Na kakšen način jo bo obeležila, je še prerano govoriti, saj je pandemija koronavirusa vsem glasbenikom prekrižala načrte. »Katerikoli koncert lahko vedno ponovimo, prestavimo, z zdravjem pa se ne moremo igrati,« nam je skozi pogovor zaupala Špikova, s katero sva se dotaknila tudi dejstva, da ji je prikupna hčerkica Lana korenito spremenila življenje.
Nazadnje sva se srečala konec januarja, ko ste z Erosi pripravili prijetno srečanje in napovedali koncertno turnejo. Kaj vse je zaradi koronavirusa padlo v vodo?
Uspelo nam je izpeljati približno tretjino vseh napovedanih koncertov. Pri nekaterih koncertih je bilo prodanih precej vstopnic, zato smo jih prestavili za nedoločen čas in jih bomo izvedli, ko bodo razmere to dovoljevale. Kdaj, žal ne ve nihče! Termine zadnjih koncertov v sklopu turneje pa smo morali preprosto odpovedati. Kaj naj rečem, živemu človeku se vse zgodi! Pomembno je, da smo zadevo, kot kaže, uspešno prestali. Katerikoli koncert lahko vedno ponovimo, prestavimo, z zdravjem pa se ne moremo igrati.
Kako zelo se vam je kot glasbenici zaradi epidemije spremenil vsakdan?
V ustvarjanju in v življenju nasploh sem zelo aktivna in dinamična. Ves čas sem kje na poti, bodisi čez dan po opravkih bodisi čez konce tednov na nastopih ter obiskih pri družini in prijateljih. Pogosto me spremlja hčerka Lana, ki je takšnega »nomadskega« življenja že vajena. No, položaj je vse postavil na glavo, a mislim, da sem ga znala izkoristiti. V preteklih tednih sem tako večino časa preživela z Lano, ki je bila tega še kako vesela, in moram priznati, da sem tudi sama močno potrebovala ta »odmor« od vsega, kar me sicer obkroža.
Bi lahko, glede na to, da je letošnje leto za vas posebno, v nekaj stavkih našteli prelomne trenutke svoje glasbene poti?
Dokaj pozno, pri 22 letih, sem prejela nagrado občinstva na Prvem glasu Gorenjske, kar me je spodbudilo, da sem se dve leti pozneje prijavila na festival Melodije morja in sonca. Uspehi na tem festivalu so mi dali podporo, da sem se z glasbo začela resneje ukvarjati. Po zmagi na Melodijah morja in sonca leta 2007 sem se odločila, da se bom z glasbo ukvarjala poklicno; v tem letu sem pričnela intenzivneje nastopati po vsej Sloveniji. Leta 2012 sem v samozaložbi izdala svojo prvo ploščo, s katero sem presenetila, saj je bila po slogu precej drugačna od vsega, kar sem posnela do takrat. Dve leti pozneje sem pridobila največ izkušenj doslej z obsežnima koncertnima turnejama po Avstraliji in Kanadi. Naslednje leto se je rodila moja Lana, z njo pa je prišel drugi val moje glasbene kariere. V letih, ki so sledila, sem izdala svoje največje glasbene uspešnice. V letu 2020 sem pričela s svojo prvo koncertno turnejo …
Če bi morali izbrati svojo najljubšo skladbo, katera bi to bila? Mnogi glasbeniki radi rečejo, da je zadnja njihova najljubša. Velja to tudi za vas?
Do zdaj sem posnela že več kot 40 pesmi in prav vsako sem ob nastanku sprejela, kot da je moj otrok. Kot bi mati težko rekla, kateri od njenih otrok ji je najljubši, tudi jaz ne morem reči tega za svoje pesmi. Vse imam rada, na vsako me vežejo posebni spomini, skupek vseh pesmi me opredeljuje. Je pa res, da sem pri svojih zadnjih pesmih, torej pesmih, ki sem jih ustvarila po Laninem rojstvu, dokončno dozorela kot glasbenica, oseba in mama. Lahko bi rekla, da moje novejše pesmi bolj izražajo to, kar sem zdaj, zato jih izvajam pogosteje kot kakšne druge, starejše oziroma tiste, ki so nastale v drugem življenjskem obdobju.
Pred natanko štirimi leti ste postali mamica. Kako zelo vam je Lana spremenila življenje?
Bi bilo pretirano reči, da sem z Lano dosegla dokončni smisel svojega življenja? Morda zveni kot puhlica, a kot ženska, kot mati se resnično počutim tako. Matere smo pri tem privilegirane, saj nam je dana odgovornost, da na svet spravimo novo bitje in ga uspešno vodimo skozenj. To je odgovornost brez primere, a tudi blagoslov in namen našega bivanja. Starš, ki to dojame na ta način, bo to novo energijo znal izkoristiti sebi v prid, z otrokom pa se bosta skupaj razvijala in rastla.
Ste se v tem času od Lane kaj naučili?
Potrpežljivosti, kaj pa drugega. Vse življenje sem bila neučakana in nemirna. Takoj, ko sem kaj dobila, mi že ni bilo več dovolj dobro in sem pričela z iskanjem česa drugega. Z Lano pa se je vse umirilo. Vse postranske zadeve so postale nepomembne in pred očmi sem videla zgolj bistvo. To središče pozornosti mi je očitno pomagalo tudi pri preporodu kariere.
Kot ste navezani na hčerkico Lano, ste povezani tudi s starši. Kako je potekala komunikacija med vami zdaj, ko smo bili v izolaciji? Verjetno pogrešate rodno Bohinjsko Belo …
Na srečo je ravno obratno. Z Lano sva ob izbruhu epidemije hitro spakirali in se začasno preselili k sestri in staršem na Bohinjsko Belo. Naša domačija je namreč povsem izolirana in leži malce višje na hribu, dve hiši in večje posestvo pa obkroža zgolj gozd. Lana ima ves čas družbo svojih sovrstnikov, sestričen in bratranca, tako da je bila odločitev razumna.
Kaj najbolj pogrešate od življenja, ki je veljalo pred omejitvami?
Vsekakor koncerte, nastope. Še nikoli nisem imela tako dolgega premora in pete me res že pošteno srbijo, moje petje pa gre ptičkam na vejah okrog hiše najbrž že pošteno na živce. (smeh) Najbolj zoprno je, da nihče ne ve, kdaj bomo lahko spet pričeli nastopati, a ostajam pozitivna in se nadejam, da bo to kmalu!
Imate zdaj morda kakšen nov konjiček/talent, ste naredili kaj, za kar prej ni bilo časa?
Po 15 letih napornega tempa sem si zdaj vzela čas zase in za družino. Vse drugo je »na pavzi« in prav prija mi tako. No, če malo bolj pomislim – reševanje križank se tudi šteje kot konjiček ... (smeh)
Kaj bo prva stvar, ki jo boste storili, ko bo konec te krize?
Se zahvalila, da je vse za nami! Hvaležna sem za svoje zdravje in zdravje svoje družine! Naj tako ostane! Upam, da se bom lahko čim prej vrnila na oder, ker me glasba in nastopanje notranje polnita in si življenja brez tega ne predstavljam!
