Novice Svet24

Skrb vzbujajoče je, da je nasilja veliko, zagotovo pa še več skritega za zidovi doma, ki ga žrtve ne prijavijo in je najpogostejše prizorišče. Ženske so najpogosteje žrtve nasilja svojih partnerjev oziroma tistih, ki so jim najbližji in jim tudi zaupajo.
Ustavila ga ni niti njena nosečnost

K meni je prišla mlada mamica dveh otrok, drugi komaj rojen. Usedla se je in že so ji pritekle solze, polne stiske in obupa, obenem pa strahu, ali se je pravilno odločila, da je prišla po pomoč, po priporočilu njej bližnje osebe, ki ji je zaupala svojo stisko. Prišla je z modricami, ki jih je sicer spretno prikrila. Osupljiva, žalostna, predvsem pa dramatična izpoved trpljenja tako mlade mamice in nasilja partnerja, ki mu tudi nosečnost ni preprečila, da se ne bi znašal nad njo, tako psihično kot fizično. Sama ne ve, kdaj se je pravzaprav vse začelo, saj se sprva začne s psihičnim nasiljem, to je: kritiziranje, zaničevanje, razvrednotenje, žaljenje, poniževanje … Pove, da je veliko tega doživljala, da ji sicer ni bilo všeč, ni se pa zavedala, zakaj to prenaša, namesto da bi se postavila zase. Sprva se je tu in tam tudi fizično znesel nad njo.

Zaradi zaničevalnih očitkov, ki jih je bila pogosto deležna, je začela verjeti, da zanj ni dovolj dobra. S prepričanjem, da ga ni vredna, je počasi postajala podrejena in taka, kot je želel on: nesamozavestna, brez samospoštovanja, ustrahovana. In to mu je dajalo moč.

Tako kot prva nosečnost tudi druga ni minila brez psihičnega in fizičnega nasilja. Brcanje v trebuh, lasanje, udarci, metanje predmetov v glavo … seznam njegovih nasilnih početij je dolg in zelo neprijeten. Bil je brezposeln, večkrat je tudi odhajal od doma, in ko se je vrnil, je bila ena napačna beseda dovolj, da se je nad njo ponovno znesel. A one ga je vedno sprejela nazaj.

Ko sem jo vprašala, zakaj je kljub vsemu ponovno zanosila, mi je takole odgovorila: »On me ljubi, saj vedno pride nazaj in jaz ga imam rada. Saj se mi opraviči in obljubi, da tega ne bo več počel, da bo zdaj drugače, da me ima rad, da brez mene ne more …« Poslušam, kako hiti s pripovedovanjem in se nezavedno prepričuje o lažni resnici, ki si jo želi. Žal je resnica povsem drugačna, kar pa seveda v isti sapi negira. Vidno je, da ga celo ščiti in njegova dejanja opravičuje. A obljube partnerja so prazne in votle, saj dejanja govorijo sama po sebi. Nasilje se samo stopnjuje.

Njen glas se je tresel, imela je cmok v grlu, dušilo jo je v prsnem košu. Bruhnila je v krčevit jok, kot bi hotela iz sebe izliti vso težo bolečine, trpljenja, žalosti in sramu. Temu je želela narediti konec. V njej je bil glas, ki je govoril resnico, a so ga znova in znova utišali hrup laži in obljube partnerja. Ko se je malo umirila, sva korak za korakom ozaveščali dogajanje in sestavljali mozaik vzrokov in posledic. Spustili sva se v zgodnje otroštvo ter pogledali na odnos doma, odnos med starši in njo kot otrokom. Njen spomin je boleč, saj so bili starši nasilni. Pri tem je bil bolj izrazit oče, mati pa je ostala bolj podrejena. Doživela je veliko čustvenih pretresov in grobosti. Morala je biti zelo poslušen otrok, obenem pa je bila razvrednotena. Hrepenela je po ljubezni in pozornosti staršev, ki je seveda ni bila deležna. Razlog: »Ne zaslužiš si, ker nisi priden otrok.«

Otrok lahko v te besede začne verjeti, jih ponotranji, na osnovi tega in nasploh domačega odnosa pa kasneje v zvezah nezavedno išče podobno izkušnjo. Tako obstaja možnost, da najde partnerja, s katerim bo doživljala podobno zgodbo kot nadaljevanka. Vsaka nadaljevanka ima tudi konec, zato je tudi take odnose mogoče prekiniti. Žrtev se mora za prekinitev nasilnega odnosa zavestno odločiti in kasneje za to narediti tudi vse potrebne korake – poišče pomoč, varnost in vse, kar potrebuje za nov začetek.

Gre torej za odločitev, da se trpljenje prekine.

Mlada mamica se je odločila, da je nadaljevanke konec. Ni bilo preprosto. Bila so nihanja, na trenutke strah, da ne bo zmogla, a ves čas je ob sebi imela podporo. Predelali sva tako negativna prepričanja iz otroštva kot tudi sliko nasilja staršev, ki jo je doživljala kot otrok. Vse z zavedanjem, da tak način življenja ni pravilen in da si zasluži ljubezen in biti ljubljena. Ločitev ni bila prijetna. Partner jo je žalil, ji grozil, a nič je ni zamajalo, saj je sedaj premogla več samozavesti in odločnosti. Trdno je bila odločena, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo do sedaj.

Danes je srečna z novim partnerjem, skupaj pa sta otrokoma ustvarila tudi topel, miren in ljubeč dom.

Žrtvam nasilja je treba pomagati, ne pa jih obsojati

Nasilje je treba obravnavati zelo resno. Žrtve se na začetku sploh ne zavedajo, da se nad njimi izvaja nasilje, saj ga ne prepoznajo. Po navadi se začne s kritiziranjem, prepovedmi, omejitvami, ki se kasneje stopnjujejo. Dinamika nasilja v družini je navadno postopna in premetena. Nasilnež začne s popolnim nadzorom in osamitvijo ženske, ker jo tako lažje obvladuje, saj se oddalji od prijateljev, svojih najbližjih, in ko se zave nasilja, nima nikogar, ki bi mu potožila, se z njim pogovorila. Počuti se samo, nemočno in stiska je še večja.

Še huje je, ko se ženska tak odnos odloči prekiniti, sproži postopek proti nasilnežu, a doživi neodobravanje od okolice. Ta ji pritiska na tipko morale, jo označi za razdiralko družine ter ji seveda obrazloži, da je v odnosu treba potrpeti, saj se bo partner sčasoma že spremenil … in s tem prevzame še občutek krivde.

Nasilje je huda izkušnja, in če se tega zavedamo, žrtve ne bomo obsojali ali je krivili za nastalo situacijo, ampak ji pomagali, da se reši iz krempljev nasilneža.

Drage ženske in dekleta, zavedajte se svoje vrednosti in nikoli ne dovolite, da kdorkoli dvigne roko nad vas, vas žali ali ponižuje. Ko bo to naredil enkrat, bo to ponavljal in stopnjeval. Ne slepite se! Tak moški si vas preprosto ne zasluži. Nasilje ne pomeni, da vas ima rad, še manj, da vas ljubi. Vrednotite in ljubite sebe, zaslužite si najboljše. Ljubiti nekoga pomeni spoštovati in ceniti ga ter mu zaupati.

Ne pozabite: življenje brez nasilja in svoboda sta temeljni pravici vsakega človeka.