Tako glede na izvor ločimo cvetlični med in med iz mane. Cvetlični med je svetlejše barve, med iz mane pa temnejše. Čebele osnovno surovino v medenem želodčku prinesejo v panj, jo obdelajo, zgostijo, dodajo izločke svojih žlez in shranjujejo v satju. Med, kot so ga proizvedle čebele, ne potrebuje dodatne obdelave, čebelar mu ničesar ne doda niti ne odvzame.
Visoka temperatura ga poškoduje
Če vam je med kristaliziral, nikar ne bodite nejevoljni. Lahko ste prepričani, da ste kupili naraven, kakovosten med. Kristalizacija medu je namreč popolnoma naraven pojav, ki se pri medu zgodi prej ali slej in ne povzroča nobenih kemičnih sprememb medu ter ne vpliva na njegovo kakovost. Kristaliziran med utekočinimo v vodni kopeli, s tem da temperatura medu ne sme preseči več kot 40 stopinj Celzija. V nasprotnem primeru se bodo v medu poškodovale ali celo uničile nekatere njegove sestavine, kot so encimi, hormoni, vitamini … Med bo izgubil biološko vrednost, še vedno pa bo uporaben kot sladilo. Zato ga tudi, če želimo, da se bo ohranila njegova biološka vrednost, ne damo v vroč čaj. K različnim jedem (omakam, zelenjavi, mesnim jedem), ki jih pečemo, kuhamo, ga dodamo predvsem zato, ker bodo dobile posebno svojevrstno aromo.
Vrste medu
Vrste medu so dobile imena po rastlinah, na katerih čebele nabirajo medičino oziroma sladke sokove. Te so pri nas akacija, lipa, smreka, hrast, kostanj, hoja, oljna ogrščica, žajbelj, ajda … In od tod tudi toliko različnih vrst medu: akacijev, lipov, smrekov, kostanjev, hojev, regratov … Čebele ne nabirajo surovin samo na eni rastlini, zato se pogosto se zgodi, da med nima tipičnih značilnosti določene vrste, v tem primeru ga lahko označimo kot cvetlični med ali med iz mane oziroma gozdni med. Ne glede na vrsto medu pa vsi ugodno vplivajo na zdravje in počutje, so odličen nadomestek sladkorja in vir koristnih snovi predvsem v prehladnih stanjih.
