Chaplinovo otroštvo v Londonu sta zaznamovali revščina in stiska. Zaradi odsotnosti očeta in denarnih težav matere je bil še pred devetim letom starosti dvakrat poslan v delovno sirotišnico, pri štirinajstih pa je bila njegova mati sprejeta v psihiatrično ustanovo. Z nastopanjem se je začel ukvarjati v zgodnjih letih, hodil je na turneje po glasbenih dvoranah in pozneje delal kot igralec v varietejskem gledališču in kot komik. Pri devetnajstih letih je podpisal pogodbo s prestižno skupino Freda Karna, ki ga je odpeljal v ZDA. Opazili so ga ogledniki filmske industrije in prvič je nastopil v filmu Živimo, kakor moremo iz leta 1914. Kmalu je razvil lik Potepuha in pridobil veliko občinstva. Že od mladosti je filme tudi režiral in izpopolnjeval svoje nastope, ko se je selil v studie korporacij Essanay, Mutual in First National. Do leta 1918 je postal eden najbolj znanih ljudi na svetu.
Leta 1972, ko je zanimanje za njegovo delo spet naraslo, je prejel častnega oskarja za neizmerljiv prispevek k napredku filma do umetniške oblike stoletja.
Medtem ko ga je življenje vztrajno brusilo, ga je Charlie radovedno spoznaval in ga nato sprejel za najboljšega prijatelja. Svojo pot je opisal 16. aprila 1959 ob svoji sedemdesetletnici, ob kateri je sebi in človeštvu podaril pesem, ki zajema bistvo in srčnost življenja.
Ko sem se začel resnično imeti rad
Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
na pravem mestu in v pravem času,
in da je vse kar se dogaja pravilno –
od takrat dalje sem lahko miren.
Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.
Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje
za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.
Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem
in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.
Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem si prenehal krasti prosti čas,
in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.
Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,
tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,
na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.
Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.
Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame,
od jedi, ljudi, stvari, situacij
in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.
Na začetku sem to imenoval “zdravi egoizem”,
a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.
Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem prenehal imeti vedno prav,
tako sem bil manj v zmoti.
Danes sem spoznal, da se to imenuje SKESANOST.
Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se odrekel življenju v preteklosti,
in da skrbim glede prihodnosti.
Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.
Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.
Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.
Ko pa sem spet našel moči svojega srca,
je razum dobil pomembnega partnerja.
To vez danes imenujem MODROST SRCA.
Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,
konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,
ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj
in nastanejo novi svetovi.
Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.
Prevedel: Janez Kozamernik
