Poslušamo ga na Radiu Veseljak. In poslušamo njegove pesmi – Jutro, Ne odhajaj, Sto trenutkov, Za njo. Pesmi so raznolike, zanimive, a tudi sam priznava, da se je končno našel šele s Svoje barke krmar. No, če je Žiga za knjigo uspehov svojega življenja napisal šele uvod, je knjiga uspehov njegovega strica, profesorja in staroste slovenskega frankofilstva Slavka Deržka, ki je zaslužen za to, da se je njegov nečak začel ukvarjati z glasbo, obširna. A še zdaleč ni napisana. Z Žigo smo se srečali v hiši, kjer uživata stric Slavko in teta Carmen, prav tako profesorica, ki je poučevala angleščino.
Nekaj je zanimivo, Slavko: vi se pišete Deržek, Žiga pa Deršek. Je to posledica napake kakšnega uradnika ali …
Slavko: Moj brat je bil rojen leta 1942 in so v nemških knjigah napisali Deržek s sch. Po vojni je iz tega nastal š in Deršek, mi smo ostali Deržek.
Vsem je nekaj položeno v zibelko. Kaj je bilo vam, Žiga?
Žiga: Glasba. Čeprav se z glasbo v družini ni nihče ukvarjal, smo pa z njo živeli. In ob zibki so stali dobri ljudje.
Slavko: Glasbo smo vedno poslušali. Snemal sem jo na kasete in poslušali smo jo, ko smo se vozili. Morda je vplivalo to. Vse popevke smo znali na pamet. Že kot otrok je rad pel tisto Zemlja pleše.
Žiga: Vedno sem rad prišel k stricu, saj doma nismo imeli obsežnega glasbenega repertoarja. Stric je hodil v Ljubljano in kupoval plošče ter ustvaril knjižnico slovenske glasbe. Ko smo prišli k njemu, je bilo vedno zanimivo, ker glasba ni počivala v kotu, temveč se je vrtela.
Slavko: Ko še zgoščenk ni bilo, sem imel kasete, snemal sem veliko z radia. Na Slovenskem se francoske glasbe ni veliko vrtelo. Avstrijska postaja Ö3 jo je vrtela v oddaji Glasba za spanje. Poslušal sem jo pred polnočjo in kasetofon sem imel vedno pripravljen. Ko je bila Evrovizija – takrat sem poučeval na gimnaziji – in če je bila v soboto zmagovalna francoska pesem, sem jo posnel in v ponedeljek smo jo že obravnavali v šoli.
Francoščino se je pri vas učilo veliko znanih. Za šanson ste navdušili Nuško Drašček. Verjetno ste imeli z Žigo lažje delo?
Slavko: Verjetno se je zaradi naju odločil za najino gimnazijo: Carmen je bila učiteljica in jaz inštruktor, siva eminenca v ozadju. Ko sem pripravljal Frankofonske dneve, jih je začel Žiga kmalu uspešno voditi.
Žiga: Francoščina mi ni delala velikih težav, a ko smo prešli na bralne vaje in slovnico za maturo, sem zaradi zahtevnosti – z jezikom se nisem ukvarjal vsak dan – potreboval več njune pomoči.
Vam je bil kdo od učencev pri srcu, profesor?
Slavko: Vedno so rekli, ta razred je poseben, a moram reči, da sem imel vse razrede enako rad. So dijaki, s katerimi se bolj ujameš. Imam z vsemi in na vse lepe spomine, in tudi ko se srečujemo, imajo najlepše spomine na ekskurzijo v Pariz. Čeprav so bile to bolj kot ekskurzije družinski izleti. Pariz je navsezadnje najin Pariz, tam sva se s Carmen zaljubila.
Žiga: Ta njun Pariz, izlet, sem doživel tudi sam. Lahko rečem, da je bilo nepozabno in neponovljivo.
Ali lahko javna osebnost preživi brez družbenih omrežij?
Žiga: Preživeti se prav gotovo da. Če želiš biti znan, je prisotnost na spletu obvezna, saj je navsezadnje tudi brezplačna promocija, in bilo bi neumno, če je ne bi izkoristil. Preživeti se da, a ni smiselno.
In v kakšnem odnosu sta splet in Slavko?
Slavko: Za Facebook me je prepričal Žiga. Sprva je bilo zanimivo, a ko sem bil prisoten dlje, je namesto zanimivo postalo nemogoče. Ogorčen sem zaradi primitivne, nizkotne ravni komentatorjev. Vsi mislijo, da so filozofi, misleci, pisatelji – a so daleč od tega. Javne osebnosti se mi smilijo. Kako obupne komentarje morajo brati.
Kakšni so spomini na vajino prvo ljubezen?
Žiga: Čeprav se konkretno nisem veliko naučil, so mi nanjo ostali lepi spomini – mislim predvsem na osebo. Ne vem, morda je nisem jemal resno. A je prav, da nisem ostal pri prvi ljubezni.
Slavko: Bom govoril v množini … Bilo je nekaj bežnih, moja prva prava ljubezen je pripotovala z mano v Pariz – moja žena Carmen.
Žiga, vi ste menda na sanjsko dekle, Evo, dolgo čakali. Verjetno niste le čakali?
Glede prve prave ljubezni sem bil sprva nesrečen, saj se ni zgodilo nič. Potem sem po spletu okoliščin, ko sem najmanj pričakoval, spoznal Evo. Skupaj sva štiri leta – in upam, da bo tako ostalo.
Posvetili ste ji pesem Za njo, a v videu ni sodelovala. Zakaj?
Odločila sva se, da bova večino zasebnosti obdržala zase. Nočem je prodajati javnosti. A se z njo v njej rad pokažem, saj sem nanjo ponosen.
V vseh vaših pesmih zasledimo dediščino slovenske popevke. Čeprav je obdobje čudovito – ali ni preživeto?
Žiga: Ne, slovenska popevka ne sme in ne bo preživeta. Je kot slovenska ljudska pesem, gre iz roda v rod. Je naša zapuščina. Moramo jo ohranjati.
Slavko: Generacije se spreminjajo in okus seveda z njimi in je verjetno težko preživeti s kakovostnimi skladbami in besedili v slogu nekdanjih popevk. To so bili izdelki, kjer je bil avtor besedila pesnik in hkrati lektor. Imeli so sestanek in Elza Budau je povedala, kako je treba Poletno noč zapeti. Mojmir Sepe je razložil svojo plat in nastala je umetnina. Takrat je bilo sito za izbor popevk, preden so jih vrteli na radiu, gosto. Zdaj ga ni. Kar bojim se, kaj bom moral poslušati v domu za upokojence.
Žiga, radi kuhate in pojete, v videospotu za Sto trenutkov pa tudi plešete.
S plesalko sva vadila skoraj en mesec, ker sva imela celo koreografijo, a je v videu žal ostal le majhen del. (smeh) Kako plešem? Ja, polko in valček obvladam, drugo bi rekel, da ne. Ne, Zvezde plešejo ne bo moj naslednji izziv. A uživam v MasterChefu.
Kakšni so vajini prihodnji načrti?
Žiga: Kar zadeva glasbo, da ostanem v teh vodah, da mi stric še naprej stoji ob strani in da začnem nastopati. Pogrešam oder. Rad bi ustanovil skupino in nastopal za zaključene družbe.
Slavko: Imam načrt – da bi bil zdrav. Nisem v najboljši koži, a se držim in upam, da bova z ženo še dolgo uživala v tej hiši. V naravi. In da bi nama bilo dano še enkrat obiskati Pariz. Kot v filmu Zadnjič, ko sem videl Pariz.
In Slovenska popevka, Žiga?
Ušel mi je festival Melodije morja in sonca, na katerega sem se prijavil s skladbo Svoje barke krmar. Po neuradnih podatkih naj bi se uvrstil na festival. Škoda, ker je odpadel. A saj imam še dovolj časa.
