Anito Hrovatin predvsem Primorci dobro poznajo kot priljubljeno vrtnarko. A ta posel, ki ji je kruh nosil kar dve desetletji, je pred nekaj leti obesila na klin. Tisto obdobje je bilo zanjo prelomno.
Življenje se ji je takrat obrnilo na glavo, saj je doživela tudi ločitev od dolgoletnega moža, s katerim sta skupaj vodila vrtnarijo na Vogrskem.
»Ločitve sem se zelo bala, tako sem, čeprav se v zakonu nisem počutila dobro, v njem kar vztrajala. V to 'cono udobja' me je silil zapis zapuščenosti, nevrednosti, nesposobnosti in strahu pred samoto, ki sem ga nosila v sebi,« je iskreno povedala. Bilo jo je strah tudi, da ne bo zmogla vsega, kar bo padlo na njena ramena, postoriti sama, a je vseeno vrtnarijo kar štiri leta po ločitvi vodila sama. »Mislim, da sem v tem času sebi in svetu dokazala, da zmorem. Toda po dvajsetih letih takega načina življenja vseeno nisem mogla več zanemarjati dejstva, da se počutim izčrpano. Dnevno sem namreč imela na svojih rokah tudi po 2000 kilogramov bremena, vse od zemlje, rastlin do raznoraznih artiklov,« opiše naporen družinski posel.
Začeti znova …
Takrat je naša sogovornica štela 47 let in ugotovila je, da je še dovolj mlada, da izkoristi življenje, kolikor le gre, in pri tem uporabi tudi druge svoje sposobnosti in darove. »Takrat sem si rekla: še vedno boš delovala za ljudi, le da si do zdaj krasila njihovo okolico, zdaj pa se boš dotikala njihovih duš. Takrat sem sprejela pomembno odločitev, pa čeprav sem se dobro zavedala, da bo treba spet začeti vse na novo, da pomagam ljudem na poti njihovega osebnostnega razvoja,« pojasni.
Tako je ta preprosta, vesela, predana in družabna ženska, kot opiše samo sebe, odprla vrata svojega srca in doma, v katerem danes namesto vrtnarije stoji center za rekreacijo in osebnostni razvoj Garden box, pod okriljem katerega deluje tudi Svetloba duše z Anito Hrovatin. »Tam zavetje najdejo tisti, ki iščejo pomoč zase,« na kratko center predstavi sogovornica. Pove nam, da največ dela z dekleti in ženskami, ki imajo težave v partnerstvu, saj je to področje, na katerem se je zaradi osebne izkušnje sama najbolj kalila, in zato zaradi veliko pridobljenih izkušenj čuti, da lahko pri tem pomaga, svetuje. Veliko pa se ukvarja tudi z žalujočimi, tistimi, ki jim je življenje odvzelo ljubljeno osebo.
Nova raven zavedanja
V centru Garden box in pri Svetlobi duše deluje tudi njena hčerka Nina, ki je odgovorna za športni del in zdravo prehrano. »Sem pa tudi sama inštruktorica pilatesa in tudi sicer mi šport pomeni ogromno. Je užitek za telo. Z njim ohranjaš moč, vzdržljivost, lepoto in gibčnost. Prav gibčnost pa je posledica duhovne čistosti. Od tod pregovor: lepota izhaja od znotraj.«
A vseeno njeno področje v centru zavzema bolj pozornost do človekove notranjosti, dihanja, sproščanja, delovanja iz sebe; tako prireja tečaje, meditacije, delavnice, svetovanja, predavanja, skratka, ljudem z zgledom, s svojimi izkušnjami in znanjem kaže, da je ključno to, da spremenijo razmišljanje ali delovanje. »No, po navadi oboje. Človeku pomagam na drugo, novo raven zavedanja, ki jim bo prinesla boljše življenje.«
Smrt jo je zaznamovala, a … »Čudno se bo slišalo, da sem iz smrti svojega sina potegnila nekaj dobrega, a to preprosto moraš storiti, ker si to dolžan sebi,« izpostavlja.
Šele ko se sesujejo, se aktivirajo
Naša sogovornica še pravi, da se velika večina ljudi sploh ne zaveda možnosti, da bi jim lahko šlo bolje, ker so tako zasidrani, vpeti v svoja prepričanja in ne vidijo prek njih. »Ko pa jih zadenejo pravi problemi, so prisiljeni pogledati 'onkraj', se izmotati iz primeža vloge žrtve in smiljenja samemu sebi. Včasih se ti mora življenje najprej sesuti do tal, da zgradiš nove temelje in nato nanje postaviš zidove in streho, ki bodo trdni in bodo zavetje tudi drugim. Šele takrat večina poišče pomoč in tukaj se začne duhovni razvoj.«
A v Anitino življenje je hudo zarezalo še enkrat. Konec leta 2017 je nenadno za hudo boleznijo izgubila sina. »Lahko rečem, da je to najhujše, kar se lahko zgodi v življenju matere. Že samo njegova bolezen je od obeh terjala ogromno moči. Do njegovega zadnjega diha sem verjela, da skupaj zmoreva prek vsega, a ni šlo,« so njene ganljive besede ob boleči izgubi.
Pravi, da zase lahko reče, da je čudež, saj korakati v njenih čevljih v nekem obdobju res ni bilo prijetno. »Toda to je bilo hkrati obdobje moje največje osebnostne in duhovne rasti.«
To lahko uniči vse …
Ostala je s kupom bolečine in spomini. »Življenje postane ena sama zmešnjava. Človek v takih trenutkih potrebuje sočloveka, in to takega, ki se ne bo bal tvojih solza, jeze, občutka krivde, za katerega mislim, da ga občutimo vsi starši preminulih otrok. Veliko premalo se govori o tem. V nekem trenutku pa se vseeno zaveš, da se moraš pobrati, da bo znova treba poskrbeti za položnice, da bo treba poprijeti za delo, zato da boš lahko dal nekaj v usta. In potem se spomniš, da imaš še hčer in da boš kmalu babica, in ti je še težje, ker ob tem ne občutiš norega veselja, saj je tvoje telo raztrgano od boja. Taka izkušnja lahko izmaliči družino, lahko uniči vse, zato vsem, ki gredo skozi podobno, svetujem, naj si poiščejo pomoč, ne nujno psihiatra, a nikoli sorodnikov ali prijateljev, saj tudi oni trpijo zaradi tebe in pokojnika,« poudarja.
