Na internetu je mogoče najti številne nasvete, kako se spopasti z obstoječo energetsko situacijo. Ne glede na to, kakšne tehnične rešitve se ponujajo, če se avtor loti vsaj malo resne ekonomske analize, se mu kot ekonomsko najbolj učinkovita vedno izkažejo preprosta kurišča na premog ali les.
V tem seveda je nekaj logike oziroma zdrave kmečke pameti. Bolj dovršene peči so zasnovane tako, da na splošno povečujejo učinkovitost izgorevanja, kar vodi poenostavljeno rečeno po dveh osnovnih poteh: kakovostno gorivo in omejitev uporabnikovega vpliva na upravljanje.
Poceni je že, ampak ...
Vendar so kakovostno gorivo in naprave s kakovostnim samodejnim upravljanjem razmeroma drage. Poleg tega je kakovostno gorivo treba tudi kakovostno skladiščiti, samodejne naprave pa redno servisirati. Hkrati je težavno dejstvo, da je v najpreprostejših napravah mogoče kuriti praktično kar koli, žal pogosto sploh ne z bistveno nižjo učinkovitostjo.
To dejstvo marsikoga napeljuje k ponovni uporabi sistemov za izgorevanje trdnih goriv, torej naprav, priključenih na dimnik, bodisi novih bodisi že dalj časa neuporabljenih. Takšno ravnanje, čeprav je morda razumljivo, skriva pomembno past: škodljive emisije.
V času, ko je po dolgih desetletjih razvoja postalo glavno gorivo zemeljski plin, ponekod tudi elektrika, smo se navadili, da na emisije ne gledamo dosti. Deloma zato, ker pri izgorevanju zemeljskega plina ne nastajajo neposredno nevarne emisije, deloma pa tudi zato, ker elektrarn običajno nimamo v neposredni bližini, poleg tega imajo nameščene zmogljive emisijske filtre. Vsaj v zadnjih nekaj desetletjih smo dihali razmeroma čist zrak.
Tegobe ogrevanja na trda goriva
Če pa se vrnemo k izgorevanju trdnih goriv v lokalnih kurilnicah, moramo z emisijami računati. In nekatere od njih so lahko zelo neprijetne. Poskusimo obravnavati tiste, ki nas v vsakdanjem življenju najbolj motijo:
CO – ogljikov monoksid Verjetno ena od treh največjih težav. Nastaja pri nepopolnem izgorevanju zaradi pomanjkanja zraka, torej v največji koncentraciji neposredno v napravi. Je močno strupen, v zraku se dobro razprši in hkrati ni zaznaven niti z vidom niti z vonjem. Torej močan, a neopazen ubijalec že pri razmeroma nizkih koncentracijah. Zastrupitev običajno prizadene upravljavca naprave ali prebivalce prostora z nameščeno napravo.
Policiklični aromatski ogljikovodiki Naslednja težava. Še posebno medijsko pogosto omenjani benzo(a)piren, katerega vdihavanje ali stik s kožo je potencialno rakotvoren. Policiklični aromatski ogljikovodiki imajo že v svojem imenu eno zelo neprijetno lastnost – so močno aromatični. To so tisti plini, ki vam ob ognju privabijo solze v oči, hkrati pa so to plini, s katerimi lahko en kadilec onesnaži celotno stanovanje, ena sama kurilna naprava pa celotno vas.
Trdni delci Zadnji v trojici. Gre za mikroskopske delce neizgorelega goriva ali neizgorljivih mineralov, vsebovanih v gorivu. Velikosti na ravni delčka premera človeškega lasu. Manjši ko so, bolj so nevarni, saj se pri vdihavanju v človeškem organizmu prebijejo najdlje. Zaradi minimalnih dimenzij in torej tudi mase se lahko razpršijo po ogromnih površinah. Pogosto so vidni pri ustju dimnika, saj dim obarvajo v temno do črno barvo.
To so torej tri glavne emisijske »zvezde«. Vendar niso težavne le te tri. Za številne druge v tem članku ni dovolj prostora. Na primer ogljikov dioksid, dušikovi oksidi, žveplovi oksidi, kisle spojine … Te po svojih posledicah niso milejše, vendar običajno niso primarne emisije.
Kakovostne naprave so se umaknile pred cenenimi
Če želimo izvedeti, kaj nas čaka v prihajajoči zimi, se moramo vrniti na začetek energetske krize, torej nekje na začetek leta 2022, ko so se cene energetskih surovin začele hitro dvigovati, na kar je podjetniški sektor reagiral veliko hitreje kot državni sektor. Glede na omejene razpoložljive podatke je mogoče oceniti, da so se na trgu v ospredje prebile naprave za izgorevanje trdnih goriv, zlasti tiste, katerih gorilnike je mogoče enostavno zamenjati, da omogočajo izgorevanje denimo premoga. Iz trgovin so zaradi velikega povpraševanja postopoma izginjale kakovostne naprave evropske izdelave, nadomestile so jih cenene naprave iz uvoza, ki so pogosto zelo vprašljive kakovosti.
Tako se je zgodilo, da v vsaki ogrevalni sezoni obratuje na desettisoče tisoč novih ali dalj časa neuporabljenih naprav na trdna goriva. To dodatno poslabša dejstvo, da jih upravljajo osebe brez prave prakse in znanja, in to v času draginje kakovostnega goriva.
Ali lahko kaj storimo
Prav zato nam bodo verjetno tudi letos emisije, zlasti tiste vidne in zaznavne, znatno grenile življenje. Pri tem pa onesnaževalcev niti ni treba veliko. Kot že omenjeno zadostuje eden v vasi ali mestni četrti.
In kaj storiti? Odgovor ni preveč spodbuden, saj marsikatera takšna naprava sploh ni evidentirana, zato hiter in učinkovit poseg ni mogoč. Najboljša pot bi lahko bila izobraževanje, zlasti v manjših občinah.
Prava rešitev se torej zdi, da začnemo vsak pri sebi in spremljamo, kaj spuščamo iz dimnika. A le, če bomo tako ravnali vsi, bo naš zrak primeren za dihanje tudi v ogrevalni sezoni.
