Polno ime igralke, ki se je rodila 18. junija 1952 v Rimu, je Isabella Fiorella Elettra Giovanna Rossellini. Njena starša sta slavna švedsko-nemška igralka Ingrid Bergman in italijanski režiser Roberto Rossellini. Ima še sestro dvojčico Isotto, ki je profesorica italijanskega jezika in brata Robertina. Po mamini in očetovi strani ima še polsestro, po očetovi pa dva polbrata in polsestro.
Ob glavnem domu v Rimu je Isabella odraščala še v Santa Marinelli na obali pri Rimu in v Parizu. V otroštvu so jo pestile zdravstvene težave, pri petih letih so ji odstranili slepič, pri 11 pa so ji operirali hrbtenico zaradi skolioze in presadili del kosti z goleni. Ko je dopolnila 19 let, je odšla v New York, tam se je šolala na Finch Collegeu in delala kot prevajalka in poročevalka za RAI. Živela je med ameriško vzhodno obali in Italijo, dokler se 1979 ni poročila z režiserjem Martinom Scorsesejem, ki ga je spoznala, ko je z njim delala intervju za RAI. Zakon je trajal do 1982.
Najprej manekenka
Pri 28 letih je postala manekenka, bila je na naslovnicah britanskega in ameriškega Voguea, v svoji karieri pa je delala s številnimi slavnimi fotografi, njene fotografije pa so krasile tudi Maire Claire, Vanity Fait in Elle. Marca 1988 je bila v Parizu v Muzeju moderne umetnosti postavljena razstava njenih fotografij z naslovom Portret ženske. Svet manekenstva ji je odprl pot tudi do kozmetike, kjer je 1982 postala ekskluzivni model za francosko znamko Lancome. Lancome jo je zamenjal 1996, ko je zanje postala »prestara«. 2016 jo je nova šefica Lancoma, Francoise Lehmann, imenovala za ambasadorko podjetja.
Rossellinijeva je bila fotomodel za Madonnino kontroverzno knjigo Sex, prav tako je nastopila v videu njenega videosporta Erotica, ki je luč sveta ugledal jeseni 1992. Od 2004 je tudi ambasador italijanske znamke za križarjenje, Silversea Cruises, kjer se je pojavljala na promocijskih materialih.
Igralstvo v zibelki
Igralska kariera ji je bila tako rekoč položena v zibelko, mama slavna igralka, oče slavni režiser. Prvič se je na filmskem platnu pojavila v filmu Vprašanje časa (1976) z Lizo Minelli in Ingrid Bergman v vlogi nune. 1979 je dobila prvo pravo vlogo v italijanskem filmu Travnik, leto zatem pa je s svojim možem Martinom Scorsesejem igrala v komediji Renza Arborea, Papeževo oko. Po smrti njene matere leta 1982, je bila Rossellinijeva izbrana za njen prvi ameriški film, glasbeno dramo Bele noči (1985), skupaj z baletnikom Mihailom Barišnikovim. Sledila je njena vrhunska vloga nadlegovane pevke v nočnem klubu Dorothy Valens v Lynchevi klasiki Modri žamet (1986), kjer je tudi odpela vse pesmi. Ostala njena dela v tem obdobju so Bratranci in sestrične (1989) Joela Schumacherja, komedija Smrt ji pristoji (1992), kjer je Goldie Hawn in Mery Streep prodala napoj za nesmrtnost, pa Obraz strahu (1993), psihološka drama z Jeffom Bridgesom in Nesmrtno ljubljen (1994), biografija o Ludwigu van Beethovenu z Garyjem Oldmanom. 1996 je gostovala v epizodi Prijateljev pod svojim imenom in 2003 v vlogi v večih delih serije Alias. Istega leta jo lahko gledamo še v kanadskem filmu Najbolj žalostna glasba na svetu, 2004 pa je bila glavna svečenica v miniseriji Earthsea. Režiser Robert Lieberman je Rossellinijevo pohvali: »Je zelo velika osebnost na ekranu. Ima veliko lepote. Potrebovali smo nekoga, ki ima občutek za avtoriteto in zna biti superiorna, hkrati pa ni preveč groba in neatraktivna.«
Leta 2006 je Rossellinijeva nastopila v več televizijskih dokumentarcih, najprej je brala 2-urno posebno italijansko epizodo Discovery Atlasa, potem je v epizodi serije Iconoclasts (ki so jo predvajali na neodvisni mreži Roberta Redforda, Sundance TV) skupaj z izumiteljem Segwaya, Deanom Kamenom, spregovorila o svojem življenju in karieri. Na isti televiziji so prikazali tudi film Moj oče je star 100 let, ki ga je igralka posvetila stoletnici rojstva svojega očeta. Posebnost kratkega igranega dokumentarca je v tem, da je Issabella Rossellini odigrala vse vloge, vključno s Hitchcockom, Fellinijem, mamo Ingrid Bergman. Njena sestra dvojčica Isotta Ingrid je film označila kot povsem neprimernega.
Občasni nastopi v serijah
Leto zatem je bila tudi dvakrat gostja v seriji 30 Rock, igrala je Baldwinovo bivšo ženo. V tem času se j e vpisala tudi na Hunter College v New Yorku, da bi študirala obnašanje živali. Sundance jo je potem angažiral za poseben filmski projekt za okoljski program The Green. Rossellinijeva je o tem 2013 povedala: »Kontaktirali so me, ko so imeli nekaj denarja na voljo za eksperiment spletne serije. Najprej nisem vedela, kaj naj rečem, potem pa sem pomislila, da bi bilo lahko zabavno delati kratke filme o živalih. Tako so nastale prve tri epizode Green Porno. Ko sem jim pokazala pilotski projekt, je Sundance naročil še 8 delov. Serija je bila zelo uspešna.«
Pohotne žival'ce
Leta 2008, ko se je pojavila na YouTube, je imela prva serija Green Porno več kot 4 milijone ogledov, sledili pa sta še dve sezoni, skupaj 18 delov. Rossellinijeva je operirala z zelo majhnim proračunom in bila zadolžena tudi za scenarij, pomagala je dizajnirati like, režirala in bila glavna igralka. V vsakem delu je namreč predstavila paritvene rituale in parjenje različnih živalskih vrst.
Green Pornu so sledili še dve podobni produkciji: Zapelji me: začetki Green Porna in Mame. Prva je bila serija petih delov, ki so luč sveta ugledali sredi 2010 in se ukvarjali s podobno tematiko. »Vedno sem želela delati filme o živalih, čeprav nimajo velike publike, jo pa ima zato seks,« je povedala.
Mame so prišli na spored maja 2013 in govorijo o materinskem delu živalskega sveta. Rossellinijeva je tudi tu opravila celotno delo. »Gre za različnost, potem govorimo o materinstvu, našla sem 10 različnih vrst, ki niso 'noseče' v trebuhu, pač pa v ustih ali na hrbtu. Ali vrste, ki zapustijo svoje otroke in tega je dovolj za 10 delov.«
Film ostaja njena strast
Po teh serijah je nastopila v filmu Sovražnik (2013) z Jakeom Gyllenhaalom. Film so prikazali na Mednarodnem filmskem festivalu v Torontu leta 2013 in je doživel precej pohval.
»Uživala sem v subtilni noti tega filma, spominja me na Kafko. Je zelo metafizičnem, a tudi zelo trden triler. Na koncu sem vstala s stola.« V filmu Vlada Kozlova, Tiho življenje, je igrala mamo igralca Rudolpha Valentina. Film, ki bi moral priti v kinematografe 2012, je bil prikazan šele 2021. Nekajkrat je bila tudi v vlogi predsednice žirije, tako na festivalih v Berlinu kot v Cannesu.
Veliko je nastopala tudi na odru. 2014 je tako igrala v produkciji Stendhalov sindrom z Richardom Thomasom. Tematiko iz Green Porno je prenesla tudi v žive nastope, kjer je s prvo oddajo debitirala marca 2014 na festivalu umetnosti v avstralskem Adelaideu. Pri tem ji je pomagal tudi njen nečak, režiser Tommaso Rossellini. 2018 je na spored prišla tudi odrska igra Najmanjši cirkus na svetu, kjer so se ukvarjali z inteligenco živali, ki so prav tako imele svojo vlogo v predstavi. Njeno delo o živalskem svetu je prisotno še danes, med drugim občasno celo vodi Noči s svečami v DisneyWorldu na Floridi, nazadnje lani decembra.
Aktivna od jutra do noči
Isabella Rossellini deluje tudi kot konservatorka – je predsednica in direktorica Fundacije Howarda Gilmana, ki se ukvarja z varovanjem divjih živali, likovne umetnosti, fotografije in plesa, enako je tudi članica upravnega odbora Wildlife Conservation Networka. Za obe organizaciji je od Disneya prejela 100 tisoč dolarjev donacij. Še ena njena zgodba je treniranje psov vodnikov za slabovidne, prav tako je ameriška ambasadorka za UNICEF.
Gospa imajo tako italijansko kot ameriško državljanstvo, tekoče govori angleško, francosko in italijansko. Prvič je bila poročena s Scorsesejem od 1979 do 1982, potem je bila od 1983 do 1986 poročena s producentom Jonom Wiedemannom, s katerim ima hčerko Elettro Rossellini Wiedemann, rojeno 1983 in posvojenega sina, Roberta Rossellinija. OD 1986 dalje je vrsto let šmirala z režiserjem Davidom Lynchem, od 1994 pa do 1996 pa je bila zaročena z Garyjem Oldmanom. Še vedno aktivno snema filme, njen najnovejši film Vesoljec pa prihaja v kinematografe prihodnje leto.
Leta 1997 je dobila nagrado Georgea Eastmana, 2016 pa ji je bil na univerzi v Quebecu podeljen častni doktorat. Napisala je tudi tri knjige, prvi dve o sebi, tretjo pa o očetu režiserju, ki je bila tudi podlaga za igrani dokumentarec Moj oče je star 100 let. Tudi Green Porno je bil pospremljen z DVD serijo in knjigo.
