Sašo Einsiedler smo ujeli ravno na podelitvi priznanj predavatelj leta. »Naziva sem se izjemno razveselila. To je ena od potrditev v življenju, sporočilo, da grem po pravi poti. Ko sem delala na televiziji, sem nekako vedno izpadla iz igre, ko so se delile nagrade, zdaj pa – uau! Še bolj sem počaščena, ker sta bila nominirana tudi dr. Aleksander Zadel in Nastja Mulej, ki ju zelo cenim kot predavatelja,« pove in doda, da ko je že pred skoraj petnajstimi leti zaključevala kariero na televiziji, je začela s prenašanjem znanja javnega nastopanja. Na predavateljskih začetkih je imela tremo, kot jo ima danes marsikdo, ko nastopa na kakšnem kongresu ali mora kaj povedati na sestanku. Opazila je, da ji to delo leži, in je srečna, ko je komu pomagala. Zgodil se je tudi velik premik: če je ljudi na začetku opozarjala na to, da so pri nastopanju pomembni drža telesa, pogled, način govora, jih zdaj spodbuja, naj bodo čim bolj iskreni, naravni, si čim bolj upajo biti to, kar so. Vedno zmagajo iskrenost, govor iz srca in o svojih lastnih izkušnjah.
Težave zaradi napačnih prepričanj
Z veseljem se je lotevala še drugih stvari. »Z Ano Vezovišek sva se srečali pred nekaj leti in takoj ugotovili, da sva na 'istih frekvencah'. Ugotavljali sva, koliko je ljudi, ki imajo popolnoma napačna oziroma zelo škodljiva prepričanja o denarju, obilju in o tem, koliko so vredni. Ana se je s tem srečevala pri svojih strankah, jim pomagala iz rdečih številk, jaz pa sem delala z ljudmi, ki niso verjeli v svoje potenciale, imeli nizko samopodobo in posledično so bili brez denarja. Razmišljali sva, kaj bi lahko naredili, da bi se stvari premaknile na boljše, da bi s svojim znanjem in izkušnjami lahko pomagali čim širšemu krogu ljudi. Utrnila se je zamisel o spletni oddaji. Srečali sva se še z Andrejo Iljaš iz Hiše idej, kjer obvladajo produkcijo najzahtevnejših projektov, in tri ženske smo združile svojo iskreno željo pokazati Sloveniji, da smo tu doma sposobni ljudje, ki znamo vzeti stvari v svoje roke in ki z upoštevanjem navodil, voljo in srčnostjo lahko dosežemo izjemne rezultate,« pravi. Ana se spozna na to, kako ravnati z denarjem: kje so rezerve, kje lahko prihranimo kakšen evro, kaj so nepotrebni stroški, kje nam denar uhaja, kateri krediti so dobri in kaj lahko naredimo s slabimi. Saša skrbi za to, da ljudje spremenijo odnos do denarja, do sebe – tisti, ki sebe nima rad, ki se ne ceni in ne verjame, da je dovolj dober, da mu pripada imeti denar, tisti ga bo težko zaslužil. Velikokrat smo poslušali stavke, da je denar umazan, pokvari ljudi, ne raste na drevesih. Če imamo še vedno podobna prepričanja, denar ne more biti naš prijatelj. Kateri prijatelj pa bo hotel priti k nam na obisk, če mu bomo govorili, da je umazan in pokvarjen?
Zaradi slabe vesti brez denarja
Sašin odnos do denarja se je skozi leta zelo spreminjal. »Zgodilo se mi je, takrat ko sem dobro zaslužila, da sem imela slabo vest, ker sem v dveh dnevih zaslužila toliko kot moja mami, izvrstna učiteljica, v vsem mesecu. Ni bilo treba dolgo čakati, da se mi je zaradi slabe vesti sesula finančna slika. Potem sem gradila spet od začetka, se nekako pobrala. Ko pa sem se ločila, sem bila spet v stiski. Tokrat nekoliko dlje in še bolj globoko. Po eni strani sem vedela, da je denarja v resnici dovolj, da pa sem sama zaprta za njegov dotok, ampak bila sem v žalovanju za svojim zakonom, mojo iluzijo popolnega zakona, ki se je podrla že drugič. V takem stanju je težko biti dovzeten za lepe stvari,« je iskrena. Danes so njene finance urejene. Bila je na svetovanju, varčuje za prihodnost, za kratkoročne cilje, na primer če se ji pokvari pečica in si jo lahko kupi takoj, privošči sebi in otrokom počitnice (letos so bili tik pred pandemijo na potovanju po ZDA), vlaga v svoje izobraževanje, in ko dobi položnico, se zahvali zanjo. Rdeče številke so zanjo preteklost. Če pa se zgodi, da nima, si pač ne kupi nečesa, kar ni nujno. Ponovno se je naučila odnosa do denarja. Ni ji več težko postaviti cene za predavanje, ker ve, da je dobra in da si zasluži. Ves čas vlaga v znanje in njene stranke dobijo mnogo več, kot plačajo.
Kako iz rdečih številk?
»Prvi korak je vedno odločitev, da si želiš živeti lepše, brez strahu pred prihodnostjo, stresa, ko preštevaš denar in se sprašuješ za vsak evro, ali lahko kupiš jabolka, ki so v akciji, ali tista, ki jih imaš najraje. Drugi korak je, da začneš opazovati svoje misli. Kakšni občutki me prežemajo, ko pomislim na denar? Takoj ko opazimo, da imamo negativen odnos do denarja, je treba ukrepati. Z raznimi tehnikami se da omejujoča prepričanja nadomestiti s takšnimi, ki nas spodbujajo, nam pomagajo. Sama sem šla počasi po poti samospoznavanja in raziskovanja. Spoznala sem, da ko v svet gledam iz strahu pred prihodnostjo, ne morem videti dobrih priložnosti. Začela sem se zahvaljevati za denar, za dobre poslovne priložnosti, čeprav jih še ni bilo. Tako sem naravnavala svoj um na to, da me vodi v smeri pričakovanega. Kdor verjame, da se je rodil kot revež in bo tako tudi umrl, ima prav. Kdor verjame, da je vreden obilja in ljubezni, je tudi res. Vse, kar verjamemo, je za nas res. Naš um je čudovit pomočnik, zvesti delavček, a včasih nam bolj nagaja, kot pa pomaga. Strah je najslabše izhodišče. Med epidemijo je bilo toliko strahu, da bi ga lahko rezal. Ko smo v strahu, sploh ne vidimo lepega okrog nas. Saj ni vse samo denar! Ko sem bila med pandemijo doma in se mi je posel čez noč ustavil, sem imela možnost odločitve: ali začnem z jokom in stokom, ves dan tarnam in me skrbi, ali pa stopim na vrt pred hišo, opazujem lepoto narave, objamem otroke in jim skuham okusno kosilo. Kaj mislite, v katerem primeru lahko dobim dobro zamisel o tem, kaj bi lahko počela, da kaj dodatnega zaslužim?« pravi Saša. Ljudje se ne zavedajo, da obilje ni samo denar. Ona v banki nima veliko, a vedno reče, da je izjemno bogata gospa. Ima dom, zdravje, čudovite otroke, čudovitega partnerja, svoj smeh, dobro voljo, prijateljice. Vsak dan, ko pogleda skozi okno, se zave lepote, ki jo obkroža, obilje zelenja, bogastvo narave, lahko gre na sprehod ali samo leži v travi in vonja življenje. »Sem kaj manj vredna, če v tem trenutku nimam za novo obleko, če si ne morem privoščiti potovanja? Nisem, ker vse te zunanje stvari ne določajo moje vrednosti. Težko je brati te besede tistim, ki so v primežu strahu. Tudi jaz sem bila, razumem to, a če ne poskusiš ničesar drugačnega, morda norega, potem ne računaj, da bo kdaj kaj drugače,« še doda Saša.
