Priljubljena televizijska voditeljica in popotnica Mojca Mavec je že dolgo vpeta v svet Evrovizije. Pred sedemindvajsetimi leti je prvič vodila Emo, evrovizijski izbor pa je na nacionalni televiziji prvič komentirala leta 2005. Letos se bo v tej vlogi preizkusila že petič, z gledalci pa želi deliti in doživeti emocije, tekmovalnost in dobro vzdušje.
Kdaj se je začela vaša evrovizijska zgodba? Jaz se vas recimo spomnim iz leta 1997, ko ste vodili Emo v studiu 1 TV Slovenija ...
Joj, ja, Ema 1997 in Tanja Ribič s pesmijo Zbudi se. To je bila moja prva Ema in na neki način prebujanje tudi zame. Prvič na tako velikem odru, v tako gledani oddaji. Šlo je za veliko zaupanje predvsem takratne urednice razvedrilnega programa, Miše Molk, da je izbrala mlado in manj izkušeno voditeljico za tako prireditev. To je bil zame velik korak in za to sem ji še danes zelo hvaležna.
Potem ste še nekajkrat vodili Emo, ki je glasbenikom veliko pomenila ...
Devetdeseta so bila zelo kreativno obdobje za slovensko glasbo in Televizija Slovenija je bila s svojimi oddajami pomemben motor. Že pod Mitom Trefaltom smo pripravljali tedensko glasbeno oddajo Roka Rocka, kjer so bendi igrali v živo, v gledanem večernem terminu, imeli smo video lestvico, kjer so se vrteli aktualni videospoti. Ema je bila vrhunec vsega, z velikimi imeni na tekmovalnem odru.
Kako danes gledate na tiste stare dobre glasbene čase?
Glasba je postala mašilo, nekaj, s čimer zapolniš čas med pogovori v najbolj gledanih oddajah. Danes si težko predstavljam, da bi se na natečaj za Emo spet prijavil kak Magnifico. Sploh pa je po letošnjih zapletih z razpisom ostal neki grenak priokus. Mislim, da se naš novi urednik programa vsega skupaj zelo dobro zaveda in da se bo marsikaj odslej delalo drugače.
Ampak meni se zdi, kot da se v teh letih niste prav nič spremenili, saj ste še vedno simpatično navihani pred kamerami, kot takrat ...
(smeh) Kaj vem, se mi zdi, da ne pustim, da bi izgubila veselje do dela, da ostane tista radovedna, radoživa punca v meni, pri vsem, kar počnem.
No, je pa tudi res, to morava priznati, da poleg zabave vedno postrežete z veliko zanimivimi informacijami in dejstvi, kajne?
Trudim se, da je zanimivo za različne gledalce, tako za vas težkokategornike in prave poznavalce kot za nas navijače ali tiste, ki spremljajo izbor zaradi družinske tradicije, dobrega vzdušja ali zgolj zato, da dobijo nekaj štofa za šimfanje v dneh, ki sledijo. Ni važno, vse to dela dobro Evrovizijo.
Bo recimo tako tudi ob letošnjem komentiranju Evrovizije?
Evrovizija je najbolj gledana glasbena prireditev na svetu, kot komentator lahko posreduješ vse te emocije, tekmovalnost in dobro vzdušje.
V tej vlogi se boste preizkusili že petič. Vam je katero komentiranje še posebej ostalo v spominu?
O ja, tisto prvo samostojno, Kijev 2005. Spomnim se, da so še zadnji dan privijali vrata na komentatorsko kabino v dvorani, zabijali zadnje planke ... vse je bilo »last minute«, a noro dobro vzdušje. Pa optimizem v ekipi, Omar Naber in Teja, in še Kijev, ki je takrat ravno preživel oranžno revolucijo. Vojna danes še toliko bolj poudarja tiste izjemne čase za deželo ... večkrat se spominjam tistega tedna v Ukrajini.
Omenili ste Ukrajino ... ko smo bili leta 2005 na Evroviziji z Omarjem v Kijevu, ste imeli ravno nad našimi sedeži komentatorsko kabino. Še danes se spomnim, kako navdušeno, strokovno, pa tudi navijaško ste vse skupaj komentirali ...
Ooo, res? (smeh) No, potem so se videli vsi ti ploski in skoki. Tule na Kolodvorski je komentatorska kabina bolj diskretna. (smeh) Evrovizijo je pač težko komentirati sede in s sklenjenimi rokami. To je kot dobra fuzbal tekma.
Kako se sploh pripravljate na to vlogo? Je danes precej lažje kot nekoč, ko ni bilo interneta?
Danes je zagotovo lažje, ja, zaradi dostopnosti informacij, komentatorji lahko uporabljamo tudi posebno aplikacijo z vsemi »updejti« o izvajalcih, kar je v veliko pomoč, saj že kar nekaj let Evrovizije ne komentiramo s prizorišča, ampak iz Ljubljane.
Je velika razlika komentirati na »kraju zločina« ali pa v letošnjem primeru, od daleč, iz Ljubljane?
Seveda bi bilo lepše biti del evrovizijske mrzlice na Švedskem. A mislim, da se na koncu v komentarju ne bo poznalo. Zdajle že čutim mini cmok v grlu, tu je Evrovizija! In to je noro lep občutek. Ta nemir, pozitivna trema, takrat vem, da bo vse v redu in da komaj čakam, da zasveti tisti »on air«.
Časa med skladbami je vse manj, dobre pol minute, kako izluščiti tisto najbolj zanimivo o tekmovalcu?
Zelo različno. Ponekod je v ospredju zanimiv izvajalec, drugod skladba, včasih celo avtor. Na njih se žal vse bolj pozablja ... Nekoč smo dajali veliko več poudarka posameznim skladbam, zdaj so v ospredju izvajalci.
Vem, da spremljate Evrovizijo, kaj je po vašem ključni dejavnik za uspeh na tem tekmovanju?
Drama, emocije, mislim, da to najbolj vžge na Evroviziji. Izvajalci, ki dajo vse od sebe, in to začutiš preko ekrana.
Kaj pa glasbeni okus, o tem bi se dalo razpravljati ... Se je z leti pri vas precej spremenil? Kdo od evrovizijcev vam najbolj poboža dušo ...
Tajči in Hajde da ludujemo je še vedno del playliste moje generacije in še vedno dvigne temperaturo na kakšnem pikniku ali rojstnem dnevu. Nočne zabave so že redkejše. (smeh) Ali pa Lahko ti podarim samo ljubezen. In Dan ljubezni. Eh, malo se staramo tudi evrovizijski navijači.
Kateri nastopi na tekmovanju Evrovizije pa so vam ostali najbolj v spominu?
Lordi, Conchita Wurst, Dana International, Guildo Horn, Celine Dion ... pozabila sem na kup Grkov s približno enako globoko odpeto srajco. In še nepozabna zmaga Måneskina leta 2021. Noro napeto glasovanje in potem komad, ki je evrovizijsko pesem vrnil na vrhove glasbenih lestvic.
Kaj lahko torej pričakujemo 7., 9. in 11. maja od komentatorke Evrovizije Mojce Mavec?
Ne furaš svojega ega, ampak dobro vzdušje in tempo. To je dober komentar. (smeh)
