Kraljevina Butan in republika Mongolija sta v dobrih odnosih, ki pa jih želita še okrepiti in poglobiti. Prvi korak k temu cilju je bil obisk butanskega kralja Džigmeja v mongolski prestolnici Ulan Bator. Kralj se je odločil, da ne bo potoval sam, temveč je vzel s seboj tudi ženo Džetsun in oba sinova. Zagotovo je slutil, kako bo skrivnostna, starodavna dežela očarala princa Namgjela in princa Ugjena, saj sta o njej že veliko slišala. Medtem ko sta imela kralj in kraljica na svojem delovnem urniku sprejeme, sestanke, razgovore, banket in še marsikaj, sta dečka – starejši je prestolonaslednik, mlajši pa pri vsem poskuša posnemati starejšega brata – spoznavala muzeje, spomenike, konje in družabne igre. Bila sta očarana. Zlasti ju je prevzel muzej, posvečen pravljičnemu in legendarnemu Džingiskanu, pod katerim je postala Mongolija največje cesarstvo v svetovni zgodovini. Čeprav je bil Džingiskan krut zavojevalec in tiran, so Mongolci še danes neizmerno ponosni nanj. O tem pričajo muzejske zbirke, kipi in legende, ki živijo v izročilu. Butanska princa sta si vse zbirke ogledala z najglobljim spoštovanjem, zavzeto sta prisluhnila zgodovini in zgodbam iz preteklosti. Ob mogočnosti Mongolije sta se mogoče zavedala, koliko manjši je njun domači Butan, ki pa je zanju najboljša, najlepša in najsrečnejša dežela na svetu.