Prav njega smo zato izbrali in zaprosili, da nam razrije dušne skrivnosti.
Z DUŠO SVA ENO NA POTI VEČNE LJUBEZNI
Kako bi dušo opisali s preprostimi besedami, ki bi jih razumeli vsi ljudje?
Najbolj nazorno bi lahko dušo upodobil kot večplastni cvet, ki je ujet v velik milnat mehurček. Stene tega milnatega mehurčka so prosojne, da skozi nje pronica svetloba in ta daje življenje cvetu. Listi cveta so barviti in predstavljajo karmične zapise, naloge in preizkušnje, ki nas kot snovna tu zemeljska bitja vodijo po poteh fizičnega življenja. Običajnim posameznikom je duša lahko vidna v več oblikah. Duša je lahko vidna kot enobarvna ali večbarvna svetlobna krogla, v obliki polkrožne elipse, ki prosto tava po zraku, ali v obliki nihajočih energijskih skulptur v obliki stožcev, ki se lahkotno suličasto raztezajo po prostoru.
Da v sebi nosimo dušo prav vsi, ni več dvoma. Kako vi, ki ste spiritualni medij, zaznavate dušo?
Duša je naše bistvo, ki izvira iz preteklosti, preko sedanjega telesa diha v sedanjosti in ustvarja dobra dela za ustoličenje naše resnice najvišje ljubezni v prihodnosti. Lističi večplastnega cveta nam spiritualnim medijem služijo kot sporočilni simboli za branje namena duše.
Vas zanima, kaj vam želi povedati vaša duša? Potem je Festival ezoterike, astrologije in numerologije pravi za vas! Tam vam bo spiritualni medij Uroš Brumen predal njena sporočila in vas povezal z Nadangelom Mihaelom.
Celoten program in urnik lahko preverite >>>TUKAJ!
Vstopnice pa si lahko zagotovite na prodajnih mestih in spletni strani Eventim, bencinskih servisih Petrol, poslovalnicah Pošte Slovenije, v naši spletni trgovini ali pa kar na brezplačni telefonski številki 080 6116!
Kaj duša vam, ki ste vzpostavili stik z njo, daje?
Spiritualni mediji služimo kot živ kanal, preko katerega se lahko duša utelesi ali preprosto daje sporočila, napotke in uvide tistim svojcem, prijateljem, znancem, ki po tej duši povprašajo. Seveda ima ta duša svojo utelešeno preteklost. Če tega ne bi imela, ne bi potrebovala živih kanalov za stik s še živečimi svojci. Ko se dogodi prenos sporočila oziroma kanaliziranje, si duša 'sposodi' telo medija v vseh pogledih. Zato lahko mediji slišimo, vidimo in pa celo čutimo občutke, ki jih želi kanalizirana duša predati svetu. Tukaj je potrebno dodati, da je medijev več. In da vsaka duša izbere svoj kanal in svoj način, na katerega bo spregovorila in predala sporočila. Težko je opredeliti, kaj meni kot mediju duša da. Če odgovorim čisto preprosto, mi da veliko občutij in neverjetno spoštovanje, tako duše, ki jo kanaliziram, kot posameznika ali več njih, ki ta sporočila potrebujejo.
Človek, ki duhovno ni ozaveščen, svoje duše oziroma njenih sporočil ne zaznava. Kaj mu torej sploh koristi, da jo ima?
'Duša je totem ljubezni. Kot je ljubezen eliksir duše.' Je pred nedavnim v enem intervjuju izjavila znana hrvaška pevka. S tem stavkom najlažje uprizorim, da je duša prav zares vse, kar sploh obstaja. Tukaj pa je vredno pridati še drugo dejstvo, da duša izbere telo in telo torej ne izbere duše. V vsakem primeru duša koristi in je osnovna harmonija energijskega obstoja človeka. Tisti človek, ki svoje duše ne čuti, je robot. Kajti takih ljudi ni. Tisti človek, ki pa svoje duše ne sliši, ne živi. Sporočila duše pridejo vedno, na vsakem koraku življenja. Lahko bi pojasnil na preprostem primeru. Veš, da se po neki običajni poti, ki jo sicer že poznaš in je najlažja, pride do željenega cilja. Vendar te nek dražljaj ali nenadna situacija prepriča, da nenadoma zaviješ s poti in odideš po stranski poti do istega cilja. Cilj je torej enak. Doživetje pa povsem drugačno. Namreč, če bi ostal na poznani poti, bi ti lahko nekaj prekrižalo pot. Tako tudi posledično ne bi opazil lepot narave in pa dobil neverjetno izkušnjo spoznanja, ki te na prejšnjem že poznanem križišču zagotovo ne bi čakala. Duša torej nima nič opraviti z zavedno energijsko stopnjo človeka. Kot tudi zavestna energijska stopnja človeka, nima nič opraviti z dušno energijsko stopnjo človeka. Slednja je namreč tista, ki uravnava vse, kar se dogaja okoli nas, v nas in v naši zgodbi. Mi kot fizis smo samo kreator in na drugi strani radovedni raziskovalec sebe.
Lahko stik z dušo in komunikacijo z njo vzpostavi prav vsakdo?
Duše so venomer v naših življenjih, prostorih, v času, v dogajanju in v dojemanju. Prav vsak lahko komunicira z dušami, a razlago komunikacije lahko živemu bitju preda samo živ kanal. Se pravi nekdo, ki je temu bitju enak in ima višji blagoslov od zgoraj, da je izbranec duš, da lahko le te preko njegovega čistega in neobremenjenega kanala preda sporočilo. Namreč pri prenosu sporočil je zelo pomemben neosebni pristop. Kar pa pomeni, da kanal, prenašalec sporočila, ni v čustveni obremenjenosti s prejemnikom sporočil. Tedaj so sporočila jasna, čista in korektna.
Kako pa se podati na pot, da bi se s svojo dušo zbližali, spoprijateljili. Imate kakšne praktične napotke?
Največja praksa za prijateljstvo in zaupanje iz vidika duše, so preizkušnje, s pomočjo katerih nas vodniki, ki so zunanji snovalci dušnega namena, vodijo po namenjeni poti. Duša je tako rekoč naš največji in najboljši prijatelj ter sopotnik v enem. Ker je človeški um vedno tisti, ki ima možnost izbire, je duša tista, ki se odloči o nadaljnjih korakih. Z dušo se tako rekoč ni potrebno zbližati, zato ker je preprosto del nas in mi smo tako rekoč, zaradi nje utelešeni v to telo, na točno določenem mestu, da se lahko najlažje izrazimo na vseh področjih bivanja.
Nam zaupate, kako ste se s svojo dušo spoznali vi?
Odprl sem vrata in jo povabil k sebi. Malo za šalo, malo zares. Ko se zaradi spleta okoliščin na lepem zaveš, da ti je telo zgolj na posodo, zato da si snoven, viden, čuten in stvaren drugim, se tvoje spoznavanje s svojim bistvom, s svojimi preteklimi dejanji, zagotovo tudi z življenji, ujetimi v sedanjosti, se pričneš zavedati, da je duša pravzaprav vse, kar si. Je nekaj tistega, kar je bilo, je v tem trenutku in bo v prihodnosti. Vsa naša dejanja imajo posledice. Kot ima naša stvarnost rok trajanja in beseda noto, ki lahko poboža ali močno udari, tako ima naša duša modrost večnosti. Torej, če duša ne bi imela preteklosti, je tudi v našem telesu ne bi bilo. Določene izkušnje in spoznanja izvirajo prav tam v preteklosti. Ko svojo dušo sprejmeš kot svojo sopotnico, kot edinstven, nepogrešljiv del sebe, si resničen, ljubljen in ustoličen na svoji namenjeni poti življenja.
Ste s svojo dušo v stalnem stiku?
Ker je moja duša del mene in moja preteklost del nje, sva z dušo eno na poti večne ljubezni.
Je mogoče, da ko komuniciraš s svojo dušo – prideš v stik tudi z dušo koga drugega – živega, pokojnega?
Načeloma da. Odvisno pa je od tega, na kako visoki frekvenci dojemanja najvišje ljubezni je tvoja duša. Bolj kot je tvoja duša odprta za širjenje ljubezni in dobrega, več možnosti je, da te energije izberejo kot svoj živ kanal za izražanje. Zatorej lahko tudi druge osebe oziroma pokojniki komunicirajo s fizičnim svetom preko tvojega telesa.
V stiku s svojo dušo si spontano.
Se da stike z dušami (svojo in z drugimi) vzpostaviti načrtno ali do njih prihaja spontano?
V stiku s svojo dušo si spontano. Komunikacija z dušami drugih ljudi bodisi živih ali preminulih, pa nikakor ne moreš izbrati, določiti ure, kraja, še manj pa časa trajanja. Ko želijo duše, po večini umrlih ljudi, kaj sporočiti, kraj in čas izberejo same. Kot medij si jim v njihovi izbiri časa na voljo točno in izključno takrat, ko izberejo one. Na tebi je, da sporočilo zapišeš ali pa ga nemudoma predaš prejemniku.
Kako komuniciranje z dušo spremeni naše življenje – kakšne vidike bolj kot druge?
Komunikacija za dušo nas pripelje do spontanosti in od nas terja, da smo direktni, neposredni, lojalni, in resnični. Ljudje, ki predajamo sporočila, ne zmoremo lagati ali sporočila preoblikovati po svoje. Še več, ko sporočilo predamo prejemniku, ga enostavno pozabimo in spustimo v nebo.
Nekateri ljudje se po pomoč obračajo k angelom – je morda enak učinek, če za zaščito ali napotke vprašamo svojo dušo?
Ko pogledamo na obe sferi površinsko, bi lahko na hitro rekli, da je vseeno, da gre za isto energijo in da gre za isto občutje. Pa vendar, so angeli, vodniki tukaj zato, da nam, ker poznajo naš izbrisan dušni zapis, s svojimi navodili in napotki, pomagajo in nas vodijo po poteh življenja, da postanemo resnični ljudje, ki so sposobni čutenja, empatije do sočloveka in višje ljubezni. Vse to pa je ključ, da človek lažje sledi sebi. In ko sledi sebi s srcem, so sporočila duše, njegove duše, jasna in zato jih vsak posameznik tudi lažje udejanji in se s tem uresniči v vseh pogledih življenja.
Angeli, vodniki so tukaj zato, da nam, ker poznajo naš izbrisan dušni zapis, s svojimi navodili in napotki, pomagajo in nas vodijo po poteh življenja, da postanemo resnični ljudje, ki so sposobni čutenja, empatije do sočloveka in višje ljubezni.
Bi dušo lahko poimenovali za svojega Angela Varuha ali je njuna vloga povsem drugačna?
Angel Varuh je tisti angel, ki nam je s strani višjega Stvarstva dodeljen ob rojstvu. Je poglavar vojščakov, mnogih pomočnikov Angela Varuha, ki nam v danih trenutkih priskočijo na pomoč z mero najvišje božanske ljubezni. Medtem, ko je duša naše bistvo. Lahko bi rekli, da je Angel varuh tihi spremljevalec naše duše, da se ta še lažje oplemeniti s preizkušnjami in nam pokloni sadove dušnega zorenja, kot so pozitivni razplet, zavedanje določenih situacij, razna spoznanja, preizkušnje. Lahko bi rekli, da sta Angel varuh in duša nerazdružljiva sopotnika.
Obstajajo kakšne posebne besede, ki jih svoji duši lahko izrečemo, da jo malo pocrkljamo?
Duša ne potrebuje zahvalnih besed, še manj pa ne potrebuje zahvalnih govorov. Duša potrebuje naše čutenje pristne ljubezni in zahvalnosti, za darove, ki nam jih iz trenutka v trenutek poklanja. Torej je vse skupaj krog. Kot potrebuje sonce en dan, da ga zemlja obkroži, tako duša potrebuje občutek hvaležnosti in dejanja brezpogojne ljubezni, da dozori, preko preizkušenj in spoznanj.
Obstaja kakšen trenutek v dnevu, ko je duša za nas še posebej dovzetna?
Že malo poprej sem dejal, da smo z dušo eno. Torej delujeva v sozvočju ljubezni in brezmejnosti. Tako je jutro kot večer primerno za iskreno zahvalo srca. Ob jutrih kot ključ za uspešen dan in ob večerih za sprostitev in miren spanec. Vse, kar je, je hvaležnost. Vendar ne fizična, ki jo ljudje po materiji duhovnih knjig tako zelo radi prakticiramo, ampak tista prava iskrena zahvala srca, ki spregovori simfonijo duše, brez besed.
Zaupajte nam še, kje točno v našem telesu se duša nahaja – če je to znano?
Duša se nahaja kot velik milnat mehurček med popkom in prsnim košem. Zato je tudi najbolj znano, ko rečemo, ko nas kdo globoko prizadene, da boli duša, saj v fizičnem telesu to občutimo, kot da nam želi ta silna bolečina raznesti prsni koš, z vrtoglavico in neznosno slabostjo. Dober primer je v japonski preteklosti, tradiciji in veri, kjer pričajo tudi o tem, da ob samomoru spustijo dušo na svobodo. To naredijo tako, da si z žezlom prerežejo trebuh (harakiri).
V duhovni rasti se človek največkrat znajde sam, kar pa pripelje do tega, da okolica, bodisi domačih, bodisi prijateljev, tega procesa ne zmore razumeti.
Ali lahko, če brezpogojno sledimo svoji duši, sploh naredimo v življenju kakšno napako?
Če bi na to vprašanje odgovoril pritrdilno, bi bil svet lep. Ljudje, ki duhovno rastejo, delajo na sebi, se spoznavajo in uresničujejo načela lastne duše, so največkrat označeni za čudake. Saj slediti načelom svoje duše, ni ravno enostavno. In ravno na poti uresničevanja načel in namena duše, naleti človek, ki želi preprosto samo duhovno rasti, meditirati, živeti duhovno, na premnoge ovire, lahko tudi na zaničevanje iz strani bližnje okolice. Namreč, ko je človek v procesu dušnega zorenja, doživi katarzo energijske ljubezni in neverjetno moč uresničenja. Kar pomeni, da postane čuten in sočuten. V duhovni rasti se človek največkrat znajde sam, kar pa pripelje do tega, da okolica, bodisi domačih, bodisi prijateljev, tega procesa ne zmore razumeti. Prav družina, kjer bi človek po zapisu iz svetega pisma prejel največ zaslombe in čutne ljubezni, je tista, ki najteže razume to rast in posamezniku postavi največ ovir. Najbolj žalostno pa je, da razni dvomi iz okolice, duhovno pot in duhovne vodnike povezujejo s cerkvijo. Tudi Jezus je bil in je učitelj. Opisujemo ga kot v nebo vzetega mojstra. Bil je človek, ki je živel v svojem času, a ga je cerkev uporabila kot lik žrtvovanja. Še mnogo drugih primerov v nebo vzetih mojstrov bi se dalo razložiti na tak način. Prav zaradi tega, ker ljudstvo istoveti duhovnost z vero, pa ti lahko prav tebi bližnji nadenejo etiketo in ti sodijo. Cerkev je institucija, vera in verovanje pa povsem nekaj drugega.
Nekateri pravijo, naj sledimo srcu, drugi, naj sledimo duši – kaj pa pravite vi?
Srce je glasnik duše. Torej, ko sledimo srcu, smo na poti življenja lahko uspešni, ustvarjalni, razumljeni in slišani. Kar pa pomeni, da tako lažje uresničimo naša dušna načela na lastni poti do večnosti.
