Novice Svet24

Martina Novaković priznava, da sta si z Milivojem zelo želela še enega otroka, a da ni bilo tako enostavno: »Prva nosečnost je bila zelo naporna in tudi začetno obdobje po porodu je bilo polno bolezni in strahu. To ni bilo najlepše obdobje zame, zato sem potrebovala malo več časa za novega otroka. Mišo je odličen oče, kar se trudim, da mu vse večkrat povem, kajti to me res osrečuje. Z Nikolasom preživi veliko časa in je zelo predan družini. Tudi med svojo nogometno potjo se je pogosto posvetoval s svojimi starši in ta ljubezen in zvestoba družini sta se prenesli v naše okolje.«
Martina in Milivoje sta se spoznala pred devetimi leti na odprtju lokala v Mariboru. »Nogometašev nisem niti poznala, saj moja zanimanja niso vključevala športa,« smeje se poudari Martina. »Ko se mi je predstavil, zaradi glasne glasbe nisem niti slišala njegovega imena. Navdušil me je z znanjem ruščine, ki sem jo želela vpisati kot dodatni izbirni predmet na fakulteti. Na koncu večera sva se poslovila in razen izmenjave telefonskih številk se ni zgodilo nič posebnega. Na prvi zmenek sva šla na večerjo in v ponos mi je bilo, saj bi moral s prijatelji na morje, vendar je potovanje prestavil zaradi mene. Od takrat sva večino dni nato preživela skupaj.«

Med Domžalami in Japonsko
Rojena Mariborčanka si je čudoviti dom z Milivojem in štiriletnim sinom Nikolasom ustvarila v Spodnjih Jaršah v Domžalah: »Mož večino estetskih stvari prepušča meni, sem perfekcionistka in imam rada vse stvari urejene in minimalistične. Najbolj mi ustreza prazen moderen slog, pri katerem je poudarek le na bistvu, brez okraskov. Naša hiša je stilsko minimalistično opremljena, v kombinaciji belega in temnega matiranega pohištva, ki daje kontrast naravnim tonom keramike. Veliko je odprtih prostorov in steklenih površin. Toplino hiši vdihujejo izobešene velike družinske fotografije.«
Preden je spoznala moža, je zaradi študija živela v Ljubljani. »Vendar po duši nisem niti zaprisežena Štajerka niti Ljubljančanka. Dokler se nama ni rodil sin, se nikjer nisem počutila doma, še najbolj me je vleklo na Japonsko, kjer sem preživela čudovito obdobje. Danes Domžal ne bi zamenjala ne za Ljubljano ne za Maribor.« Na Japonskem, kjer je Milivoje štiri leta igral za tamkajšnje prvoligaške klube, ga je Martina spremljala in se življenju hitro privadila: »Iz Japonske sva prinesla predvsem drugačen pogled na življenje in soljudi. Rekla bi, da naju je Japonska oba obogatila predvsem notranje in da sva osebnostno napredovala. Mnogi prikazujejo azijski svet kot umazan in onesnažen, kar za Japonsko ne velja. Gre za zelo čisto in zdravo prebivalstvo, tudi ulice so izjemno čiste. Tako sva se naučila biti strpnejša, skrbnejša in dodatno ceniti zdrav način življenja, tako za lastno telo kot okolje. Japonska bo zmeraj ostala v najinem srcu.«

Netipična nogometaševa žena
Martina s svojo umirjenostjo in preudarnostjo očara sogovornika, in če se ne bi odločila, da svoje življenje posveti v največji meri družini, bi zlahka delovala kje v diplomaciji: »Na fakulteti za družbene vede sem diplomirala iz mednarodnih odnosov. Zaključila sem tudi vsa predavanja in izpite magistrskega študija in ne preveč ponosno priznavam, da moram dokončati še magistrsko nalogo. Če bi rekla, da je krivo pomanjkanje časa, bi bila neiskrena, preprosto so se spremenili moji cilji in potrebe, ko sem spoznala partnerja. Med študijem sem se videla v tujini, s prvimi delovnimi izkušnjami celo kot kakšna prostovoljka v Afriki. Ko sem spoznala Miša, sem se ravno prijavila za študijsko izmenjavo in prakso v tujini. A ker me je želel ob sebi na Japonskem, se je moje življenje začelo umirjati in zaželela sem si družino. Po vrnitvi v Slovenijo sva se poročila in začela graditi hišo. Ob vsem tem sta upadli moja želja in volja za pisanje magistrske naloge, bilo je toliko drugih stvari.« Prišlo pa je obdobje, ko je Martina začela razmišljala o zaposlitvi: »Aktivno sem iskala zaposlitev na svojem področju, a kmalu ugotovila, da bi redna zaposlitev, za katero sem se potegovala, prinesla tudi ogromno odsotnosti in stres in ne nujno zapolnila mojo potrebo po socializaciji. Ko ima mož reprezentančne obveznosti, je lahko popolnoma odsoten tudi dva tedna, zato bi v tistem času potrebovala celo varuško. Nato pa je že prišla pandemija. K sreči smo preskrbljeni in mi za zdaj ni treba nujno v službo.«

Otrok naj bo otrok
Čeprav Milivoje Novaković danes ni več aktiven nogometaš, po ženinih besedah še vedno diha s slovensko nogometno reprezentanco: »Dela kot tehnični direktor v selektorskem štabu, ves čas pa mora biti prisoten med reprezentančnimi akcijami. Je z glavo in srcem z reprezentanco, obremenjuje se, kot bi bil še zmeraj na igrišču. Res je željan napredka Slovenije, kot v časih, ko je bil še sam njen glavni napadalec. Kljub letom je v odlični telesni pripravljenosti in z novo generacijo opravi večino treningov.« Na vprašanje, ali športno nadarjenost kaže tudi njun sinček, pa Martina odgovarja: »Mislim, da bi to težko pošteno ocenila, smo pa zadovoljni z njegovim motoričnim razvojem. Pri treh letih in pol je splaval brez pripomočkov, a trenutno raje kuha, kot pa strelja na gol, saj vidi mene in rad ponavlja za menoj. Zagotovo bo prišel čas, ko bo šel z atijem na tekme in ga bo to bolj navduševalo. Za zdaj Nikolasu puščava, da je preprosto otrok.«