»Kot dojenček ni skoraj nikoli jokal. Kot otrok je bil vzoren, priden, vesten in v šoli odličen. Ko pa je postal najstnik, se je plošča malce obrnila, za kar ni bil kriv čisto sam. Razmere v družini so začele pešati, zato je opešal tudi v šoli. Nikoli ga ni bilo doma, postal je fant ulice. A je šolo vseeno naredil in nato začel delati kot zobotehnik. Kmalu je ugotovil, da to ni zanj, zato je vse skupaj opustil in se odločil, da bo sledil svojim sanjam,« se Omarjeve mladosti spominja mama Alenka. Pevec pa se iz otroštva rad spominja predvsem poletij, ki so dišala po morju, soli in sončnih žarkih. »Vsako poletje, ko smo za prvomajske praznike prišli na morje, sem se najprej vrgel v nepokošen travnik in se začel valjati po njem, potem sem nabiral rožice, dokler starši niso razpakirali prtljage. Krasni spomini, asociacija na brezčasnost in svobodo,« se najsrečnejših dni otroštva spominja Omar, ki še danes rad opazuje valovanje morja, prisluhne cvrčanju škržatov in opazuje živopisne cvetlice. V najstništvu se je zaradi slabših družinskih razmer zaprl vase in, kot pravi sam, postal čuden in samosvoj. »Prav v teh malce težjih časih sem odkril strast do glasbe in do osebnega izražanja skozi njo.« Imel je tudi veliko predrznih podvigov. »Bratu sem denimo s šolskim ravnilom izbil sprednji zob, s košarkarsko žogo razbil okensko steklo, ki je potem letelo iz petega nadstropja na pločnik pred blokom, nekajkrat sem si razbil glavo, enkrat doma in dvakrat na ulici … Brat Anis je bil manj problematičen glede otroških vragolij,« se nasmeji glasbenik in doda: »Mama je k vzgoji sicer prispevala malo manj, kot bi si želela, saj je bila precej odsotna. Hodila je v dve službi in ni imela časa, da bi se nama posvetila, kolikor bi hotela. A ji ne gre zameriti. Vseeno sva postala dobra človeka, kar je najpomembnejše.«
Raje kot jokal je pel
Alenka, ki je učiteljica glasbe in pianistka, je sinov glasbeni talent prepoznala že zelo zgodaj. »Vedela sem že, ko je bil Omar star manj kot leto dni. Kot dojenček je rajši pel kot jokal. Jokal je namreč res zelo malo. Vsak večer se je uspaval s petjem. Enkrat sem rekla očetu, ko sva ga zvečer iz druge sobe poslušala, da bo gotovo pevec. A oče ni verjel. Jaz pa sem to takoj začutila in bila od tedaj prepričana o tem.« No, nekje pa se Omar kljub neizmerni ljubezni do glasbe vendarle ni dal prepričati. »Želela sem ga naučiti klavir, ko je bil majhen, pa ni šlo. Vedno se je začel metati po tleh, kadar sem mu rekla, da je kaj zaigral narobe. Kot otrok je vedno želel imeti prav. Če bi me takrat poslušal, bi bil danes zagotovo tudi profesor klavirja,« se nasmeji Alenka. Čeprav je danes izredno ponosna nanj in na to, da je javna oseba in znani slovenski pevec, tega nikoli ni obešala na veliki zvon. »Tudi nasvetov mi glede tega ni dajala nikoli, saj nima izkušenj na tem področju. Je pa vedno zelo žalostna, ko pišejo grde stvari o meni. Verjetno celo bolj kot jaz,« razloži Omar.
Obožujeta morje
Danes se z mamo odlično razmeta in se veliko pogovarjata. »Mama je tipična ženska, jaz pa sem tipičen moški. Čeprav je tudi ona včasih rada po moško šefica, pa sem jaz velikokrat po žensko občutljiv in čustven. Podobna sva si v tem, da obožujeva glasbo in da imava oba dober smisel za humor. Mama obvlada cinizem, jaz pa sarkazem. Oba sva rojena v vodnih znamenjih, zato obožujeva morje, poletje, plavanje in veliko časa preživiva skupaj na vikendu. Prav tako je mama še vedno moja vzornica. Še vedno se ogromno naučim od nje.« Oba sta tudi zelo spontana in odštekana. »To ima Omar po meni. Velikokrat na kakšnih zabavah kakšno ušpičiva skupaj. Recimo zapojeva in zaigrava, če je v bližini kakšen klavir ali klaviatura,« pove Alenka.
Posebna kosila z anekdotami
Čeprav je glasbenik precej spreten tudi v kuhinji, se nekajkrat mesečno pusti razvajati z maminimi domačimi jedmi. »Mama zelo rada govori. Običajno hitro poje kosilo, jaz jem počasi. Ko ona konča, začne z zgodbicami iz preteklosti. Nikoli se jih ne naveličam in vsakič izvem kaj novega. Z veseljem jo med kosilom poslušam namesto radia,« se nasmeji Omar. Sicer pa se je prav od mame naučil veliko tudi o življenju. »Že kot otrok sem opazoval vsako njeno potezo in se z največjim užitkom crkljal pri njej. Še danes jo poslušam z odprtimi očmi, ušesi in usti, kot da sem še vedno majhen. Nikoli nisem bil razvajen, tega mi ni pustila. Hvaležen sem ji za to. Naučila me je tudi biti zabaven v družbi. Nikoli mi ni govorila, kaj naj počnem in kako naj se obnašam. Vzgajala me je z dejanji, ne z besedami,« pravi glasbenik. Enako je tudi z izrečeno ljubeznijo. »Ona to, da me ima rada, izkazuje bolj z dejanji, jaz pa ji to tudi povem vsakič, ko se poslovim.«
Seveda pa pridejo tudi dnevi, ko si gresta na živce. »Jaz recimo ne razumem, kako je lahko mama tri mesece skupaj na morju in se od tam ne premakne. Meni bi se zmešalo,« pravi Omar, Alenka pa doda: »Jaz pa ne razumem, zakaj ni Omar v glasbenem poslu bolj podjeten in ambiciozen, kot je. Pa mi vedno odgovori, da se sreča skriva v majhnih stvareh.« In kako so videti njuni prepiri? »Vedno ko kaj stori zame, mi naslednjo sekundo malce v šali to vrže naprej, mene pa to zelo razjezi in izpade, kot da sem nehvaležen, čeprav ni tako. Želim, da če že, to stori brezpogojno, kot to storim jaz, a ne more iz svoje kože in me vedno malce razjezi. A se jeza po nekaj sekundah vedno poleže.«
Mama kot odlična svetovalka
»Pri dvanajstih letih sem prvič nastopil javno. Imel sem hudo tremo, moralo je biti kakih štiristo ljudi. Imel sem solistični točki na šolski prireditvi, kjer sem moral zapeti čustveni ponarodeli skladbici. Spremljal me je šolski pevski zbor in mama na klavirju. To je eden lepših spominov z mamo. Vsi prisotni so jokali. To si bom zapomnil za vedno, saj je bil to eden od trenutkov, ki naju je zelo povezal,« se spominja sogovornik. In čeprav so v življenju nemalokrat prišli težki trenutki, se Omar takrat ne obrne na Alenko. »Mame ne želim obremenjevati s svojimi težavami, vsi jih imamo. Prav je, da se z njimi spoprimemo sami. Tega me je naučila ona. Se pa zagotovo obrnem k njej po nasvet, če seveda mislim, da mi lahko svetuje dobro. Za zdaj se je izkazala kot dobra svetovalka.« Pevec se ob tem spomni tudi trenutka, ko so s sošolci po deseti obletnici valete prišli zvečer k njim domov. »Bilo nas je okoli petnajst. Bil je hud direndaj, saj smo se zelo razigrali, ko smo se po dolgih letih spet srečali. Nekdo od njih se je spomnil na najin prvi skupni nastop na prireditvi v osnovni šoli, s prstom pokazal na klavir in prosil mamo, naj kaj zaigra. Usedla se je za klavir in začela. Vsi so v trenutku obmolknili in z občudovanjem poslušali. Jaz pa sem si ponosno rekel: 'Mami, hvala za talent.'«
Omar Alenki rad pripravi tudi kakšno presenečenje. Poleg tistih običajnih jo je nekoč presenetil na prav poseben način. »Za darilo sem ji dal lepo vsoto denarja, ki ga v tistem trenutku nisem potreboval. Šele potem se je izkazalo, da ji je ta denar prišel zelo prav, zato sem bil svoje poteze še bolj vesel. Vem namreč, da bi to z veseljem zame storila tudi ona.«
»Na sina sem ponosna iz več razlogov. Ne le vsakič, ko stoji na odru Evrosonga ali na terasi nastopa za prijatelje, pač pa predvsem na to, da je postal neškodljiv, pošten in skromen človek, ki mu ni vseeno za ljudi okoli sebe in ki zelo rad pomaga bližnjim. Je pa res, da mu prav zato tudi večkrat pravim, naj gleda nase bolj kot na druge. Pa naj že najde kakšno fejst punco, rada bi imela vnučke!« sklene pogovor Alenka.
