Matic Flajšman se je z novinarstvom srečal že v 3. letniku gimnazije, ko je na Radiu Fantasy spoznal način delovanja radia in ustvarjanja programa. Pozneje je prišel še stik s televizijo v Velenju in Celju, kjer se je največ naučil. »Dobil sem ogromno koristnih napotkov od Dejana Obreza in Tomaža Lukača, ki sta bila tam odgovorna za športni in informativni program. Vrgla sta me v vodo za marsikaj: vodenje oddaje, komentiranje, pregledovala sta moja besedila. Vse, kar sem potreboval, da sem lahko napredoval,« razloži Matic, ki je v otroštvu staršem rekel, da če bi bil novinar, bi si želel biti kot Miran Ališič. »On je bil v mojih očeh neki prototip tistega časa. Nekdo, ki potuje po vsem svetu, živi novinarstvo, kot komentator navdušuje množico in to v globalnem športu – formuli 1. Če želiš biti uspešen v našem poklicu, so pomembni znanje tujih jezikov, stiki, uglajenost, spoštovanje (če ne spoštuješ drugih, tudi oni ne bodo tebe) in predvsem znanje. In še dva izjemno pomembna dejavnika – sreča, da dobiš priložnost, in predvsem podpora najbližjih,« je iskren novinar.
Na Pop TV je prišel pred 17 leti, na portal 24ur.com. Najprej je pokrival šport in Pop In, nato pa samo še šport. Ko sta se spletna in televizijska redakcija združili, se je preizkusil še pred kamero. »Po osmih letih dela na Pop TV sem šel na prvi samostojni teren za televizijo – na alpsko smučanje v Zauchenseeju, kjer je tekmovala Tina Maze z novim trenerjem Maurom Pinijem. Novinarstvo je življenjski slog. Kolikor vložiš v svoje delo, toliko dobiš. Če si s tem poklicem 'okužen', potem je brez dvoma lažje najti rešitev za problem, kot pa če prideš v službo, narediš svoje in greš, ne bereš elektronske pošte, kadar nisi v pisarni, nisi dosegljiv … Športna redakcija je izdelek kolektiva in nikakor posameznika. Samo vsi skupaj lahko naredimo vrhunski proizvod,« priznava.
Uredniku je postavil pogoj
V komentatorske vode je prišel na povabilo nadrejenih, saj so v njem videli velik potencial. Sploh ker je že na Televiziji Celje komentiral ženski in moški rokomet in košarko. »Sam nisem nikoli izkazal posebne želje, da bi to počel, saj sem raje užival ob poslušanju bolj izkušenih posameznikov. Malo pred domačim evropskim prvenstvom v odbojki, ko je Slovenija korakala proti drugemu finalu v zgodovini, smo prenašali še nekatere druge tekme. Denimo finale evropskega prvenstva deklet med Srbijo in Turčijo – pet nizov, triler, nadrejeni so bili zadovoljni z opravljenim delom. Potem so mi omogočili, da med evropskim prvenstvom pospremim še dve tekmi, na katerih Slovenija ni igrala. Bil sem prepričan, da je to to. Sledila je pot v Pariz na finale, v programu pa smo imeli tudi tekmo za tretje mesto med Poljsko in Francijo. In ker je Ervinu Čurliču malo pešal glas, naslednji dan pa je Slovenija igrala finale proti Srbiji, sem dobil priložnost, da komentiram tekmo za 3. mesto. In pred naslednjim evropskim prvenstvom v Ostravi na Češkem mi je bilo ponujeno mesto glavnega komentatorja,« slikovito opiše pot do uspeha. »Uredniku Luki Lazarju sem odgovoril, da sprejmem izziv, ampak želim v ekipi Tadeja Vidriha, novinarskega kolega, na katerega se lahko vedno zanesem. Ko so to potrdili, nisem imel druge izbire, kot da se lotim priprav na evropsko prvenstvo.«
Knežje mesto pred prestolnico
Matic pa ni športni navdušenec samo po profesionalni plati, temveč tudi zasebni. »Ta trenutek so mi blizu kolesarstvo, hoja, pogrešam golf, čeprav s palic pogosto obrišem prah, s ciljem, da bom kmalu spet imel čas igrati. Ker je to vedno neki poseben dan, ko se zberemo fantje, s katerimi se zaradi dela praktično čez leto ne ujamemo,« razloži Matic, ki je v mladosti treniral rokomet v klubu Celje Pivovarna Laško. Ta ga je do neke mere izoblikoval, mu dal možnost, da danes veliko bolje razume delo in športnike, njihovo veselje, težave, poškodbe, težka obdobja, pa tudi tista najprijetnejša.
Njegovo rojstno knežje mesto mu je že od nekdaj najbolj blizu, in čeprav dela v Ljubljani, ni o selitvi nikoli razmišljal. »Prej kot za selitev v Ljubljano bi se odločil za selitev v tujino. Ne vem, kam, ampak v neko zeleno okolje, ki mora nujno imeti mestno središče, možnost kopanja ali pa pobega v naravo s kolesom, peš, v zimskih mesecih pa s smučmi,« pravi.
Obkrožajo ga sama dekleta
Za sprostitev gre rad na kolo brez ure, bere življenjske zgodbe športnikov in se poglablja v stvari, ki jih dela, da je pripravljen na vse scenarije. »Ampak ničesar ne počnem tako rad kot preživljam prosti čas z najbližjimi. S starejšo hčerko greva na sprehod ali na kolo. Mlajša tudi rada kolesari, gre na sprehod s ciljem, da se ustavimo v slaščičarni,« se nasmehne ponosni očka 12-letne Erin in šest let mlajše Eve. »Erin je moj vzor v marsičem, v prvi vrsti v doslednosti. Na prvem mestu je šola. Ima skupino prijateljic, ki so si neskončno blizu. Njeno otroštvo me spominja na moja otroška leta. Eva pa je drugačen otrok, bolj podobna meni, rahlo trmasta, kar zelo podpiram. Spremlja šport in vedno, kadar gleda televizijo, me obvesti, da je videla, da sem govoril ali z Janjo Garnbret ali s Tadejem Pogačarjem,« navdušeno pripoveduje Matic, ki zase pravi, da je očka, ki ima neskončno podporo družine, da lahko živi novinarstvo.
Lani je dopolnil 40 let, in ko potegne črto nad svojim življenjem do zdaj, je zelo zadovoljen. »Vem pa, da je lahko vedno bolje, in naredil bom vse, da bi uspešno sledil temu cilju, seveda v dogovoru z družino. Morda malo več potovati, več uživati v življenju. Da bi pri 55 letih postoril vse potrebno v življenju in bi lahko začel uživati v zasluženem pokoju ter delal vse tisto, za kar je danes premalo časa,« optimistično pove za konec.
