Novice Svet24

»Nekaj se obeta, vendar o tem še ne smem govoriti,« je skrivnostna Lara, ki je pred tremi leti postala še femme fatale. Najbolj fatalna je nedvomno za svojega partnerja Davideja, s katerim ima navihana sinova. Fatalna Lara je nedavno slavila štirideseti rojstni dan. Ker je Davide te dni mesec dni službeno odsoten, je v peto desetletje vstopila sama. »Podarjen mi je še en mesec 39-ke. Ko pa se vrne, bo gotovo kakšna fešta,« se smeji temnolaska, ki si ne beli glave zaradi gub in sivih las, ki že malo poganjajo.
Lara Komar te dni blesti v predstavi Stoletje muzikala, ki jo igrajo v Trstu, Kopru in Novi Gorici. »Vesela sem vrnitve pred občinstvo. Seveda se prilagajamo razmeram in so sedeži v dvorani zapolnjeni po sistemu šahovnice, ljudje si pred vstopom razkužijo roke in ves čas nosijo masko. Kljub temu pa je naše delo namenjeno ljudem, da ga začutijo, v njem uživajo in jim polepšamo življenje. Hvaležna sem, da jim to lahko damo,« pravi Lara, ki se trudi iz vsakega trenutka potegniti najboljše. Tako je tudi spomladi, ko so se čez noč zaprli šole, vrtci in gledališča, našla lepoto v tem, da so bili z Davidejem in fantoma čim več skupaj. Angažirala se je tudi v šoli in vrtcu ter prek Zooma otrokom brala pravljice v slovenščini in italijanščini.
Uživa v drobnih stvareh in dragih ljudeh
»Pri nas je bilo zelo strogo. Od marca do maja nismo smeli nikamor. Bila sem zelo hvaležna, da živimo v hiši z vrtom, da smo šli lahko vsaj malo ven. In neznansko vesela, ko smo šli lahko dvesto ali tristo metrov od doma do morja,« pove igralka, ki je še posebno uživala poleti. Dolgo so bili v Gradežu v mobilni hiški, kjer je bilo malo turistov in veliko divjih živali, ki so prišle čisto do njihove hiške. Uživali so v miru, daleč od ponorelega sveta. Septembra pa so šli še za dvanajst dni na Sicilijo. »Šli smo z letalom in se zavedali drugačnega življenja. Ves čas smo imeli maske in vzdrževali razdaljo tako zaradi svoje varnosti kot tudi drugih, kar je bil svojevrsten psihološki občutek. Vseeno pa je bilo prekrasno. Na Siciliji sem bila že kar nekajkrat z gledališčem in vedno sem s seboj vzela vso družino. Tokrat smo se potepali po Taormini, šli v Catanio, na Favignano, v Agrigento, plavali podnevi in ponoči. Iz gradeške lagune smo šli na pravo morje. Domov sem se vrnila z občutkom, da je bilo nebo nad Sicilijo drugačno, bolj modro in malo bliže,« se smeji Lara, zadovoljna, da sta šla njena otroka pred dvema tednoma v vrtec in šolo, ona pa na delo v gledališče. Seveda pa se vsi držijo varnostnih ukrepov, Lara še posebno, saj ima sestro medicinsko sestro, ki je na svoji koži dodobra občutila vso situacijo in jo predstavila domačim. Obenem pa nočejo v nevarnost spravljati staršev, ki sta zaradi starosti v rizični skupini. Naučili so se sobivati z novimi razmerami, čuvati ne samo sebe, temveč tudi paziti na druge. Lara se zaveda, da ni nič v življenju samoumevno.
Sreča ni samoumevna
»Za srečo se je treba potruditi. Tudi za nasmeh. Večkrat slišim, lahko tebi, ko si srečna in vesela. Vendar se človek vsak dan sproti odloča, katero pot bo ubral. Vsakemu se zgodijo situacije, ki niso prijetne. Odvisno pa je, kaj boš naredil iz tega. Ni vedno vse posejano z rožicami. Če jih ni, pa jih lahko posadiš in poseješ na svoj vrt in travnik,« pravi Lara, ki jo je v začetku oktobra doletela še okrogla obletnica. »Ah, nič se ni spremenilo, saj nič ne pride z danes na jutri. Rojstni dan dojemam kot nekaj normalnega in vsakdanjega. Le ko napišeš, spredaj ni več tri, temveč štiri. Glede na to, da je mož odsoten ta mesec, se bom malo delala, da sem 39, in počakala s praznovanjem. Ne čutim kakšnega bremena let. Moja nona Alma, pametna in modra ženska, ki je imela težko življenje, a je znala v vsem najti nekaj lepega, me je naučila, da si star toliko, kot se počutiš. Imam občutek, da sem zdaj v smislu energije, ležernosti in sreče mlajša kot takrat, ko sem študirala in se pripravljala na življenje. Takrat me je skrbelo veliko več. Zdaj pa sem se prepričala, da 40 niso kakšna huda leta, da mi je lepo, nabrala sem si nekaj izkušenj in ne bi menjala za nazaj. Kako bo šele pri 50! Dobro se počutim v svojem telesu. Pridejo dnevi, ko si bolje, pa slabše, pa super. Ko se nasmeješ, ne vidiš gub. Ko si srečen, si lep. Seveda imajo leta svojo težo pri mojem poslu. A le, če jih ne živiš na polno. Če želiš biti večno mlad, ne boš nikoli srečen in se ti bo vedno zdelo preveč let. Recept za to je delati na sebi: trudim se zdravo živeti, zdravo jesti, se vsak dan gibati. Prijateljica, ki je živela v Južni Ameriki, mi je razkrila, da če vsak dan malo zaplešeš, te to dela srečnega v življenju. To se trudim početi, pa tudi brez slabe vesti pojesti kakšno čokolado in ocvrt krompirček za ravnovesje. Trudim se iskati ravnovesje, saj vem, da mirno morje nima gub. Seveda pa pridejo trenutki, ko mi je hudo, vendar morajo biti, saj brez njih ne bi vedela, kako je, ko mi je lepo,« razkrije svojo življenjsko filozofijo. Prav nič je ne motijo niti prvi sivi lasje. Režiser Reke ljubezni ji jih je kar nekaj populil, vendar vztrajno poganjajo novi. Za zdaj še ni razmišljala, da bi se pobarvala, saj razen pri petnajstih letih, ko je domov prišla češnjevo rdeča in jo je oče nagnal v kopalnico, da si umije lase, teh ni barvala. Zadovoljna je s svojimi temnimi. Niti za zdaj še ne razmišlja o zabavi. »Ne vem, ali bi organizirala fešto zase. Čakam na presenečenje, če se bo izkazal kateri od mojih prijateljev. Rada imam praznovanja in druženja. Vse to raje organiziram za druge. Zdi se mi lepše. Sem pa vesela, ko se stvari dogajajo spontano, in se z veseljem pustim presenetiti. Z Davidejem za rojstne dneve ne hodiva na kakšne romantične večerje v dvoje, saj nas je veliko in raje praznujemo skupaj s prijatelji. Tako je vedno lepo in vsem laže,« se smeji Lara.