In s tem sem izgubil stavo, ki sem jo sklenil dan pred najinim pogovorom. Prepričan sem bil namreč, da jih ne šteje več kot kakih osemintrideset.
Kot eden čelnikov globalne fundacije Art of Living in tesni sodelavec samega Ravija Shankarja je predlani obiskal nič manj kot dvainštirideset držav. Mest že dolgo ne šteje več.
Njegova sedem kilogramov težka potovalna torba je njegov apartma, se rad nasmehne.
V Ljubljani se je pred časom mudil točno tri dni, kolikor je trajal Tečaj sreče, ki ga je zmagovito odvodil v nabito polnem centru Galia.
Da bi človeka kar takole na tečaju naučili sreče, se sicer najbrž tako vam kot meni zdi malce vrtoglava ambicija. A če bi komu uspelo, bi to utegnil biti swami Jyothirmayah, ki so ga tako tečajniki kot kolegi ljubeče in strahospoštljivo naslavljali s »swami-ji«.
Na Tečaju sreče, ki ga izvajate po vsem svetu, je daleč največ pozornosti namenjene dihalnim tehnikam. Po vašem nas torej dihanje prav res lahko osreči?
Dih nam tako veliko ponuja! Devetdeset odstotkov naše celotne energije zaužijemo z zrakom. Vsak dan ga vase vnesemo tisoče litrov. Naše čisto prvo dejanje na tem svetu je vdih in naše čisto zadnje izdih. Kaj ni torej škoda, da vse tiste vdihe in izdihe vmes, ki jim pravimo življenje, opravljamo narobe? Raziskave so dokazale, da uporabljamo največ štirideset odstotkov naše pljučne kapacitete!
Hm, še vedno torej bistveno več kot možganov …
(Swami-ji prijazno dvigne roko, češ da je šele začel z naštevanjem blagodati pravilnega diha.) Sedemdeset odstotkov strupov in druge nesnage se iz telesa očisti z dihanjem, samo trideset odstotkov pa z znojenjem in urinom. In če ne dihamo pravilno … Hja, je kaj čudnega, da postanemo tako oropani energije, da sploh ne znamo več uživati v življenju? Da smo tako zlovoljni, da začnemo vpiti na ljubljene zaradi najmanjše reči?
Ena od stvari, ki ste jo na tečaju povedali, se mi je še posebej vtisnila v spomin. »Ne pripisujte namer napakam drugih.« Sem si prav zapomnil?
Da. Če se spravimo v drugih iskati pomanjkljivosti in napake, jih seveda lahko najdemo veliko. Res ogromno. A taka življenjska pot za nas ne bo preveč prijetna. Pod črto vedno velja naslednje: če je tvoja podzavestna strategija kriviti druge ljudi, ponavadi ne dobiš preveč dobrih rezultatov. In s tem samega sebe počasi spreminjaš v zgubo. K ničemur ne prispevaš, nikomur ne pomagaš – še najmanj pa sebi. Moja definicija uspeha v življenju je, če se uspemo iz srca smehljati, tudi kadar nam je najtežje. Komur je to uspelo, ta je v življenju nekaj dosegel. Gre za izraz pravega poguma. Ta pa pride na površje tako, da v sebi razvijemo umetnost dajanja in služenja soljudem.
(Pravzaprav ničesar ne rečem, lahko samo kimam modrosti izrečenih stavkov. Swami-ji radostno nadaljuje, kot da bi lahko tovrstne misli streljal vse do konca dni.)
Obstajajo tri različne ravni veselja. Prva je veselje otroka, ko dobi darilo. Nekaj povsem drugega in zrelejšega je veselje babice, ko sadi drevo, katerega sence ne bo sama nikoli užila. Najvišja raven veselja pa je, ko se človek zave, da pravzaprav je veselje. In takrat ne prejemanje ne dajanje nista več bistvena za nič, še najmanj pa za izkušnjo veselja.
Veselje, pravite, je naša vibracijska esenca.
Naša najosnovnejša narava. Mi smo veselje. To je tisto zadnje večno spoznanje na duhovni poti. Samo če smo veselje, lahko zares uživamo v neprecenljivem čudesu, kakršen je vsak sončni vzhod. Takrat spet postanemo taki, kot smo bili v ranem otroštvu. Takrat, ko smo brez razmišljanja vedeli, da je samo obstajanje brez vsakega delovanja ali doseganja veselje.
In tega se lahko najhitreje spomnimo s pomočjo pranajame, meditacije in podobnih tehnik.
Žal so ljudje to stanje tako pozabili, da si sploh ne znajo več predstavljati, da obstaja. In samo z izobrazbo o tej globinski nevednosti lahko našo družbo pripeljemo na naslednjo raven.
Življenje ni namenjeno trpljenju.
Veste … Življenje ni namenjeno trpljenju. Trpljenje je samo opcija. Pozor, eno je bolečina; ta je pač namenjena vsem nam. Nekaj povsem drugega pa je trpljenje. Kjer osnovni bolečini večino jada primaknemo sami.
Kar naju vedno znova pripelje nazaj na dihalne tehnike, kajne?
Dih je povezava med našim telesom in umom. To je izjemno pomembno dejstvo. Z malce treninga postane dih naš zaveznik, ki nam pomaga ukrotiti čustva. S pravilnim dihanjem naš um najlažje pripeljemo v sedanji trenutek, kjer sta vsa naša modrost in moč. Najboljša prispodoba bi bil nekdo, ki na polju spušča zmaja. Saj se spomnite papirnatih zmajev, kajne?
Sicer bolj iz slikanic, ampak vsekakor.
No, dihanje je tista vrvica, s katero upravljate zmaja.
Zmaj pa je naš um, kajne?
Seveda. In šele ko ukrotimo zmaja, se lahko začne naše pravo življenje. Zakaj tako pravim? Ker je notranja tišina mati vse kreativnosti. Samo vztrajati moramo v trenutku in rešitve za probleme se porodijo kar same od sebe.
Veste kaj? Še pred petimi leti bi to označil za spektakularno bebavo trditev. A kaj ko se je vmes izkazala za absolutno resnično!
Duhovnost ima to moč, da nas popelje v ekstremno resničnost življenja.
A da ne zajadrava preveč v abstrakcije … Včeraj ste nam na tečaju povedali, da ste veliko delali po zaporih, tako v Indiji kot marsikje drugje. Skozi leta se je v vas okrepilo prepričanje, da je po teh institucijah povprečno največ trideset odstotkov zapornikov okorelih kriminalcev. Preostalih sedemdeset pa so čisto normalni ljudje, ki v neki tragični situaciji niso znali ukrotiti svojih čustev.
Res je tako. Saj prav zato je tako ključno, da se naučimo krotiti čustva! Kadar nas v kaki kritični situaciji preplavi čustveni vihar, nam lahko za vedno ukrade življenje. Če mu seveda dovolimo.
Če ne ukrotimo zmaja.
Tako je. V vsakem zlikovcu je žrtev, ki kriči po pomoči. Prav v zaporih sem imel krasno priložnost, da opazujem moč dihalnih tehnik, namreč kakšno popolno transformacijo lahko sprožijo v človeku. In ko rečem popolno, mislim popolno. To velja za vsakega od nas. Zelo pozorno sem lahko opazoval zapornika, ki je ubil sedemindvajset ljudi in se je samo z dihanjem počasi spremenil v povsem drugega človeka. Pač še en pohabljen otrok, ki je odraščal v res pošastnih razmerah. In kaj taki ubogi ljudje rečejo, ko jih dihalne tehnike končno spet popeljejo malo bliže k sebi? »O, ko bi te vaše pranajame in krije poznal že prej!« Nekaj takega rečejo. »Kako drugačno bi bilo lahko moje življenje že prej!«
Z nami ste delili tudi zanimivo opazko, da na svojih stalnih potovanjih le redko srečate srečnega bogataša.
Žal res. Mnogi med njimi ne morejo spati …
Ampak zakaj? Če imaš neko varno finančno blazino, ki te brani pred svetom, bi si predstavljal, da spiš kvečjemu bolje.
Hja, večina nebogatih res misli tako. Ampak spomnimo se samo besed Aleksandra Velikega, ki je pred smrtjo rekel: »Zakopljite moje telo, ne zgradite nobenega spomenika! Pokopljite me z rokami ven, da bo svet videl, da ni imel mož, ki je osvojil svet, po smrti v rokah ničesar!« Tako se je pred smrtjo počutil daleč najmočnejši človek svoje dobe. Mislite, da je danes kaj drugače? V plenilskem, osvajalskem bogastvu pač ni sreče.
Upajmo, da res.
Da ne bo nesporazuma: z bogastvom kot takim ni čisto nič narobe. Narobe je, če smo za njegovo doseganje porabili več kot pol svojega časa in zdravja. In če ga ne uporabljamo za to, da izboljšujemo sebe in koristimo svoji okolici.
Zelo lepo povedano.
Pa saj se od nas tudi ne pričakuje spet tako veliko. Je res tak problem deliti odstotek ali dva svojega zaslužka z manj srečnimi od sebe? Mnogi ljudje vendar tako obupano potrebujejo pomoč. Kakorkoli: bolj ko je človek skop in osredotočen na svoje potrebe, manj je srečen. Obljubim vam, da je tako. Zato so mnogi revni ljudje, ki sem jih srečal, neprimerno srečnejši od bogatašev. Spomnim se primera iz madžarskega zapora. To je bilo takrat, ko so mi na poti z letališča ukradli potovalno torbo …
Kaj, vaš apartma so vam ukradli?!
Ja, haha, tako je. Tam notri je bilo vse, kar sem imel. Ampak za en sam trenutek nisem zgubil nasmeška z obraza. Ali krivil koga drugega kot lastno nepazljivost. Življenje je pač takšno. Ni vedno prav lahko, kajne? No, takrat so mi ukradli celo čevlje, okrog sem moral hoditi v japonkah. In nad Madžarsko je legla še posebej bridka zima. Zelo živo se spomnim, kako sem sedel tam med zaporniki na jeklenem stolu, tako mrzlo je bilo v sobi … No, ampak sem vseeno odvodil delavnico. In na koncu sem jim zaupal, da sem izgubil vse, kar sem imel.
Kako so se odzvali?
Na sobo je padla grobna tišina. Dokler ni eden od njih – ogromen človek, skoraj cel prekrit s tetovažami – vstal s svojega stola, prišel k meni … in me objel. Tako jasno se spomnim, objel me je kot mati objame svojega otroka. In za njim so k meni prišli še drugi. »Tako hudo nam je, ker ti ne moremo pomagati,« so zmajevali z glavo. Nekateri so imeli solze v očeh. »Nič nimamo, kar bi ti lahko dali. Lahko te le objamemo.« Niso se zavedali, da so mi s tem dali največ, kar bi mi lahko.
Neverjetna zgodba. Madžarski kriminalci …
No, seveda sem jim svojo stisko omenil šele po tem, ko smo dobro oddihali celo krijo in odmeditirali.
Haha, prav imate, da ste to izpostavili. Brez teh starodavnih tehnik ne mi ne madžarski razbijači ne moremo računati na prav veliko božjega navdiha, kajne?
Moja želja in poslanstvo je, da ljudi spomnim, kako naravne in prijetne so lahko te tehnike. In kako neznansko duša hrepeni po njih. Veste, velikega dela vsega tega se je treba samo spomniti. Nihče, ampak dobesedno nihče na tem planetu ne more reči, da še ni meditiral.
Hm, kako to mislite?
Natanko to smo vsi počeli celih devet mesecev v maternici.
Zanimiva misel!
Treba je samo pogledati otročičke: kako ta imenitna bitja že znajo marsikaj, kar jih večina potem pozabi. Toliko klasičnih položajev, ki jih nagonsko zavzemajo zelo majhni otroci po vsem svetu, so v resnici asane ali mudre. In tudi dihati znajo zelo dobro. Kar poglejte njihove trebuščke, kako globoko se dvigajo in spuščajo! Staršem rad svetujem naslednje: če hočete videti pravega mojstra na delu, opazujte svojega dojenčka, kako stisne rokice med spanjem.
(Swamijeve roke postanejo rokice, in ko jih stisne pred svojim obličjem, je za dva hipa prav res podoben najbolj veseljaškemu možnemu spečemu dojenčku.)
Vidite, kako dete stisne pesti? To je popolna t. i. mudra adi – torej »prva mudra«. Dojenčki tako pri vas kot na Kitajskem, v Argentini ali v Nemčiji obožujejo spanje s takole stisnjenimi pestmi. Ponavljam, samo spomniti se je treba!
Povejte, ste še vedno marksist? Zaupali ste nam namreč, da ste kot mladenič bili. Duhovnost vas ni takrat prav nič zanimala, večinoma ste duhovne voditelje doživljali kot nekakšne skrajno nerazumljive hipijevske odštekance.
Haha, če marksizem pojmujete kot tisto, kar obsega angleška fraza caring and sharing, torej da nam mora biti mar za sočloveka in da moramo sadove svojega dela po potrebi deliti z njim, potem moram seveda odgovoriti z da. Da, še vedno sem marksist, čeprav nikakor tudi komunist! Ampak nasploh se je bolje ne obremenjevati preveč s tovrstnimi poimenovanji in etiketami. Pravi namen našega bivanja v tej dimenziji je obogateti v srcu. Dokler bomo sledili temu vodilu, ne bomo mogli preveč zaiti od naših pravih življenjskih ciljev.
