Darja Zgonc je del ekipe oddaje 24ur že od samega začetka, od tistih pionirskih časov pred 25 leti, ko so se pod taktirko Tomaža Peroviča lotili za tiste čase pogumnega in ambicioznega projekta in nato z njim profesionalno rasli. »Oddaja je tako nedvomno pomemben del mojega poklicnega življenja. Ritem dela v dnevnoinformativni oddaji pa seveda vpliva tudi na ritem zasebnega življenja. Še posebno kadar se dogaja kaj večjega, ko vsi na polno delamo, v službi in tudi doma. Ko 'padeš' v neko dogajanje, je na trenutke kar težko preklopiti v običajno normalnost.«
Spominja se začetkov, ko je Pop TV še imel prostore v poslovnem objektu v Stegnah, tik ob menzi, kjer so vsak dan kuhali golaž. Ko je takrat vsak dan ob prihodu domov »pridišala« po tej jedi, jo je mama celo zaskrbljeno vprašala, ali res dela na televiziji. Tudi po selitvi na Kranjčevo je bilo veliko nepozabnih spominov. »Denimo ko je bil na začetku v redakciji samo en telefon in posledično vrsta zanj vedno zelo dolga,« se nasmeji Darja.
Kljub dolgoletnemu »stažu« se ji zdi, da je tako oddaja kot televizija nista osebnostno spremenili. »Vsaj ne bistveno. Tisti, ki me poznajo od malega, pravijo, da sem ostala bolj ali manj ista. Tudi s prijatelji si že dolgo delimo dobro in slabo, ne glede na to, kaj in kje kdo dela. Sem pa verjetno v nekaterih situacijah bolj zadržana, kot bi bila sicer.«
In če bi primerjali Darjo danes in Darjo pred 25 leti … »Opazim predvsem, da imam precej več gub. Še dobro, da jih je veliko od smejanja. (smeh) Sicer pa sem v primerjavi s preteklimi leti danes precej bolj strpna in preudarna, lažje in hitreje vzpostavljam kritično distanco – tako zasebno kot pri delu –, manj se obremenjujem z nepomembnimi in nekonstruktivnimi stvarmi, bolj znam ceniti tisto, kar je v življenju res pomembno, in se za to tudi postaviti. Skratka, leta prinesejo kup pozitivnih stvari. Pa tudi kup novih ljudi, ki si jih izbereš sam.«
Radovedni otrok
Že kot otrok je bila zelo radovedna. Zanimalo jo je vse, povsod je hotela biti zraven. »Trenirala sem najrazličnejše športe, se preizkušala v matematičnih izzivih, postavljala šotore s taborniki, se klatila s prijatelji, pisala pesmi, sodelovala pri šolskem radiu … Povsod me je bilo veliko. To radovednost sem ohranila tudi v odrasli dobi in zraven očitno tudi del naivne zvedavosti, ki v našem poklicu pride še kako prav. Tudi danes me zanima ogromno stvari, tako da mi je včasih prav žal, da imam premalo časa za vse. V otroštvu sem seveda, tako kot vsi, sanjala o različnih poklicih, ko se je bilo treba odločiti, pa sem izbrala novinarstvo. Res je, da sem si sprva predstavljala, da bom potovala po svetu in poročala s kriznih žarišč, potem pa se je zasukalo malce drugače. Kljub temu pa moram reči, da sem se odločila prav. Novinarstvo je namreč za nas radovedneže idealen poklic.«
Svojih televizijskih začetkov se spominja s precej nostalgije. »Še kot študentka sem začela delati na TV Koper Capodistria. To so bili zlati časi, ko si lahko reportažo pripravljal teden ali dva in ko smo si z ekipo po snemanju obvezno privoščili dolg klepet in včasih pozno v večer skupaj premlevali kadre, izjave, zgodbo. To so bili časi, ko smo imeli čas. Danes je tempo dela povsem drugačen, v dnevnoinformativnem programu vsi lovimo minute in sekunde, če nekaj ni objavljeno danes, jutri ni več novica, če ni novo, ni zanimivo in tako naprej. Je pa res, da je v tej nenehni tekmi s časom neki poseben čar – ves čas si na adrenalinu, ves čas se dogaja in ves čas si tudi ti posredno v središču tega dogajanja.«
Najbolj jo pogrejeta brezbrižnost in egoistična omejenost, ki ju žal tudi v teh težkih časih opaža pri nekaterih posameznikih. »Večina ljudi medtem razumno in solidarno stopa skupaj, da zaščiti sebe in predvsem tiste najranljivejše med nami. Saj za to gre: da nam je mar, da znamo skrbeti drug za drugega, da se zavedamo, da je naša svoboda tudi svoboda drugega in da smo v boju z virusom lahko močni le skupaj. In zato se me v teh časih posebej dotakne vrsta malih, a v resnici velikih zgodb o solidarnosti, sočutju, skrbi za druge, pripravljenosti pomagati.«
Prizna, da je tudi sicer pred kamero včasih težko ostati neopredeljen. »A gledalci seveda niso neumni – mi predstavimo dejstva, podatke, izjave vpletenih v določeno zadevo, svoje mnenje pa si ustvarijo sami.« Kadar ima slab dan, tega ne sme pokazati. »Ko si pred kamero, moraš biti zbran, tudi če imaš slab dan. Včasih, če je slab dan res slab in žalosten, se pač maksimalno osredotočiš in skušaš vsaj začasno odmisliti to, kar te tare.«
Najtežje se je bilo posloviti
Kljub temu da Darja velja za eno najbolj priljubljenih televizijskih voditeljic, opaža, da je zmot ljudi o njenem delu še vedno veliko. »Nekateri si predstavljajo, da prihajamo v službo tik pred oddajo, ravno toliko prej, da nas v maski še pravočasno uredijo, nato pa v studiu preberemo pripravljena besedila. Ne drži. Voditelji smo izkušeni novinarji, ki sodelujemo pri pripravi celotne oddaje, od postavitve do izvedbe, besedila, vprašanja za goste in podobno pa si pišemo sami.« V vseh teh letih se je zgodilo tudi veliko težkih situacij, s katerimi se je morala spoprijeti. »Najtežji trenutki so bili, ko smo se poslavljali od sodelavcev: Matjaža Tanka, Špele Šipek, Roswithe Grah Jovanović - Rozi in drugih. Vsako slovo je bilo boleče. In za vsakim je ostala praznina. Kot obdobje pa je, vsaj zame, najtežje zdaj, ko iz dneva v dan poročamo o epidemiji, štejemo nove okužene, hudo bolne, umrle. Ko prikazujemo nove in nove posnetke polnih bolnišnic, zgodbe ljudi, ki se še mesece spoprijemajo s posledicami bolezni, posredujemo s podatki in preverjenimi dejstvi podprta stališča strokovnjakov, izjave in jasna opozorila zdravnikov, pričevanja zdravstvenih delavcev, ki so že skoraj povsem izčrpani, pa nekaterim še vedno ni jasno, da so razmere prekleto resne in se požvižgajo na ukrepe. K sreči je takih vse manj.«
S športom in smehom nad službeni stres
Največji odklop v življenju ji predstavljajo šport, gibanje, morje, potovanja, neobvezni klepeti, knjige in filmi. »Skratka preskoki v drugačne svetove,« pojasni Darja, ki ima zelo rada dober humor. Do tega pa marsikdaj pripeljejo tudi nepričakovana dogajanja pred kamerami. »Zabavnih prigod je bilo v studiu kar veliko – od smešnih nerodnosti in zapletov do muhe, ki je zašla v studio in se osredotočila na nosove voditeljev. Zgodilo se je tudi že, da je v studio zašel nenapovedani obiskovalec in se nato s čudnimi grimasami nemo opravičeval za nenaden vdor, medtem ko se je ritensko umikal proti izhodu. In ker nas je v studiu več, se ob takih pripetljajih prikrito nasmihanje lahko hitro razširi v nalezljivo smejanje.«
Smeh je še toliko bolj dobrodošel, saj je stres del poklicnega vsakdana. »Moram reči, da se s službenim stresom dokaj dobro spoprijemam. Včasih ga je kar veliko, vendar je to predvsem tisti pozitivni, adrenalinski stres. Glede odgovornosti pa – odgovornost, ki jo nosimo voditelji, novinarji in mediji nasploh, je velika, tega se je treba ves čas zavedati in nenehno preverjati stvari, tako da res držijo. Škoda, ki jo lahko povzročiš z nepreverjenimi, netočnimi informacijami, je namreč lahko velika in je tudi popravki ne odpravijo povsem.« Tudi ko pride Darja domov, nikoli povsem ne pozabi na delo. »Kot novinar težko kar izklopiš, tako da tudi kadar nisem v službi, spremljam aktualno dogajanje, brskam po spletnih novičarskih straneh, gledam informativne programe in berem časopise. Včasih se moram prav zavestno potruditi, da odklopim. In ja, se da, idealen za odklop je dopust, še posebno če ga preživljaš v nekem drugem okolju.«
In čeprav zdaj že vrsto let sedi na voditeljskem stolčku, se tega še ni naveličala. »Glede na to, da že vso svojo profesionalno kariero delam na televiziji, sem se preizkusila v več vlogah: od novinarke in urednice oddaj do voditeljice in odgovorne urednice. Vsaka vloga je malce drugačna, vse pa so zelo povezane. Delo na televiziji je namreč izrazito timsko delo in prav vsaka oddaja je rezultat dela in povezanosti celotne ekipe. Se mi pa zdi, da mi je prav voditeljsko delo najbolj pisano na kožo,« sklene pogovor Darja.
