Za tistega, ki teče, je tek sprostitev, ventil, terapija, da laže premaga čeri življenja. Tek med Slovenci postaja vse bolj priljubljen. Športni psiholog in mentalni trener Matej Lunežnik meni, da lahko iščemo vzrok v vse večjem številu navdušencev nad tekom v tem, da se vse več ljudi zaveda, da je treba skrbeti zase, zato se veliko ukvarjajo s športom. »Prav tako je na službenem področju več stresa, zato je treba stres obvladovati, in ena izmed metod je lahko tudi šport oziroma tek.« Na vprašanje, kje so tiste meje zdravega rekreativnega teka, Lunežnik odvrne, da so zdrave meje odvisne od vsakega posameznika. Bistvo zdravega teka se skriva v tem, da se po njem počutimo bolje kot prej. Priporočljiva ni nobena oblika dejavnosti, v kateri pretiravamo glede na svoje zmožnosti. In seveda ni zdrava.
Direktor ljubljanskega maratona in največjega tekaškega praznika pri nas Gojko Zalokar priljubljenost maratona vidi v njegovi prisrčnosti, saj na prvem mestu ostaja šport, in ne denar. Za udeležence se mu ni treba bati, saj jih je vsako leto več. Če se jih bo prijavilo 30 tisoč, pa bo treba razmišljati o načinu selekcije udeležencev. Za primerjavo poda mesto Berlin, kjer se maratona udeleži prvih 40 tisoč prijavljenih.
Glede na to, da je na eni strani tek individualen šport, zakaj so potem tekmovanja v teku množično obiskana? Po Lunežniku je odgovor preprost: »Z vidika motivacije je zelo pomembno, da ima vsaka aktivnost neki mikavni in atraktivni cilj. Na ta način ni težko razumeti, da je najbolj atraktiven cilj, kjer lahko vsak tudi preveri svojo sposobnost, prav ljubljanski maraton. Tukaj se združijo vsi tekači, kar daje vsemu skupaj še večjo težo, predvsem pa je nekakšna krona tekaške sezone in orientacija, koliko smo skozi sezono napredovali.«
Med udeleženkami, ki je požela največ vzklikov in spodbude med navijači ob progi ljubljanskega maratona, je tekaška legenda, 86-letna Helena Žigon. Slavna tekačica s 70-letno tekaško tradicijo se je letos zadnjič udeležila prestižnega maratona in odtekla desetkilometrsko razdaljo. Kot pravi, leta naredijo svoje in pustijo sledi na telesu. Zato je napočil čas slovesa od tovrstnega tekmovanja. Od zdaj bo tekla le zase, po svoji ustaljeni progi in v družbi 23 let mlajše prijateljice. Za to, da se je slavna tekačica sploh podala v tek in ga vzljubila, ima zasluge njena zlobna mačeha. Ko je bila majhna deklica, jo je poslala v trgovino nekaj kilometrov proč in ji zabičala, naj se vrne v čim krajšem času. Če ji je želela Žigonova ustreči in se ubraniti pred udarci, je, kolikor hitro je mogla, pač tekla tja in nazaj. Njej je tek pomenil in ji še pomeni preživetje.
Z iskricami v očeh o teku spregovori Jasmina Kozina Praprotnik, ki je o tekačici in superbabici Heleni Žigon napisala knjigo z naslovom Bela dama. Avtorica je navdušena tekačica, celo v taki meri, da se je lanskega maratona udeležila v visoki nosečnosti, bila je noseča kar devet mesecev in štiri dni, in je z lahkoto opravila z enaindvajsetimi kilometri. Pred tekom se je posvetovala z dvema zdravnikoma, ki sta bila na njeno veliko presenečenje celo naklonjena nameravanemu podvigu. Opozorila sta jo le, naj pri porodnih znakih takoj pride v porodnišnico. Rodila je tri dni za malim maratonom in njen tretji otrok je imel štiri kilograme.
Jasmina Kozina Praprotnik veliko posnemovalk med nosečnicami nima. Vendar dodaja, da se z njo posvetujejo ženske, ki razmišljajo enako kot ona, in sicer da je naša družba preveč zaščitniška do nosečnic. »Tek med nosečnostjo je za žensko, ki je redno tekla tudi pred trebuščkom in je popolnoma zdrava, prav tako pa njen otrok, normalno stanje. Seveda prilagojeno, počasneje. A večje nasilje do telesa bi bilo, če bi se taka punca nenadoma polenila. Takrat bi zagotovo nastopile težave,« sklene sogovornica.
