»Imeti moraš dovolj sledilcev,« pravi Jurij Prepadnik, kar je bila po eni strani tudi sreča v nesreči: ko je njegovo hišo v avgustovskih poplavah leta 2023 povsem zalilo, je veliko ljudi prišlo na pomoč, ker se je izpostavil v objavah na Facebooku. Nekaj mesecev je bilo potrebnih, da je njegova delavnica zaživela in so stroji spet zahrumeli. Delavnica v Nazarjah je njegovo zatočišče, njegovo ustvarjalno zavetje in terapevtska soba hkrati. Delo in ustvarjalni navdih pa sta ga že večkrat potegnila iz življenjskih kriz.
Ljubezen do lesa in delo z njim sta mu bila položena že v zibelko. Mizarsko delavnico sta imela tako dedek kot tudi njegov oče. Dokler ni šel v šolo, je v delavnici pogosto delal družbo očetu, odličnemu stilnemu mizarju, in se učil. »Še danes imam sliko iz nekega časopisa, kako sedim na rezbarskem ponku in ga gledam pri delu,« se nasmehne Jurij in doda, da je oče kot mojster rezbarske umetnosti ustvaril veliko pohištva na območju nekdanje Jugoslavije in je bil večkrat v časopisih. Med drugim je izdelal sedalo v gotskem slogu za berlinsko katedralo in stranski oltar v cerkvi v Lučah. »Izdeloval je vse vrste stilnega pohištva in imel dela za dve leti vnaprej.« Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, se je v srednjo lesarsko šolo vpisal tudi sam. Načrtoval je prevzeti družinsko tradicijo, a mu je načrte leta 1998 prekinila huda prometna nesreča.
Huda nesreča
Če bi čas lahko zavrtel nazaj, bi tisti dan gotovo marsikaj kaj spremenil. Nesrečo, pri kateri sta s kolegom pri 160 kilometrih na uro zletela s ceste, je namreč zakrivil sam. Medtem ko je imel njegov sopotnik zlomljeno stegnenico, je Jurij komajda preživel. Ob zdrobljenem drugem vretencu je imel še počeno lobanjsko dno in možganske krvavitve. Prebudil se je po enajstih dneh umetne kome. Rehabilitacija je bila dolgotrajna, vmes pa mu je še umrl oče, zato je delo v delavnici za nekaj časa zamrlo. Kot da to ni bilo dovolj, je zaradi stresa v tistem času zapadel še v akutno psihozo kot posledico poškodbe glave v nesreči. »Začelo se je tako, da kar teden dni skupaj nisem spal, preganjali so me čisto nerealni strahovi in lahko bi se tragično končalo, če me ne bi prepričali za zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici v Vojniku. Po enem mesecu se je psihoza umirila, še vedno pa sem na terapiji za bipolarno motnjo,« odkrito razlaga. »V začetku je bilo težko, potem sem se s tem navadil živeti. Vedno pravim, da je terapija samo 20 odstotkov okrevanja, vse drugo moraš narediti sam.« Po vseh teh letih že dobro pozna lastnosti svoje bolezni. Delo v delavnici je neke vrste terapija. »Tudi če sem v depresiji, se prisilim k delu.« Ob delu in glasbi, ki mu ogromno pomeni, se sprosti. »Stroji, s katerimi delam, ne dopuščajo napake. Pri delu z njimi moraš biti stoodstotno zbran in prisoten. Takrat izginejo vse težave. Ko pa imaš na koncu v rokah še izdelek, je zadovoljstvo toliko večje,« razlaga, kako v ustvarjanju vedno najde rešitev zase. Mnogim je zdravljenje zaradi psihičnih težav še vedno tabu tema, Jurij pa o tem odkrito govori. Še preden je začel uživati v svoji delavnici, je delal pri zasebnikih in vedno je odkrito povedal, kako je z njim. Glede tega nima slabih izkušenj, pravi.
Ljubezen, ki traja
Nekaj let po nesreči je v podjetju, kjer je delal kratek čas, spoznal ženo Branko. Takrat, pravi, je zaživel. »Še vedno sem imel obdobja depresije, a sem imel Branko, ki mi je pomagala.« Pomagali so mu tudi delo in pohajkovanja z motorjem. »V osmih letih, preden sva imela prvega sina Iana, sva ogromno prepotovala.« Motor mu je veliko dal, pa leta 2016 tudi odvzel. Ko sta z ženo pričakovala drugega otroka, Marcela, je z motorjem doživel že drugo hudo prometno nesrečo v svojem življenju, ki ga je stala kompliciranega zloma kolena in gležnja. Po dveh letih rehabilitacije se je invalidsko upokojil, danes je štiri ure zaposlen na svojem. Začel je restavrirati in z lesom ustvarjati manjše stvari, ki niso zahtevale toliko fizičnega dela. »V tem sem se našel. Najraje delam po navdihu. Iz vsakega kosa lesa je mogoče ustvariti nekaj lepega. Les mi največkrat kar sam pove, kaj bo nastalo.« Pred leti je delal tudi obeske, lesene prstane, zdaj ustvarja pladnje najrazličnejših oblik, posode, umivalnike, zmotili pa smo ga ravno pri restavriranju dveh starih omar. »Za takšno ustvarjanje potrebuješ ogromno orodja, ki sem si ga z leti nabral, a je poplava večino odnesla.«
Uničevalne poplave
Ko so že malo zaživeli po vseh pretresih, ki jih je njegova družina imela, pa so jih doletele še avgustovske poplave leta 2023. Kar neverjetno nam je bilo ob misli, da se je na videz nedolžna umirjena reka Savinja, ob kateri smo se vozili v Nazarje, takrat tako razbesnela. »Avtomobila sva ob alarmu odpeljala na varno. Vendar si nikoli ne bi mislila, da bo tako grozno,« se je našemu pogovoru pridružila Jurijeva žena Branka, ki je takrat prišla iz službe. »V pol ure je bilo v hiši meter vode, čez dobro uro je segala že dva metra visoko,« je dodal Jurij. Ker ni mogel iz delavnice ničesar rešiti, so se z družino umaknili v zgornje nadstropje in v strahu čakali, da nevarnost mine. »Prvi dve noči po poplavi sploh nisem spal.« Še danes pa jim sobotni alarm nažene strah v kosti. »Škode smo imeli za okoli 130.000 evrov. Nekaj strojev smo lahko popravili in obnovili, večino orodja pa sem moral na novo kupiti. Nekaj denarja so nam le povrnili.« Še danes je družina hvaležna vsem, ki so prišli pomagat očistiti hišo in okolico, ko so se vode umaknile. Izpostavil se je na družbenem omrežju in odziv je bil neverjeten, pravi. »En mesec smo imeli dan odprtih vrat, se šalim. Ampak pokazala se je slovenska solidarnost! Gasilci so tri mesece od jutra do večera spravljali v red našo okolico. Tako sem jim bil hvaležen, da sem jim podaril kipec sv. Florijana, ki ga je naredil moj oče in ga nikoli nisem mislil dati od sebe.«
Umetnikov sin
Sedeli smo v lepo obnovljeni delavnici. Njene stene danes krasijo očetove rezbarije, ki jih je hranil na podstrešju. »Oče je bil rezbar in izumitelj, zase pa pravim, da sem umetnikov sin, rokodelec.« Zdaj je delavnica veliko bolj urejena kakor pred poplavami. »Ampak če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi si želel, da se to ne bi zgodilo.« Poplava mu je odnesla ves les, ki ga je imel za svoje ustvarjanje. Vendar je glavno, pravi, da so ostali živi in zdravi, zato poskuša danes na življenje gledati pozitivno. Po operaciji vratnih vretenc, ki ga je zaradi preteklih poškodb čakala dva meseca po poplavah, se spet lahko giblje brez bolečin in se v svojem ritmu posveča delu in družini. Danes je sam svoj gospodar in delo je steklo. Ustvarja iz različnega lesa, nekaj ga odkupi od kmetov, nekaj mu ga podarijo, kmetje pa ga pokličejo, ko podirajo sadno drevje, in tako zaloga raste. Rad ima, da je les čim bolj barvit, tako da ima izdelek poleg praktične tudi okrasno vrednost. Ker posodo fino zbrusi in premaže z naravnimi premazi za les, je uporabna tudi v kulinariki. Odkar so ga ljudje začeli redno spremljati na družbenih omrežjih, pred kratkim si je profil ustvaril tudi na TikToku, mu dela ne zmanjka. »Lani sem naredil toliko pladnjev, da sem jih na koncu že sanjal,« se smeji. Medtem ko drugi svoje izdelke prodajajo na tržnicah in v raznih trgovinah, njemu to ni več treba, saj ljudje njegove izdelke vidijo na Facebooku in jih sproti proda. »Veliko pa jih tudi podarim,« skomigne z rameni. Da smo jih nekaj lahko poslikali, je prosil prijatelje, naj mu za to priložnost posodijo njegove izdelke. Nad življenjem se danes prav nič ne pritožuje. Dela doma, zato je lahko veliko s svojo družino, ustvarja v svojem ritmu, največkrat ob glasbi, ki ga hkrati pomirja, in ko mu uspe narediti nekaj lepega, je zadovoljen. Življenje se je le umirilo!
