi sicer prisega na črno barvo, ki jo spremlja že nekaj let. »Zelo mi je pri srcu, saj je nekako nevtralna in lahko jo je kombinirati.« Tudi ženske rade posegamo po tem odtenku, saj ima poleg tega, da z njo dosežemo eleganco, tudi to prednost, da skrije kakšen kilogramček. In prav s kilogrami je imela Kristina pravo vojno. »Od mladih nog sem se ukvarjala s športom, potem pa sem se nenadoma nehala gibati in se začela zelo nezdravo prehranjevati. Prišlo je do točke, ko sem si rekla, da tako ne gre več naprej. Nikoli nisem bila zagovornica shujševalnih diet, zato sem si sama naredila program in si postavila cilje. Spet sem se začela gibati in si uredila prehrano. Jedla sem šestkrat na dan, in to majhne obroke, črtala sem nekatera živila, ki niso zdrava. Bilo je težko, a sem kot nekdanja športnica imela moč, voljo in vztrajnost. Temu primeren je bil tudi rezultat. Shujšala sem 50 kilogramov in obiskala lepotnega kirurga, ki mi je naredil liposukcijo in odstranil odvečno kožo. To je bilo pred tremi leti, in ko mi je uspelo, sem bila neizmerno srečna, saj je bil zahteven izziv. Zdaj sem se sicer zredila štiri kilograme, a ni še nobene krize, saj se bom po koncu decembra spet vzela v roke in naredila red, več časa posvetila gibanju in uredila prehrano. Najslabše je namreč, da ves dan nič ne ješ, potem pa zvečer, ko si lačen, poješ preveč.«
Kulinarika je umetnost
Kristina pravi, da v poklicu cvetličarke sicer zelo uživa, da pa ne ve, ali bi se zanj odločila še enkrat. »Vse bolj postaja moja velika ljubezen kulinarika. Že kot deklica sem rada mami in babici pomagala v kuhinji, ko pa sem odraščala, sem začela na kulinariko gledati z drugimi očmi. Videla sem, da je to neke vrste umetnost, ki ti dopušča ogromno ustvarjalnosti. Pri hrani ni pomemben samo videz, kot denimo pri šopku ali adventnem venčku, kulinarika namreč temelji na okusu. Prava umetnost je spajanje okusov in dejstvo, kako jih kombiniraš. Neizmerno uživam, ko kuham za družino, in če bo vse po sreči, bom, ko se razmere malo umirijo, tudi za druge. A ker je prav zaradi nastalih razmer projekt še malo v zraku, za zdaj o tem še ne bom govorila.« Sicer pa se je tudi z mislijo, da bi se prijavila v MasterChef Slovenija, dolgo poigravala in zbirala pogum. »Vsi okoli mene so poslušali, ko sem govorila, kako bi šla v MasterChef, nazadnje je to namesto mene naredila moja punca Maša, ki me je prijavila. Kljub temu sem bila zelo presenečena, ko so me poklicali in me povabili na avdicijo. Vse skupaj je potekalo zelo hitro, in šele ko sem uspešno opravila vse preizkuse, sem se začela zavedati, da to potegne za seboj kup stvari. Kot prvo: v službi še niti vprašala nisem, ali sem lahko tri mesece odsotna, in to me je zelo skrbelo. A na srečo neupravičeno, saj so bili moji delodajalci razumljivi in so me podprli.«
Nepozabna kulinarična izkušnja
Tako kot vsi tekmovalci šova se tudi Kristina strinja, da oddaja na človeku pusti sledi. »Že ko stopiš v kuhinjo MasterChefa in pogledaš sodnike, ki so na prvi pogled strogi, po drugi strani pa ljudje, ki so z nami delili veliko znanja … Prav poseben izziv je tudi, ko se srečaš z živili, ki jih ne poznaš in se ti niti ne sanja, kaj bi iz njih pripravil. Ne bom pozabila, ko sem v šovu dobila na mizo morsko žabo! Potem ti začnejo delati možgani in na vrsto pride ustvarjalnost, pri kateri je treba upoštevati kulinarična znanja, okuse. Včasih nekatere kombinacije, za katere bi najmanj mislil, ustvarijo pravo fuzijo. Sem se pa ta čas naučila veliko tehnik, s katerimi lahko v kulinariki delaš čudeže in včasih presenetiš celo samega sebe. Všeč mi je pogled na popoln krožnik, sestavljen iz različnih komponent in barvno usklajen. Res neprecenljiva izkušnja. Seveda pa moraš biti pripravljen na to, da vedno ne gre vse po načrtih in ti kaj ne uspe. Mislim, da je zame pravi izziv, če delam pod pritiskom. Tudi pri organizaciji porok, s katerimi sem se začela ukvarjati, ko sem spoznala, da svojih številnih konjičkov in stvari, ki jih rada počnem, ne bom mogla zadovoljiti s plačo cvetličarke. Kljub temu da mi je šov prinesel veliko novega znanja in izkušenj, pa doma ostajam v bolj tradicionalnih vodah kulinarike. Tam ni ne penic ne drugih elementov vrhunske kulinarike. Se pa trudim in klasične recepte malo prilagodim ter ustvarim sodoben pridih. To je lahko kar dober in včasih ne prav preprost izziv.« Kristina tako še vedno sanja o marsičem, a v nasprotju z mnogimi drugimi se vedno znova trudi, da jih tudi uresniči, kar ji bo gotovo prineslo uspeh tudi na kulinaričnem področju. Njeni vrlini sta namreč vztrajnost in delavnost, če pa vsemu skupaj dodamo še ustvarjalnost, je to odličen recept za uspeh.
