Novice Svet24

Pot Tine Gunzek na odrske deske je precej netipična, saj do konca gimnazije ni razmišljala o igralskem poklicu. »Redko sem sodelovala pri raznih krožkih, nastopala na prireditvah. Ko se mi je ponudila priložnost sodelovati pri predstavi Ščuka da te kap Toneta Partljiča v amaterskem gledališču v Celju, sem jo zgrabila. Tako sem se zaljubila v teater, deske, ljudi, način dela, da sem se odločila vpisati na AGRFT,« se spominja Tina, ki prihaja iz okolice knežjega mesta. Čisto sama se je pripravila na sprejemne izpite na akademiji. »Danes se mi zdi prav presenetljivo, kako drzna in samozavestna sem bila, ker se mi ne zdi, da je to ravno moja osebnostna značilnost,« se smeji in doda, da se je tudi na življenje v Ljubljani hitro navadila. »Ljubljana mi je bila takoj všeč. Na sprejemnih izpitih sva se spoznali s sošolko Anjo Drnovšek in se dogovorili, da bova skupaj živeli v stanovanju v središču Ljubljane. Skupaj sva zakorakali v študentski svet. Družili pa smo se tudi s preostalimi igralci iz letnika. Radi smo kakšno ušpičili. Še raje pa smo imeli kakšne nedolžne podvige, kot je denimo nočni pohod na Ljubljanski grad,« se spominja študentskih let. V četrtem letniku je začela kot gostja sodelovati z MGL, po diplomi pa so bili igralci vrženi v »zverinjak«. Sama je sodelovala še s Siti teatrom in bila srečna, da je zagrizla v delo in sodelovala pri projektih. Tri leta je bila na svobodi in imela srečo, da je vsako leto imela po štiri projekte. Eden od njih je bil leta 2013 v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Ta ji je povsem spremenil življenje.

Gledališka ljubezen
Za dva meseca se je preselila v Trst, kjer so s preostalimi člani ustvarjalne ekipe bivali v stanovanju in pripravljali predstavo. Enega od soustvarjalcev, Primoža Forteja, je poznala že od prej, a kmalu so se med njima začele plesti več kot le profesionalne vezi. »Zelo smo se zbližali, iz širšega kroga ustvarjalcev je na koncu preživela najina dvojina. Hitro sva začutila naklonjenost in postala par. Po vseh teh letih nama je še vedno zelo lepo skupaj. Z njim sem si želela ustvariti družino. Pred štirimi leti je bilo precej divje, saj sva dve leti iskala primerno hišo na Krasu, ki bi postala najin novi dom. Tudi ko se je že napovedala hči Olivija, nisva prav nič hitela, rekla sva si, ko bo, pa bo. Tik preden sem morala v porodnišnico, pa nama je uspelo najti tudi hišo. Spominjam se, kako sem še z velikanskim trebuhom prenašala škatle,« se smeji Tina, ki je že kmalu po rojstvu hčerke vedela, da si želi, da Olivija ne bi bila edinka. Pred skoraj letom in pol se ji je uresničilo tudi to in rodila je krasnega fantka Voranca. Starševstvo je za igralca precej naporno, tudi zato, ker v bližini nimata babic in dedkov, ki bi priskočili na pomoč pri čuvanju vnukov. Še posebno zapleteno je, če sta s Primožem angažirana pri istih projektih, saj to pomeni njuno hkratno odsotnost. Poseben izziv pa je, da Tina dela v slovenskem gledališču v Italiji, kjer velja italijanska zakonodaja. Ta pa v nasprotju s slovensko predvideva samo tri mesece porodniškega dopusta. »Pri obeh nosečnostih sem se zelo hitro vrnila v službo. Priznam, da je bilo to zelo zahtevno, kajti ženska po porodu potrebuje kar nekaj časa, da si opomore, se privadi materinstvu, pa tudi prvi meseci z dojenčkom so najpomembnejši za oba. V drugo mi je šla na roke pandemija, ko se je vse ustavilo in sem bila lahko doma z Vorancem. Zdaj sta otroka v vrtcu in pri varuški, sproti pa se dogovarjava, kako z varstvom, odvisno od najinih urnikov. Včasih pa se zgodi, da ni nikogar, ki bi priskočil na pomoč, in otroka vzameva kar s sabo na vaje ali sestanke.« Pri vzgoji Olivije in Voranca se ravna po svojih občutkih in ženski intuiciji. Otroka poskuša čim bolj vpeti v družinska opravila. Vsi zelo uživajo, kadar skupaj pečejo piškote, kuhajo, imajo skupne obroke (od zajtrka do večerje), se umivajo, berejo pravljice in pesmi … Zdi se ji, da vse to da otrokom varnost, pa tudi meje za nadaljnje življenje. Če ima slab dan, tega ne skriva pred otrokoma, saj se ji zdi prav, da začutita tudi ta del življenja. Otroka pa postajata prava Kraševca. Iz vrtca vsak dan prineseta kakšno novo narečno besedo, ki jo hitro usvoji tudi njuna mama iz Štajerske. Le na kraško burjo se še ni navadila.

Življenje s televizijskim zvezdnikom
Igralka se za zdaj še ni preizkusila v televizijskih vlogah, trenutno o tem ne razmišlja, ne izključuje pa možnosti, da bo to kdaj storila. Ves čas pa je bila poleg, ko je vladala evforija okoli Gušta. »Čisto mi je ustrezalo, da sem bila v ozadju. Bilo je precej divje, tako za Primoža kot zame. Vsi smo se morali privaditi živeti s tem. Ustavljali so nas na ulici, kukali v voziček, v katerem je ležala Olivija, želeli klepetati in se fotografirati. Na srečo pa živimo v Sloveniji, kjer res ne moreš biti zvezdnik,« pove in doda, da Primož ni mogel biti to niti doma, saj ga je čakala kopica opravkov in pomoč pri skrbi za otroka. Zdaj sta vpeta v druge projekte in prvič se je zgodilo, da nista skupaj v nobenem, kar je zelo dobro tudi za njuno družinsko življenje, saj to precej poenostavi izmenjavanje pri čuvanju otrok. Igralka upa, da se bodo razmere kmalu izboljšale, da bo končno več denarja, da se bo delalo kakovostne predstave, kjer bo dovolj sredstev za vse dele predstave (scena, kostumi, glasba, koreografije …) in za katere bodo vsi ustvarjalci dobilo pošteno plačilo. Oba s Primožem sta se že privadila italijanskemu načinu dela v slovenskem gledališču, ko imajo igralci pogodbo samo devet mesecev, kolikor traja sezona. Potem pa jim jo obnovijo ali ne. Tako morajo čez leto prihraniti za poletne mesece, ko so brez dela, velikokrat pa to pomeni, da si je treba poiskati še kakšne dodatne projekte, da lahko preživijo. A ker imata oba rada svoje delo, sta v zakup vzela tudi to.