Povrhu je bila ljubljanska štipendija boljša, doda. In je januarja 2011 z evropsko štipendijo v žepu prišla na doktorski študij fizike na Inštitutu Jožef Stefan. Ja, je bil kar šok, ko je prišla v zimsko Ljubljano, priznava Grkinja iz Kalamate. »Slovenijo sem izbrala, ker nisem bila še nikoli tukaj, ničesar nisem vedela o deželi, le to, da je bila nekoč del Jugoslavije. 29 let sem bila stara. Bila sem pripravljena na spremembe v svojem življenju in pripravljena oditi iz domovine. Izbrala sem s srcem.«
Ji je bilo kdaj žal, da ni izbrala Pariza? Ne odgovori naravnost. »Veste, naučila sem se, da se ne oziram. Vsaka izbira bi bila v redu. Slovenija je prijetna, udobna država, ampak nekatere stvari so težke. Pogosto sem bila sama. Imela sem čas, da premišljujem o svoji preteklosti, sedanjosti, da si postavljam vprašanja. Pogovarjala sem se s kolegi fiziki. Prvo leto je vsem težko. Zelo zelo težko. Tonejo v depresijo, ampak potem to preživijo in gredo naprej. V Grčijo hodim samo še na obisk, kot turistka. A imela sem srečo, ker sem že čisto od začetka imela dobre prijatelje. Ljubljana je bila takrat drugačno mesto, bolj mesto za Ljubljančane in ne toliko za turiste. Zdaj je pa bolj za turiste. Veliko se je spremenilo. Imela sem srečo, da sem imela tista zelo prijetna leta tja do 2016, 2017.«
Fiziki vedo, kaj je dobro
Trinajst let pozneje je Labrini še vedno v Ljubljani, še vedno pogreša Grčijo in svojo družino, še vedno si želi, da bi jo lahko pogosteje obiskovala in za dalj časa. Še vedno na moč pogreša morje (»Seveda je Izola čisto blizu, ampak ni isto.«). A medtem se je tudi marsikaj spremenilo. Še vedno je na IJS, a zdaj je na oddelku za teoretično fiziko pogodbeno zaposlena raziskovalka. Največja sprememba v njenem življenju pa je Konstantinos Sachos, glasbenik, ki igra tradicionalno grško glasbo. Spoznala sta se v Grčiji, a pred tremi leti je prišel za njo v Ljubljano. Zaradi nje. »Prirejala sva zabave, kuhala sva za prijatelje in potem je rekel, zakaj pa ne bi imela tovornjačka s hrano? In tako sva začela, kombinirala sva fiziko in hrano, kuhala sva na parkirišču Inštituta Jožef Stefan in najine prve stranke so bili fiziki. Čudna sprememba je bila. Ufff … Bila je klofuta mojemu egu, kuhala sem, še nekaj mesecev prej pa sem imela tam pisarno. Ampak tako pač je, to je življenje. Moraš sprejeti izzive. Tako jaz gledam na to.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.
