40-letna Nina Šiler pove, da je bilo tisto obdobje zanjo precej naporno. »Ko je bila hči stara devet mesecev, sem dobila zaposlitev v CUDV (Center za usposabljanje, delo in varstvo oseb z motnjami v duševnem razvoju), veliko sem delala ponoči, mož je delal v tujini. Za vse sem bila sama. Ko sedaj gledam nazaj, je bilo moje telo ves čas pod adrenalinom. Imela sem neznansko moč in voljo. Bila sem kot tank. Pri meni ni bilo polovičarstva, vse je moralo biti stoodstotno, odvisna sem bila od aktivnosti, ves čas v akciji. Ker nisem zaznavala svojega telesa, nisem čutila, da bi bila utrujena. Pa tudi dovolila si nisem ne utrujenosti ne počitka.«
Kako je bilo videti vaše življenje, preden ste se zlomili?
Že kot otrok sem bila ves čas v pogonu. Ko sem končala srednjo šolo - mama se je odločila, da se preseli k očetu v tujino - sem se z Jesenic preselila v Ljubljano. Poiskala sem si službo v logistiki in se vrgla v delo. Sedem let sem delala v službah, ki me niso preveč veselile. Potem me je nekega dne prešinilo, da bi šla študirat. Pustila sem službo in se vpisala na teološko fakulteto. Od nekdaj sem si namreč želela pomagati drugim. Ko smo šli v osmem razredu na obisk v zavod, v katerem so bivale osebe z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, sem si rekla, da bom tudi sama nekoč delala z ranljivimi. S to željo sem šla na fakulteto ter izbrala smer zakonska in družinska terapija pri profesorju dr. Christianu Gostečniku. Med študijem sem začela delati tudi kot prostovoljka na psihiatrični kliniki v Ljubljani, sodelovala sem s centrom za socialno delo v Radovljici in opravljala prakso pri duhovni oskrbi na vojaškem vikariatu. Tik pred diplomo sem rodila hčerko Pino. Čeprav mi je profesor Gostečnik, predlagal, naj nadaljujem s študijem – bila sem perspektivna študentka –sem se odločila, da se popolnoma posvetim hčerki.
V zakonu nisem bila srečna, želela sem si biti neodvisna, zato sem, ko je bila Pina stara osem mesecev, napisala prošnjo na CUDV Radovljica. Sprejeli so me za vodjo bivalne enote, delala sem popoldne in ponoči.
V službo ste se nekaj časa vozili z Jesenic, potem iz Zbilj. Najbrž je bilo naporno.
Meni se ni zdelo naporno. Telo pa me je začelo opozarjati, da pretiravam. Prvič se je zgodilo januarja 2011, po pol leta službe. Neko noč sem se zbudila v lastnem blatu in urinu. Zdravnica je domnevala, da sem doživela epileptični napad, in me napotila na preiskave. Nič posebnega niso pokazale, nazadnje sem dobila le nasvet, naj več počivam. Sprva sem res malce upočasnila, ko pa sem začutila, da so se mi vrnile moči, sem hitro padla v običajen ritem.
Po ločitvi ste se z dveinpolletno hčerko preselili v Lesce.
Tako sem bila bliže službi, pa še moja nona je živela tam. Sprva je bilo vse v redu. Imela sem sanjsko službo in otroka, ki sem si ga tako želela. Po nočni izmeni sem največkrat odspala le nekaj ur in hitela po Pino, da sva bili lahko čim več skupaj. Počasi sta nočno delo in premalo spanja začela terjati svoj davek. Nisem in nisem se mogla več spočiti. Ko je ena od kolegic opazila, kako utrujena sem videti, mi je predlagala, naj neham delati ponoči. Razložila mi je, da so mame samohranilke do otrokovega sedmega leta oproščene nočnega dela. Ko sem se obrnila na kadrovsko službo, o tem niso vedeli nič. Ker sem vztrajala, so mi nazadnje odobrili premestitev iz bivalne enote v glavno stavbo CUDV, z dovoljenjem, da lahko delam dopoldne in popoldne. Tedaj sem bila že precej utrujena. Potem se je v službi zamenjalo vodstvo in odnosi med zaposlenimi so se začeli krhati.
Kakšno je bilo vaše delo?
Delala sem z avtisti, uporabniki z vedenjskimi in čustvenimi motnjami, pa tudi z uporabniki s težjo motnjo v gibalnem razvoju. Najbolj sem bila vesela, kadar so mi dodelili delo na negovalnem oddelku, tam sem skrbela za nepokretne. Ni mi bilo težko menjavati plenice, jih hraniti. Pravi balzam zame je bil, da na tem oddelku nihče ni vpil, imel agresivnih izpadov. Tam sem si lahko spočila glavo. Delala sem tudi na šolskem oddelku, tam je bilo zaradi pomanjkanja prostora ogromno uporabnikov. Delo me ni toliko izčrpavalo, kot so me odnosi. Ko sem začela opozarjati na nepravilnosti, sem bila deležna mobinga v zelo prefinjeni obliki.
Kljub temu da niste več delali ponoči, se vaše telo ni moglo več spočiti. Ko sta bili enkrat s hčerko v kinu, ste doživeli manjši kolaps. Na kakšne načine vas je telo še opozarjalo, da bi morali izpreči?
Imela sem vrtoglavice, občasne panične napade, mravljinčilo me je po telesu, bila sem zelo občutljiva za hrup in svetlobo, imela motnje spanja. Probleme sem reševala tako, da sem si vsake toliko privoščila počitek in malce upočasnila. Vendar sem takoj, ko sem spet prišla malce k sebi, padla v prejšnji ritem. Potem pa se je zgodilo – bilo je štiri leta po tem, ko sem se ponoči zbudila v lastnih iztrebkih – da me nekega jutra noge niso več držale. Grozno je bilo. Iz mene sta butala strah in jeza. Nisem vedela, kaj se z mano dogaja. Niti toliko moči nisem imela, da bi se sama oblekla. Poklicala sem nono, in ta me je odpeljala k zdravniku. Ocenil je, da imam anksiozno-depresivne motnje, in mi predpisal antidepresive. Nisem in nisem ga mogla prepričati, da nisem depresivna in da nisem imela anksioznega napada. Vedela sem, kako je videti anksiozni napad, saj sem jih nekaj že doživela. Takrat sem se odločila, da vzamem zadevo v svoje roke. Samoplačniško sem si dala pregledati vsebnost vitaminov in mineralov, kako mi dela nadledvična žleza in kako deluje moj hormonski sistem. Šla sem tudi na magnetno resonanco, in tam so ugotovili, da sem doživela tri mikrokapi. Nevrologinja me je potolažila, da na srečo niso pustile večjih posledic. Naredila je še nekaj dodatnih preiskav, in te so izključile tudi multiplo sklerozo. Moja osebna zdravnica pa me je poslala še na program kognitivno-vedenjske terapije v psihiatrično bolnišnico Begunje. Počasi sem dobivala vpogled v to, kaj se dogaja z mano. Veliko so mi pri tem pomagali v holistični ordinaciji Golenhofen in Jošt Klemenc, doktor medicine in homeopat iz centra za celostno zdravljenje. Nazadnje se je pokazalo, da me je »doletel« adrenalni zlom, ki je značilen za tretjo stopnjo izgorelosti. Prepoznala ga je psihiatrinja dr. Dragica Resman, za kar ji bom večno hvaležna. Razložila mi je, da moram v sebi narediti inventuro, raziskati, kaj me je pripeljalo tako daleč, in se naučiti poslušati telo. Hkrati pa mi je naročila, da moram ugotoviti, česa ne smem več početi, če ne želim, da se mi to še kdaj ponovi.
Kako se je bilo spet postaviti na noge?
Težko. Bila sem tako brez moči, da niti avta nisem mogla voziti. Ko sem malce prišla k sebi, sem z nonino pomočjo spremljala Pino do šole. Čeprav je šola od stanovanja oddaljena le pet minut, sem, ko sem se vrnila domov, morala počivati. Nona, ki je že od rojstva moj angel varuh, je prevzela skrb za gospodinjstvo. Da sem si približno opomogla, sem potrebovala nekaj mesecev. Vse me je izčrpavalo: hrup, luči, svetloba. Imela sem tudi težave s spominom. Z občasnimi bolniškimi in polovičnim delovnim časom se je takšno stanje vleklo še štiri leta. Tudi za Pino je bilo težko. Enkrat mi je rekla: »Mami, ti se sploh več ne smejiš.« Te besede so se me močno dotaknile. Po posvetu s sedanjim partnerjem Janom sem se nazadnje odločila, da dam odpoved in se spet postavim na noge. Težka odločitev je bila. Ker sem borka in nikoli nisem hotela biti žrtev, sem težko sprejela pomoč. Strah me je bilo tudi, kako bi s hčerko preživeli, če se nama z Janom ne bi izšlo.
Po odpovedi ste si vzeli pol leta za okrevanje.
Takrat sem si načrtno vzela čas samo zase. Najbolj me je vleklo k vodi. Večkrat sem si privoščila kopeli, plavanje in knajpanje. Tudi stik z zemljo je bil zdravilen. Hodila sem plet v Janov sadovnjak, še pogosteje pa sem samo posedala na zemlji. Nevrologinja je bila presenečena, kako hitro okrevam. Brez Janove pomoči mi verjetno ne bi uspelo.
Po pol leta ste se počasi spet aktivirali. Kaj počnete danes?
Prvega aprila lani sem za polovični delovni čas začela delati kot osebna asistentka. Občasno opravljam tudi pomoč na domu in vodim projekte v Medgeneracijskem centru na Bledu ter Razvojni agenciji Gorenjske. Izbiram samo projekte, ki me ne izčrpavajo, ampak napolnijo oziroma motivirajo. Za sprostitev delam še svečke iz sojinih kosmičev. Aktivirala pa sem se tudi na humanitarnem področju. Lani sem v okviru Medgeneracijskega centra Bled-Radovljica izpeljala projekt Covidu smo kos, ko smo z dobrotami razveseljevali heroje covida. Na Facebooku sem ustanovila tudi skupino Skupaj zmoremo, v kateri pomagam ljudem v stiski. Pomagati ljudem me napolni, se pa vsak dan opomnim, da me žalostne zgodbe ne smejo preveč posrkati vase. Včasih sem celo ponoči razmišljala o ljudeh, ki sem jim pomagala. Želela sem rešiti svet. Zdaj se učim, kako postavljati meje in si določati prioritete. Danes tudi vem, da sem bila prezahtevna do sebe in da to, da nečesa ne zmorem, ne pomeni, da sem slab človek. Ko se mi sedaj zgodi, da se ne počutim dobro, si to dovolim.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
