Drugi spet raje ostanejo doma, bodisi zaradi neodložljivih obveznosti ali pomanjkanja denarja bodisi zaradi strahu pred pustolovščino in stresom, ki ga povzroči zapustitev varnega zavetja doma in okoliščin, ki so jih vajeni.
Nekateri skoraj nikdar ne odidejo na dopust, ker se težko prilagajajo spremenjenemu okolju. Poiščejo si množico izgovorov, da ostanejo v rutini vsakdanjega življenja, prepričani, da niti za teden dni ne bi mogli brez škode opustiti svojega običajnega dela. Zanje sta značilna pomanjkanje občutka varnosti in odpor do sprememb. Omejuje jih podzavestno prepričanje, da bi samo s težavo, ali pa sploh ne, zmogli prebaviti obilico novih vtisov in morebitnih nevarnosti, ki naj bi jih s seboj prineslo potovanje zunaj začrtanih meja, ki jih poznajo in obvladajo, ter okoliščin, ki jih še lahko nadzirajo.
NEMIRNEŽI
V drugačno skrajnost so usmerjeni tisti, ki nimajo obstanka na enem mestu in neprestano nekam odhajajo, potujejo, se vračajo in spet odidejo. Potovanja so jim dobrodošel izhod v sili, priložnost, da pobegnejo pred vsakdanjimi težavami, pred samimi seboj in se izognejo soočenju s pomanjkljivostmi v odnosih s soljudmi. Pogosto se dosti bolje znajdejo v odnosih z bežnimi znanci in neznanci, na katere naletijo na potovanjih, kakor pa v odnosih s svojimi najbližjimi družinskimi člani in prijatelji. Raven njihove komunikacije je po navadi površinska, brez prave zavzetosti in globine.
VESELJAKI
In potem obstajajo še ljudje, ki potujejo zaradi veselja do potovanj ter uživajo pri odkrivanju novih dežel in kultur. Vsi smo nekje globoko v svojem notranjem bistvu raziskovalci, ki si želimo s prijetno vznesenostjo, vznemirjenjem in navdušenjem razkrivati svoje življenje, njegove najbolj neverjetne skrivnosti, in potovati po zemljevidu neskončnih možnosti, ki se razpirajo pred nami in v nas.
RAZLIČNOSTI
Posamezniki, ki bežijo pred samimi seboj, svojim problemom tudi na počitnicah ne morejo uiti. Težave, ki jih niso znali rešiti doma, jim zvesto sledijo na poti, pa čeprav odpotujejo na konec sveta. Ljudje, ki niso zadovoljni s sabo in svojim življenjem, tudi na še tako eksotičnem potovanju ne najdejo iskane potešitve.
V pogovoru mi je neki znani popotnik dejal, da se le na potovanju počuti kot »on sam«. V domačnosti vsakdanjega življenja povsem izgubi identiteto in se posveča zgolj nenehnemu zbiranju finančnih sredstev za vedno nova potovanja na najbolj oddaljene celine našega planeta, da bi lahko spet prišel v stik s svojim resničnim notranjim jazom. Spoznanj s poti ne zmore integrirati v celoto svojega življenja. Neki drugi znanec, ki vsak dan redno izvaja transcendentalno meditacijo, pa mi je rekel: »Najzanimivejša potovanja so tista, ki potekajo v lastno notranjost. Nič drugega ne potrebuješ kot samega sebe. Usedeš se, zapreš oči in se odpraviš po skrivnih stezah svoje brezmejne duševnosti. Skozi presenečenj polno in barvito pustolovščino odkrivaš neverjetne, vedno nove resničnosti in spoznanja o sebi ter o svetu, ki te obdaja.«
RAVNOTEŽJE
Najbolje je seveda najti ravnovesje med tema dvema skrajnostma. Pogosto potovati vase, kdaj pa kdaj pa tudi pustiti za sabo kavč in zapeček ter pogledati, kako živijo ljudje drugod po svetu, kakšni oblaki se sprehajajo nad Machu Picchujem, kakšne barve so reke v Indiji ali kako redek je zrak vrh Triglava. In podobno.
Vsa potovanja so povezana s ščepcem pustolovščine, ki nam vrača izgubljeni občutek živosti in znova prebudi ljubezen do življenja v nas.
Podati se na potovanje v pustolovščino svojega življenja pomeni reči »da« ljubezni, radosti, zdravju, spremembam, prijateljstvu, pogumu in popolni prisotnosti duha v vsaki od naših telesnih celic v vsakem trenutku. Pomeni razširjati svojo zavest in jo obogatiti z vedno novimi spoznanji. Ko se z zaupanjem podamo na pot, ponovno vzpostavimo stik s samimi seboj, z drugimi in z raznolikostjo sveta okrog nas. Začutimo enost vsega z vsem. Prava pustolovščina pa seveda ni sama sebi namen. Ne gre za iluzijo našega osebnostnega jaza, ki hlepi po samopotrditvi, telesnem vzburjenju ali vzdraženju čustev. Prava pustolovščina je globoka želja naše duše, ki si želi ljubiti, se izražati, raziskovati, rasti, potovati po izkušnjah, ki ji omogočajo najvišje duhovno učenje.
