Ker se veliko družijo, je življenje v teh neobičajnih časih zanje še posebej zahtevno. »Sicer zelo rada kuham za starša, ki prideta k meni na kosilo ali večerjo, prav tako se s Sofio družimo pri njiju. Z mojo mamo sta zelo ustvarjalni ter vedno pripravljata kaj lepega, zanimivega in poučnega. Sofia je zelo rada z dedkom in babico,« pove Lorella. Sofia ima tako na eni strani uspešno mamo ter na drugi uspešno babico. »Ker sva z mamo zelo povezani, sem jo pogrešala takrat, ko je bila družbenopolitično aktivna, saj je bila precej v Ljubljani. Vedno se je borila za pravice italijanske manjšine in žensk na splošno, zato se je okoli nje veliko dogajalo. Medtem pa Sofia doživlja mojo izpostavljenost na zelo poseben način; v resnici so sošolci poskrbeli, da je ugotovila, da ima znano mamo. (smeh) Na začetku jo je to motilo, ker me ni želela deliti, zdaj se je navadila in ji je všeč, če sva deležni prijaznosti ljudi, ki jih ne poznava,« razloži Lorella Flego.
Vzgoja po vzoru najboljših prijateljic
»Sem skrbna in malo drugačna tudi zato, ker imam s Sofio poseben odnos. Sem mama, sestra in najboljša prijateljica hkrati, saj si želim biti popolnoma vpletena v njeno življenje. Veliko se pogovarjava in mislim, da lahko rečem, da o njej vem vse. Hkrati čutim, da mi tudi Sofia zaupa in pojasni svoje misli, zato lahko rečem, da je kljub mladosti zelo modra deklica,« svojo vlogo mame in odnos s hčerko opiše Lorella, svoje pa doda tudi njena ljubka Sofia: »Res je prijazna, zelo delovna, vedno na razpolago, vredna zaupanja in je moj najdražji zaklad za skrivnosti, ker ji lahko vse povem in vse ostane med nama.«
Vzor prijateljskega odnosa je imela Lorella tudi s svojo mamo. »Še danes je najboljša prijateljica. Sicer je bil v obdobju osnovne šole, ko je bila mama tudi učiteljica, med drugim celo moja v prvem razredu, ta odnos drugačen. Bila je mama in hkrati 'maestra', kar me je naredilo dokaj ljubosumno. Pozneje sem jo znova našla, to pomeni, da imam danes kar dve najboljši prijateljici: njo in Sofio.«
Nostalgija prevzame tudi Isabello, ko primerja hči v času odraščanja in vnukinjo: »Obe sta edinstveni. Sofia mi je podarila vonj mojega otroštva in spomine, ki so me znali potolažiti. Kot punčka je bila Lorella predvsem radovedna in zelo pozorna na svet, ki jo je obkrožal. V primerjavi z vnukinjo je bila bolj neposredna, Sofia pa je nekoliko bolj introvertirana. Če človeka dobro pozna, zna biti prav tako direktna, sicer je kritična, komentira pa pozneje, v krogu družine.« »Sicer pa je bilo moje otroštvo prav gotovo drugačno. Brezhibno, toplo, barvito in da, na drugem koncu sveta. Smo pa s Sofio vseeno veliko potovali in s tem želeli, da bi ji odprli obzorja. Ne morem primerjati Slovenije in Afrike, vsako odraščanje je bilo po svoje zanimivo; pri Sofii opažam predvsem tehnologijo, ki je jaz nisem imela, in dejstvo, da je ta generacija zelo odrasla in samostojna. Mi smo šli povsod peš, včasih s kolesom in brez telefona, zvečer si bil doma ob sedmih in to je bilo to,« se v spomine potopi še Lorella.
Delijo si trenutke veselja in žalosti
Veliko so se in se še danes učijo druga od druge. Isabella pove, da jo je hči naučila biti bolj samozavestna takrat, ko nastopa pred drugimi, medtem ko je Lorella od mame prenesla vzor slediti svojim sanjam in poslušati to, kar ima v sebi in ne glede na tisto, kar pravi svet. Rade se tudi presenetijo. »A nedvomno je bila zame najlepše presenečenje novica o Lorellini nosečnosti ter o prihodu Sofie,« se razneži Isabella. Prav bližina vedno in povsod, zdrav odnos, spoštovanje in tradicija so namreč tiste vrednote, ki gredo v njihovi družini iz generacije v generacijo. Kadar je treba, si delijo tudi nasvet ali pa si ponudijo ramo, ko pridejo trenutki žalosti. »Veliko govorimo in tako se izognemo temu, da ostanejo stvari nerešene ter globoko v nas. Že to, da lahko delimo občutke in dvome, je veliko, zato nam ni nikoli hudo in si z veseljem pomagamo. Medtem ko sina vedno prosim za nasvete pri pisanju in je tudi moj prvi kritik, imava z Lorello povsem ženske pogovore, ki so mi zelo pri srcu,« pove Isabella. Naj gre za tematiko službe, vzgoje ali ob dvomih ter posebnih doživetjih … Vedno se z veseljem pokličeta.
Ko jabolko ne pade daleč od drevesa
Še ena tema, mimo katere ne moremo nikoli, ko omenimo vedno urejeno Lorello. Ljubezen do lepega je očitno v genih, vsa tri dekleta pa se rada skupaj odpravijo tudi v pravi »ženski šoping«. In katere svetuje kateri? »Mami lahko dobro svetujem, Sofii manj, ker ima svoj okus in me včasih ne posluša. Je pa zanimivo, ker jo vedno zanima, kakšno je moje mnenje, toda potem vzame kos, ki je všeč predvsem njej,« pove Lorella, ki je navdušena tudi nad mamino omaro. »Ima noro bogato omaro. V bistvu ni niti konca niti kraja, zato bi rekla, da si lahko prej jaz kaj izposodim od nje. (smeh) Predvsem svilene bluze in plisirana krila.« No, včasih gre tudi v obratno smer, ko si kakšno jopo, plašč ali krilo na A v pastelnih barvah izposodi Isabella.
A da ne bo le hvale, tudi kritika je dobrodošla, če je seveda upravičena. »Obe znava biti kritični, a ne marava kreganja, in tudi če teče trenutek slabe energije, je čez deset minut pozabljen. Tudi s Sofio se ne kregava v smislu, da bi katera držala mulo; no, včasih moram biti stroga in dvignem glas, Sofia to razume. Ko naredi napako, pride do mene ter mi na uho prišepne: Oprosti. To je zame zelo pomembno, saj jo učim, da je beseda oprosti ključnega pomena za osebno srečo,« razloži Lorella. Ko se družijo skupaj, je veliko smeha in dogodivščin. »Skupaj smo denimo bile v Londonu, in to so bile res nepozabne dogodivščine! Komaj čakamo, da gremo spet. Moja mama leti po parkih in trgovinah, a jo prav tako zanimajo knjižnice in vse, kar je povezano z zgodovino ter kulturo. Med enim in drugim sprehodom smo se naučile veliko in se zvečer zgrudile v posteljo, super utrujene in super srečne.« Kako pa je pri treh dekletih z deljenjem kopalnice v skupnih apartmajih ali hotelskih sobah: »Kot prijateljice si kar pridno delimo ogledalo. Večji problem je doma pri umivanju zob, ker me Sofia vedno porine v kad!« se nasmeji Lorella.
Prazniki so čas družine in tradicije
Letošnji december in s tem prazniki bodo malce drugačni kot navadno, a se jih kljub temu doma zelo veselijo, saj je za Lorellino družino navadno ta čas zelo poseben. »Prazniki so za družino in zdi se mi pomembno ter lepo, da nadaljujem tradicijo, ki sta jo imela že moja starša. 24. decembra se dobimo za večerjo, skupaj počakamo polnoč, odpremo darila, si povemo dobre misli. Gre za obred, na katerega smo vsi zelo navezani in je najbrž še pomembnejši od samega novega leta.« Seveda ne manjkajo niti sladke pregrehe in decembrska okrasitev doma. »Jaz pečem piškote od konca oktobra do aprila! Jedo jih vsi, ker so res zelo dobri. Potem pečem štrudelj in jabolčno pito, vse obvezno s cimetom. Sem prvakinja na področju sladic!« razkrije Lorella, medtem ko je Isabella zadolžena za tradicionalno božično hrano. »Božična miza je zelo bogata in polna prilog od leče do bakalaja. Pozneje je na vrsti še tradicionalna italijanska sladica panettones kozarcem penine.« Kar zadeva obdarovanja, navadno skrbno in premišljeno izberejo predmete, ki jih osrečujejo: nekaj za obleči, nekaj za pojesti, kakšen parfum, igrače za Sofio in podobno. »Okoli daril je kar nekaj truda, všeč nam je kupovati za tiste, ki so nam blizu.« In seveda ne gre pozabiti na obvezno jelko … »Pri nas je jelka v beli barvi in z modrimi bunkami, delo mojega moža Aurelia, ki pridno skrbi za okraske, tudi na balkonu. Na njej se znajde tudi kakšen angel za srečo, je pa Lorellina jelka vsekakor bolj bogata in izvirna,« razloži Isabella. Lorella se pritrdilno nasmeji in nadaljuje: »Res je, saj nenehno kupujemo nove bunke in pentlje, po drugi strani pa so mi najbolj pri srcu bunke, ki jih je ročno naredila moja prijateljica s tehniko decoupage. Res so čudovite.«
Čudovita pa so tudi njihova oblačila, saj se za božično večerjo vedno odenejo v kaj bolj slovesnega in trenutku primernega. »Oblečemo se večerno in elegantno, četudi smo doma. Božič je vedno čudovita priložnost za lepe obleke in še lepše spodnje perilo.« Tudi letos se tako ne glede na okoliščine veselijo božične večerje. »Vsi potrebujemo malo normalnosti in umirjenosti. Veselim se božičnih barv in božične glasbe pa tudi časa, ki si ga bomo v družini naklonili,« pravi Isabella, medtem ko Lorella nadaljuje misel in sklene pogovor: » … in zraven so še lučke ter božično vzdušje. Ne glede na to, kako bo, december je mesec, ki zaključuje leto, in s tem se piše tudi nov začetek. Zame so vsi začetki čudoviti in dišijo po novi priložnosti.«
