Kot otrok črnskega juga je moral šolo zamenjati z delom, da je podpiral svojo družino, a na srečo je bilo to delo glasba, ki ga je desetletju dela kot eden najbolj prominentnih glasbenikov v soulu in R&B pripeljala naziva »Kralj soula«.
Njegova zadnja pesem je bila nedokončana, a dovolj posebna, da je postala prva posthumna številka 1 tako na Billboardovih 100 kot na R&B lestvicah, album s pesmijo, ki je prav tako izšel po glasbenikovi smrti, pa je postal prvi te vrste, ki je prišel na vrh britanskih lestvic. In ne samo to, Reddingu sta po njegovi tragični smrti pripadli tudi dve nagradi Grammy in pozneje še Grammy za življenjsko delo.
Revno otroštvo, polno glasbe
Otis Ray Redding Jr. se je rodil 9. septembra 1941 v Dawsonu v zvezni državi Georgia kot četrti od šestih otrok očetu Otisu starejšemu in mami Fannie. Njegov oče je imel v najemu kos zemlje, ki ga je plačeval z delom pridelka, delal pa je tudi v letalski bazi Robins blizu Macona ter tu in tam pridigal v lokalnih cerkvah. Ko je bil Otis star 3 leta, se je družina preselila v Macon v naselje hišic, ki jih je zgradila država. Že zelo majhen je pel v lokalni cerkvi in se naučil igrati kitaro in klavir. Ko je bil star 10 let, je hodil še na lekcije petja in bobnanja. Z glasbo je šel spat in z glasbo je vstal. V srednji poli je imel svojo prvo skupino, vsako nedeljo pa je zaslužil 6 dolarjev, ko je pel gospel pesmi na lokalni radijski postaji in še 15 tednov zapored zmagal na tekmovanju talentov. Njegova strast je bilo petje, pogosto je za svoj navdih omenjal Little Richarda in Sama Cookea.
Dodatni par rok
Ko je dopolnil 15 let, je pustil šolo, da bi pomagal vzdrževati družino – oče je zbolel za tuberkulozo in bil pogosto v bolnišnici, mama je tako edina hodila v službo. Delal je kot kopalec vodnjakov, natakal bencin na črpalkah in tu in tam nastopal kot glasbenik kot del spremljevalne znane lokalne glasbenice Gladys Williams.
Reddingu je uspelo, ko je 1958 nastopil na lokalnih tekmovanjih talentov s svojo spremljevalno skupino, ki pa ni bila ravno dobra. Tam ga je opazil pomemben lokalni kitarist Johnny Henkins in ga povabil, da skupaj odigrata in odpojeta pesem Little Richarda, Heebie Jeebies. Prav to sodelovanje mu je prineslo 15 zaporednih zmag in nagrado 53 današnjih dolarjev. Jenkins je pozneje postal del Reddingove skupine in pri njem igral klavir. Mulo je bil zatem povabljen za frontmana v skupino Mighty Panthers, kjer je igral Jenkins. Zatem se je preselil k Upsetters, spremljevalni skupini Little Richarda, ko se je ta iz rock & rolla spreobrnil v gospel. Redding je bil dobro plačan, na nastop je dobil okoli 250 današnjih dolarjev in z njimi prekrižaril jug ZDA. Nastopali so tam, kjer so bili kljub rasni segregaciji dobrodošli. Potem se je preselil k Pinetoppers, zatem pa spoznal Phila Waldena, bodočega lastnika založbe in Bobbyja Smitha, ki je vodil založbo Confederate Records. Pri slednjem je posnel singl Shout Bamalama in skupaj s svojo skupino Otis and the Shooters še pesem Fat Girl.
Začetki
Ko je Phil Walden iskal založbo za Jenkinsa, je ta dobil priložnost snemati za Atlantic Records v studiu Stax v Memphisu pri Joeju Galkinu. Tja ga je odpeljal kar Redding, čeprav sploh ni imel izpita za avto. Jenkinsovo snemanje ni dalo rezultatov, je pa dobil svojo priložnost tudi Redding, ki je zaigral dve svoji pesmi. Prva je bila Hey Hey Baby, za katero je šef studia Jim Stewart menil, da zveni preveč kot Little Richard, druga pa je bila These Arms of Mine, kjer sta Reddinga spremljala Jenkins na kitari in Steve Cropper na klavirju. Redding je presenetil vse. »Ko smo že imeli spakirano za pot domov, je Galkin vztrajal, da bi rad slišal Otisa. Bilo je to nekaj čisto drugega, v pesem je vlil vso svojo dušo,« je povedal Jenkins. Jim Stewart je bil navdušen in Redding je pri njih izdal malo ploščo z These Arms na prvi in Hey Hey Baby na drugi strani. Singl je izšel oktobra 1962 pri Voltu in prišel na lestvice marca prihodnje leto. Hey Hey Baby je postala ena Reddingovih najbolj uspešnih pesmi in se je prodala v 800 tisoč izvodih. Ti dve pesmi in še nekaj z drugih snemanj je končalo na Reddingovem debitantskem albumu Pain in My Heart. Začetek je bil težak – album je prišel le do 103. mesta, naslovna pesem albuma kot singl pa le na 61. mesto Billboarda.
Turneje povsod
Oktobra 1963 je Redding skupaj z bratom Rodgersom in prijateljem iz otroštva, boksarjem Sylvestrom Huckabyjem nastopil v Apollo Theatru v New Yorku na snemanju živega albuma za Atlantic Records. Redding in njegova skupina so bili plačani s 4000 današnjimi dolarji na koncert, a so morali 4500 nameniti spremljevalnemu orkestru gledališča, zato so ustvarili minus. Na srečo je bil vodja gledališča Ben E. King in je Reddingu prispeval tisočaka. Na albumu so bili še drugi nastopajoči, the Coasters, Doris Tryo, Rufus Thomas in the Falcons. Večina pesmi s prvega albuma so bile počasne balade, kar se je z novimi skladbami, ki so bile hitrejše in izdane na drugem albumu The Great Otis Redding Sings Soul Ballads, ki je luč sveta ugledal marca 1965. V tem času je začel Jenkins delati ločeno, saj se je bal, da bodo Galkin, Walden in Cropper porabili njegov stil igranja, tako da potem Cropper postal glavni kitarist skupine. Poleti tega leta je Redding v samo 24 urah posnel 10 od 11 pesmi, album Otis Blue pa je izšel septembra 1965.
Ko si slaven…
Tretji album je postal zelo uspešen in z denarjem si je Redding privoščil 1,2 kvadratnega kilometra velik ranč v Georgiji in mu dal ime Big O Ranch. Tudi njegov studi Stax je bil v dobri kondiciji, Walden je posnel nove glasbenike, med njimi Percyja Sledgea, Clarencea Carterja in Eddiea Floyda (točno tega, ki je potem dal ime slavni rock skupini). Ti trije in Redding so potem ustanovili dve svoji založbi, Jotis Records in Redwal Music. Slednja ni zdržala dolgo, Jotis pa je izdal dva albuma Arthurja Conleya, enega pa od Billyja Younga in Lorette Williams. Ker so bili temnopolti še vedno večinski poslušalci, je Redding odšel v Kalifornijo in nastopil v slavnem klubu Whisky a Go Go v Los Angelesu. Redding je bil eden prvih soul glasbenikov, ki je nastopal rockovsko orientiranem občinstvu na zahodu ZDA. Kritiki so bili nad koncertom navdušeni, prisoten je bil tudi Bob Dylan, ki je Reddingu dal eno o svojih pesmi, Just Like a Woman.
…gre le še navzgor
Konec 1966 je Redding v Staxu posnel več pesmi, med drugim Try a Little Tenderness, ki so jo 1932 napisali Cambell, Connely in Woods. Pesem sta pred tem posnela Bing Crosby in Frank Sinatra, založniki pa so zaman skušali preprečiti Reddingu, da bi pesem posnel še iz »črnske perspektive« in ta pesem danes velja za njegovo najbolj znano pesem, ki je bila tudi del novega albuma Complete & Unbelievable: The Otis Redding Dictionary of Soul in je prilezla do 25. mesta na Billboardovih 100.
Marca 1967 je pri Staxu izšel še album King & Queen, z dueti Reddinga in Carle Thomas in je postal zelo uspešen, trije singli Tramp, Knock on Wood in Lovey Dovey pa so vsi prišli vsaj do 60. mesta na lestvicah. Vmes je Redding večkrat nastopal tudi v Evropi in po turneji 1967 je izšel živi album Otis Redding: Live in Europe, na katerem so bile pesmi, ki jih je izvajal v Stockholmu in Londonu.
Ne gre pa večno!
Leta 1967 je Redding nastopil tudi na slavnem Pop festivalu v Montereyu kot zadnji nastopajoči drugi dan festivala v soboto zvečer. Do takrat je nastopal večinoma za temnopolto občinstvo in ni veljal za komercialno upravičenega izvajalca za glavni ameriški trg. A naelektreno ozračje, ki ga je ustvaril z zlitjem s publiko, ga je čez noč povzdignilo iz lokalnega junaka v vseameriško zvezdo. Med drugim je zapel svojo pesem Respect in priredbo Rolling Stones, Satisfaction, končal pa z Try a Little Tenderness. Bil je to njegov najboljši koncert do takrat, med publiko sta bila tudi Jimi Hendrix in Brian Jones iz Rolling Stones, ki sta bila nad Reddingom navdušena. Pred Montereyem je hotel Redding spet snemati s Conleyem, a so bili pri Staxu proti, zato sta se premaknila iz Memphisa v Macon in tam ustvarila Sweet Soul Music, ki je prišla na drugo mesto Billboarda. V tem obdobju je imel Redding tudi resne težave s polipi na glasilkah, zato je bil septembra 1967 operiran v New Yorku.
Zadnja bo ostala nedokončana
V začetku decembra 1967 je Redding spet snemal pri Staxu, ena od novih pesmi pa je bila (Sittin' On) The Dock of the Bay, ki jo je napisal skupaj s Cropperjem. Reddinga je navdušil novi album Beatlov, Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band in je želel kljub nasprotovanju založbe ustvariti podoben zvok. Pesem ni bila všeč ne njegovi ženi Zelmi, ne snemalni ekipi; Stewart je menil, da to ni R&B, basist Duck Dunn pa, da bo škodovala slovesu Staxa. Redding je vztrajal in je hotel razširiti svoj glasbeni stil ter je menil, da je to njegova najboljša pesem in da bo šla do vrha. O zaključku z žvižganjem je več teorij, po eni naj bi pozabil del Cropperjevega besedila in ga je nameraval nasneti pozneje ali pa je namerno poskusil nekaj drugačnega. In pri tem je tudi ostalo.
Nenavadna nesreča
Leta 1967 je Redding s skupino že potoval s svojim letalom Beechcraft H18. 9. decembra so nastopili v TV oddaji v Clevelandu, potem ko so dve noči zapored koncertirali v klubu Leo's Casino. Po telefonskem klicu z ženo in otroki je bila njegova naslednja postaja Madison v Wisconsinu, kjer bi morali v nedeljo 10. decembra igrati v klubu Factory. Čeprav je bilo vreme zelo slabo, z meglo in močnim dežjem in kljub nasvetu, da naj preložijo polet, je letalo vzletelo. Šest kilometrov pred letališčem v Madisonu je pilot prosil za dovoljenje za pristanek, kmalu zatem pa je letalo z levim krilom treščilo v jezero Monona in še nekaj časa plavalo na vodi, preden je potonilo. Ben Cauley iz spremljevalne skupine Bar-Keys je bil edini preživeli in je pred nesrečo spal. Zbudil se je tik pred padcem in videl kolega Phalona Jonesa, kako si odpenja pas in gleda skozi okno in pravi »O ne…«. Takoj zatem se je znašel v ledeno mrzli vodi, oklepajoč se blazine sedeža. Ker ni bil plavalec, ni mogel pomagati drugim, čeprav je slišal obupne krike iz letala na pomoč.
Ledene globine
Razlog za strmoglavljenje ni bil nikoli ugotovljen, ostali štirje člani skupine, pomočnik skupine, pilot in Redding pa so ostali ujeti v letalu in se ali utopili ali zmrznili v ledeni vodi. Otis Redding je bil star 26 let. Še en član skupine, basist James Alexander, je pred poletom potegnil kratko slamico in moral zaradi premalo prostora leteti s komercialnim letom. Njegova smola se je izkazala kot največja sreča. Reddinga je malo pred nesrečo na probleme z modelom letala H18 opozoril James Brown, ki se je šele znebil svojega: »To kar počneš, je nevarno, to letalo ni namenjeno za toliko ljudi.« Redding ga ni poslušal. Njegovo truplo so našli drugi dan potapljači na kopilotovem sedežu, kar bi po eni od teorij lahko pomenilo, da je Redding, ki se je šolal za pilota, ni pa še smel samostojno leteti, v času nesreče vodil muhasto letalo. A kakorkoli, tragedija se je zgodila.
Družinski mož
Redding je pri 18 letih na talentih spoznal 17-letno Zelmo Atwood, leto dni pozneje, poleti 1960, se jima je rodil sin Dexter, poročila pa sta se avgusta 1961. Imela sta še tri druge otroke, Demetrio, Karlo in Otisa III. Fanta in bratranec Mark Lockett so pozneje ustanovili skupino The Reddings. Redding si je v kratki karieri ustvaril precejšnje premoženje – imel je 200 oblek, 400 parov čevljev, na mesec pa je zaslužil okoli 35 tisoč dolarjev, ranč pa ga je stal 125 tisočakov. Njegovo podjetje mu je samo 1967 prineslo več kot milijon dolarjev, prodal je več plošč kot Frank Sinatra in Dean Martin skupaj.
Pogrebne slovesnosti so izvedli 18. decembra v mestni dvorani v Maconu, njegove ostanke pa so položili v grobnico na njegovem ranču. Redding je umrl le tri dni po snemanju The Dock of The Day, ki je bila izdana januarja 1968 in je njegova edina pesem na vrhu Billboarda in kot omenjeno, prva, ki je to dosegla po smrti izvajalca. Singl se je prodal v štirih milijonih izvodov.
