Profimedia

Rodnost v Evropi upada, starost mater ob rojstvu prvega otroka se viša, vse več je parov, ki ostajajo brez otrok – ne nujno zaradi neplodnosti, ki pesti številne, ampak tudi zaradi zavestne odločitve. V zadnjem desetletju in pol se je po podatkih Urada RS za makroekonomske analize in razvoj največ otrok rodilo ženskam, starim med 30 in 34 let. Leta 2024 je bilo v Sloveniji 16.735 porodov, torej 130 manj kot v letu 2023 in najmanj doslej. Povprašala sem svoje vrstnike, ki še nimajo otrok, kaj mislijo o tem – in tu je nekaj odgovorov. 

Kdo je v resnici sebičen?

Ko sem bila stara 16 let, sem rekla, da bom prvega otroka imela pri osemindvajsetih. Deset let pozneje sem govorila, da ga bom imela čez kakšnih pet let. Zdaj jih imam 31, s partnerjem sva skupaj že skoraj osem let, pred kratkim nama je celo uspelo kupiti stanovanje. Izgovorov mi zmanjkuje, pa se vseeno še ne počutim pripravljene. Namesto čez pet let zdaj govorim čez dve leti, hkrati pa upam, da mi bo do takrat uspelo videti Mehiko, napisati roman in se posloviti od spontanih, a rednih pijač in večerij s prijatelji. Vedno sem vedela, da si nekoč želim biti mama, a hkrati se bojim, da bom s prevzemom te nove vloge izgubila to, kar sem zdaj. Nisem edina – številni moji vrstniki se tega tako bojijo, da so se starševstvu pripravljeni odreči. Imajo pa še mnoge druge razloge za skeptičnost do materinstva oziroma očetovstva.

Starejše generacije takšno stališče seveda označujejo za sebično. Mladina (tridesetletniki danes menda veljamo za mladino) se ni več pripravljena ničemur odreči. Pa kaj čakata? Saj imata vse potrebno. Kmalu boš prestara, vedno težje je zanositi. Pri štiridesetih se ti ne bo ljubilo tekati za enoletnikom. Ženska se šele z rojstvom otroka izpopolni. Te in podobne komentarje jaz in moje vrstnice ves čas poslušamo, a očitno ne zaležejo. Trideseta so nova dvajseta, rečemo. Kupujemo letalske karte, iz zavetišč rešujemo mačke in si sobe polnimo s tropskimi rastlinami. Družbena omrežja so polna memov, ki opevajo življenje milenijcev brez otrok. Pojavila se je angleška kratica DINK: Dual Income, No Kids (dve plači, nič otrok).

Na priljubljenem forumu Reddit ne manjka razprav o življenju brez otrok. Nekdo je zapisal, da v nasprotju z generacijo naših staršev sebičnost vidi prav v tem, da imaš otroke. Meni, da jih večina ljudi ima zato, da bi ugodila lastnim ciljem in pričakovanjem – da bi se izpopolnili, se počutili ljubljene. Da bi to dosegli, nedolžno osebo spravijo na nestabilen in propadajoč svet, v katerem se je ta potem prisiljena znajti in živeti.

Shutterstock

Mlade skrbi stanje sveta

Za ta članek sem prijateljem in znancem poslala kratko anketo o starševstvu. Zavedam se, da je vzorec premajhen in preozek (gre za izobražence) za omembe vredno raziskavo, nekaj informacij je pa le. Dobila sem 82 odgovorov, predvsem od žensk (v 80,5 %), povprečna starost anketirancev in anketirank je dobrih 30 let (najmlajši jih ima 23, najstarejši pa 39), 84 % je heteroseksualnih in skoraj 94 % visoko izobraženih (zaključena vsaj višja šola ali prva bolonjska stopnja, v 35 % tudi magisterij ali doktorat). Otrok si želi slaba polovica, 23 % si jih ne želi, 28 % pa ni prepričanih. Med tistimi, ki so za spolno usmerjenost zapisali homoseksualnost, biseksualnost ali drugo, si samo dva želita otrok, trije niso prepričani, drugi pa si jih ne želijo. Samo en heteroseksualni moški si otrok ne želi, trije ne vedo, drugi pa si jih želijo. To pomeni, da si od 67 anketiranih heteroseksualnih žensk 10 otrok ne želi, 17 pa ni prepričanih. Tisti anketiranci, ki si otrok želijo, jih imajo večinoma namen imeti v naslednjih nekaj letih, 21 % jih celo dela za to.

Pri razlogih za starševstvo in proti njemu je bilo mogoče klikniti na več kot en razlog in pripisati dodatne razloge. Polovica tistih, ki si otrok želijo, kot glavni razlog navaja dejstvo, da te otroci izpopolnijo in ti dajo smisel. 38 % si otroke od nekdaj želi in te želje ne zna razložiti. 14 % v otrocih vidi družbo in pomoč v starejših letih, 7 % pa starševstvo vidi kot svojo dolžnost. Samo ena oseba meni, da življenje izključno s partnerjem sicer postane dolgočasno. Ena oseba je pripisala, da želi nadaljevati svoj rod, nekdo je omenil tudi nadgradnjo partnerskega odnosa in pomembnost izkušnje materinstva. Še ena anketiranka, ki si želi otrok, a zanje še nima možnosti, se je pritožila nad družbenim pritiskom in nenehnimi komentarji.

Tisti, ki si otrok ne želijo, so najpogosteje, v skoraj 62 %, kot razlog navedli zaskrbljenost nad stanjem sveta (podnebnimi spremembami, vojnami, političnim ozračjem). Skoraj 60 % jih meni, da je starševstvo prevelika odgovornost, prav toliko anketirancev pa svoj čas raje posveča svojim zanimanjem. Polovica jih ni nikoli imela želje po starševstvu, dobrih 47 % jih meni, da gre za preveliko finančno obremenitev. Slabih 24 % se jih raje posveča karieri, prav toliko jih je trenutno samskih in si težko predstavljajo imeti družino. Skoraj 17 % jih navaja, da jim otroci preprosto niso všeč, 12 % ima partnerja, ki si ne želi otrok, dobrih 14 % pa ima negativne izkušnje iz otroštva oziroma družinskega okolja. Nihče kot razlog ni navedel svoje ali partnerjeve neplodnosti.

Ena od anketirank je pripisala, da jo je na smrt strah nosečnosti in poroda. Ne glede na to, da je »še vsaka rodila« in da vsi pridemo na svet na enak način, jo je strah zapletov, krvi, možnosti carskega reza in posledic, ki bi ga materinstvo pustilo na njenem telesu. Druga je dodala, da jo skrbi, da bi se otrok rodil s kakšno hudo boleznijo, ki bi vsej družini obrnila življenje na glavo. Boji se tudi, da svojim otrokom ne bi bila dovolj dobra mama. Zanimiv komentar je prispevala anketiranka, ki je zapisala, da tako rekoč nihče od njenih prijateljev in prijateljic še nima otrok, čeprav so v zgodnjih tridesetih in imajo vsi službe. Zdi se ji, da kot mama ne bi imela prijateljev in bi izgubila stik s svojo trenutno družbo oziroma ne bi bilo več enako.

Odgovornost, ki si je ne želi vsak

Zaskrbljenost nad svetom, ki je najpogostejši razlog pri anketirancih, ki si otrok ne želijo, je smiseln, predvsem kar se tiče stanja planeta in ne ravno optimističnih napovedi za prihodnost. A vojne, nemiri in vprašljivi voditelji niso nič novega – ljudje imajo otroke v hujših obdobjih, denimo med vojnami, ki divjajo v njihovih državah, mestih in vaseh. Vseeno pa živimo v obdobju, ki se zdi negotovo na tako rekoč vseh področjih: vse je vedno dražje, planet se segreva, vedno več je naravnih katastrof, umetna inteligenca nam jemlje službe, nedaleč stran divjajo vojne, države vodijo norci. Že zase smo dovolj zaskrbljeni; številni si ne predstavljajo, da bi jih moralo skrbeti še za prihodnost lastnih otrok.

Drugi najpogosteje izbrani razlog ogromno pove o razliki med generacijami. Mojo bolj skrbi odgovornost, ki jo prinese starševstvo; marsikdo se boji, da temu ne bo kos. Poleg tega se zavedamo, da smo starši za vedno, vse življenje se bo nekdo zanašal nate, še dolgo po dopolnjenem 18. letu – to vemo iz lastnih izkušenj. Navezani smo na svoje konjičke, zanimanja in kariere ter se bojimo, da nam bo starševstvo vzelo čas, ki jim ga hočemo nameniti. V obtožbi o sebičnosti je gotovo nekaj resnice – danes smo bolj osredotočeni sami nase, na voljo imamo ogromno možnosti, ki bi jih radi doživeli. Dosegljiva so nam potovanja v oddaljene kraje, normalizirali smo umetniške konjičke, nostalgično zremo na lastno otroštvo in obdobje pred družbenimi omrežji. Na neki način se res lahko zdimo otročji, kar naši starši niso bili.

Nekoliko me je presenetilo, da samo slabo polovico skrbi finančni del starševstva. Čeprav imamo v Sloveniji javno šolstvo in zdravstvo, so pritožbe staršev nad cenami vrtcev, plenic, hrane in šolskih potrebščin dovolj glasne, da vemo, da zadeva ni poceni. Priljubljen razlog proti je tudi odsotnost želje po starševstvu, ki je vedno manjši tabu. Marsikdo ima težave tudi pri iskanju partnerja. Živimo v svetu aplikacij za zmenke, ki se ne dopadejo vsem, a žal je po končani fakulteti in najdeni službi vedno težje spoznavati nove ljudi. Skoraj vsi moji prijatelji, ki so zvezo začeli po 25. letu, so svojega partnerja spoznali na Tinderju, a večina šele po dosti neuspešnih zmenkih.

Samo ena od možnosti

Pred kratkim sem brala intervju z ginekologinjo, ki je idealno obdobje za rojevanje postavila v zgodnja dvajseta. Ker ima takrat redkokdo možnosti ali željo po naraščaju, je kot drugo najboljšo možnost omenila srednja oziroma pozna dvajseta leta. Res pa je, da veliko ljudi takrat šele začne živeti. Študiramo dolgo, sploh v Sloveniji in sploh zdaj, ko je magisterij tako preprosto narediti, da se zanj mnogi odločijo. Marsikdo dobi prvo resno službo šele v drugi polovici dvajsetih in šele takrat gre lahko na svoje. Končno si lahko kaj privošči, kam gre – ali je res čudno, da si ne želi takoj imeti otrok?

Tisti, ki se otroke odločimo imeti pozneje, jih vsaj imamo (če nam neplodnost, samski stan ali kaj drugega tega ne preprečijo). Mislim pa, da tistih, ki si otrok preprosto ne želijo in imajo druge življenjske načrte, nobena ugodnost ali pridiga ne bo prepričala, naj postanejo starši. Starševstvo je postalo samo ena od možnosti, družba pa bo to prej ali slej morala sprejeti. Kako bomo reševali ekonomske in druge težave, ki jih prinaša nizka rodnost, pa je tema za kdaj drugič.

Zakaj ne?

Ena od anketirank je pripisala, da jo je na smrt strah nosečnosti in poroda. Ne glede na to, da je »še vsaka rodila« in da vsi pridemo na svet na enak način, jo je strah zapletov, krvi, možnosti carskega reza in posledic, ki bi ga materinstvo pustilo na njenem telesu. Druga je dodala, da jo skrbi, da bi se otrok rodil s kakšno hudo boleznijo, ki bi vsej družini obrnila življenje na glavo. Boji se tudi, da svojim otrokom ne bi bila dovolj dobra mama. Zanimiv komentar je prispevala anketiranka, ki je zapisala, da tako rekoč nihče od njenih prijateljev in prijateljic še nima otrok, čeprav so v zgodnjih tridesetih in imajo vsi službe. Zdi se ji, da kot mama ne bi imela prijateljev in bi izgubila stik s svojo trenutno družbo oziroma ne bi bilo več enako.