Demenca je kronična napredujoča bolezen, ki prizadene možganske celice, odgovorne za spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računske in učne sposobnosti, sposobnosti govornega izražanja in presoje. Takoj ko opazite prve spremembe pri prijatelju, svojcu, je treba poiskati zdravniško pomoč, saj so zdravila v zgodnji fazi bolezni najučinkovitejša. A kako poiskati stik s človekom, ki ga je prizadela demenca?
Prepoznajte prve znake demence
Poudariti je treba, da so znaki tako pogosti, da povsem obrnejo posameznikovo vsakdanje življenje, torej jih je praktično nemogoče spregledati. Znaki demence so postopna izguba spomina, težave pri govoru oziroma iskanje pravih besed, osebnostne in vedenjske spremembe, upad intelektualnih funkcij, nezmožnost presoje in organizacije, težave pri vsakodnevnih opravilih, iskanje, izgubljanje in prestavljanje stvari, težave pri krajevni in časovni orientaciji, neskončno ponavljanje istih vprašanj, spremembe čustvovanja in vedenja, zapiranje vase in izogibanje družbi.
Kako se družiti z osebo z demenco?
Če živimo z osebo ali spoznamo nekoga, ki se ne spomni niti imena svojih bližnjih in je ob tem morebiti še nagle jeze ter govori stvari, ki sploh niso resnične, potem si za začetek recimo, da je najpomembnejša prijaznost do sogovornika. Na pogovor se pripravimo; poskrbimo za mirno okolje, v katerem bo pogovor potekal, odstranimo vse moteče stvari in izklopimo telefone. Prostor naj bo prijetno topel in osvetljen. Vedno naj z osebo z demenco govori le ena oseba in naj z njo vzpostavi očesni stik. Sedimo nasproti nje (in ne stojimo denimo ob njej), da bo lahko opazovala naše nebesedno sporočanje. Preverimo, ali nas vidi in sliši. Za sproščen pogovor izberimo temo, ki ji je blizu.
Da bo pogovor lažje stekel
Osebe z demenco ne popravljamo in ji ne vsiljujemo svojih misli ter besed. Poskušamo jo preusmeriti na pravo besedo ali dogodek. Če se že s čim ne moremo kar tako strinjati, rečemo: »Ali res?«, »Tako misliš?«, »Ne vem, kaj naj rečem«, »Zanimivo …« Ne prepričujemo je, da je njena trditev napačna. Ravnamo smotrno, kar pomeni, da uporabljamo kratke in preproste stavke, govorimo jasno in z mirnim nizkim glasom, navodila lahko tudi napišemo, izbiramo znane in ne prezahtevne vsebine pogovora. Uporabljamo spominske slike ali albume.
Poskušajmo upoštevati izkušnje drugih ljudi z demenco, zato bolezen in ljudi kar najbolj spoznajmo v kakšnem društvu. Uporabljajmo preproste besede. Ne silimo osebe z demenco v izbiro. Uporabljajmo vprašanja, ki zahtevajo kvečjemu odgovor »da« ali »ne«. Uporabljajmo ustaljene govorne vzorce. Upoštevajmo tudi nebesedno sporočanje, denimo prijazen dotik.
Pomembnost čustev
Delujmo razumevajoče in pomirjujoče, kar pomeni, da izrazimo razumevanje za njene skrbi in težave. Pomagajmo ji, da bo o svojih občutkih in skrbeh pripovedovala, ter jo poskušajmo pomiriti. Spodbujajmo njeno dobro voljo, sproščenost in smeh. Dobrodošli so pogovori o lepih spominih, prebranem gradivu … V središču naj bo, kakor pri vseh zdravstvenih težavah, boleznih, človek, in ne bolezen. Zato bodimo strpni in prijazni.
